Knafljeva ustanova

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ulica v prvem okraju Dunaja leta 1896, v ozadju Knafljeva hiša, postavljena leta 1859 na mestu prvotne

Knafljeva ustanova (nemško Lucas Knaffel'sche Privatstiftung) je zasebna štipendijska ustanova s sedežem na Dunaju, ki deluje od leta 1676.

Luka Knafelj (1621-1671) se je rodil v Ribnici na Dolenjskem. Šolal se je v Stični pri cistercijanskih redovnikih, na jezuitski gimnaziji in liceju v Ljubljani, študij teologije je končal na Dunaju. Leta 1651 je postal duhovnik v dunajski dvorni bolnišnici in sedem let pozneje župnik v bogati župniji Groβ Ruβbach, nedaleč od Dunaja, kjer je ostal do svoje smrti. Skoraj vse svoje premoženje je zapustil v korist dijakov s Kranjske.

Leta 1676, pet let po smrti Luke Knaflja, je njegov prijatelj in kranjski rojak Jurij Bohinc (Georgius Wohinz) sestavil ustanovitveno listino Knafljeve ustanove in od tedaj naprej so izbrani, na Kranjskem rojeni dijaki, redno prejemali denarno podporo. Bohinc je bil Knafljev vrstnik, verjetno doma iz Smokuča na Gorenjskem. Zabeleženo je nadalje, da je bil leta 1633 učenec ljubljanske jezuitske gimnazije. Glavni vir finančnih dohodkov je prinašala hiša, ki jo je župnik Knafelj kupil v samem središču Dunaja.

Lepo ohranjeni izvirnik ustanovitvene listine, napisan na pergamentu velikosti 75 X 65 cm, je shranjen v univerzitetnem arhivu dunajske univerze. Sestavil in podpisal ga je: »Georg Wohiniz AA. LL. Philosophiae ac V. J. Doctor, Hoff- und Gerichts-Advocat, Codicis: professor ordinarius, Wiennerischen Bistumbs Consistorial Rath und derzeit einer löblichen uralten Wiennerischen Universitet Rector Magnificus«.

Daljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v letih od 1676 do 1918 šolalo na Dunaju več sto pretežno revnih kranjskih dijakov. Štipendije so lahko dobili na Kranjskem rojeni mladeniči in mladenke, ki so želel študirati na dunajski univerzi pravo, medicino ali filozofijo.

Štipendiranje Knafljeve ustanove se je v manjši meri nadaljevalo po prvi svetovni vojni v Jugoslaviji, zamrlo po drugi in spet zaživelo leta 2006 - ob 330-letnici ustanovitve te častitljive štipendijske ustanove in 335-letnici župnikove smrti.

Za pravilno gospodarjenje Knafljeve štipendijske ustanove so skrbeli superintendenti, ki so bili »po možnosti kranjske narodnosti«, kot je zapisano v ustanovitveni listini. Imenoval jih je univerzitetni konzistorij in v poznejših letih akademski senat. S skrbnim gospodarjenjem je ustanova povečala svoje premoženje in ob koncu 19. stoletja po premoženju (več kot 300.000 fl) in letnih dohodkih (več kot 10.000 fl) sodila med pet največjih dunajskih univerzitetnih ustanov. Tudi število štipendij je od začetnih štirih naraslo na dvajset, pred letom 1918 pa celo na 39. V začetku je znašala 100 fl, do leta 1894 že 300 fl. Bila je tako visoka, da je pokrivala od 80 do 90 % življenjskih stroškov. Od leta 1785 do 1918 je poimensko znanih 922 štipendistov, povprečno skoraj sedem štipendistov na leto. Podatki za prvih stoosem let, od 1676 do 1784 so pomanjkljivi, mogoče je predpostaviti od tri do štiri štipendije letno, kar znese nadaljnjih 324 do 432 podpirancev. Po tej oceni je Knafljeva ustanova skozi stoletja pomagala 1250 do 1350 kranjskim študentom k univerzitetni izobrazbi. Znana so tudi imena vseh superintendentov, vsak je v povprečju opravljal svoje delo več kot 14 let.

Luka Knafelj je ostal vse življenje povezan s Kranjsko, čeprav je večino časa preživel daleč proč od svoje rojstne dežele. Zapustil je skoraj vse svoje premoženje v korist dijakov s kranjske dežele in določil, naj bosta prva štipendista njegov nečak Andrej Matevžek (Andreas Mattheuschiz), sin sestre, ter Jurij Bohinc ml. (Georgius Wohinz), sin dunajskega rojaka in prijatelja. Daljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov. Dunajski univerzi in superintendentom je uspelo izbirati resnično med najsposobnejšimi prosilci, saj je bil skozi stoletja osip med dijaki majhen, več kot tretjina študentov pa je v svojem poznejšem življenju doprinesla opazen delež k slovenski kulturni in politični zgodovini.

Štipendije po končani prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske niso več podeljevali zaradi zmanjšanja števila študentov iz novo nastale Jugoslavije. Ljubljanska univerza si je kmalu po ustanovitvi leta 1919 in ponovno leta 1935 prizadevala, da bi Knafljevo ustanovo pridobila v svojo upravo. Poskusa se nista posrečila, čeprav je bila ustanova kot premoženje, ki naj bi po razpadu monarhije prešlo v slovenske roke, eksplicitno omenjena celo v senžermenski mirovni pogodbi. Po drugi svetovni vojni so pogajanja med republiko Avstrijo in Jugoslavijo stekla ponovno in bila leta 1961 tudi uspešno zaključena. Knafljeva ustanova je bila podeljena dunajski univerzi samo v upravljanje in ne v last. Tako tudi ljubljanska univerza lahko premoženje le upravlja v skladu z določili ustanovitvene listine, ne more pa si ga prilastiti.

Ljubljanska univerza je od leta 1961 do sredine osemdesetih let podeljevala nekaj skromnih štipendij za študij mlajših strokovnjakov na Dunaju, hkrati pa v Knafljevi hiši preuredila eno od stanovanj za svoje štipendiste in druge sodelavce, ki so študijsko bivali na Dunaju.

Pročelje Knafljeve hiše na Dunaju

Prvotno hišo na Dunaju, ki jo je kupil Luka Knafelj, je nadomestila lepa petnadstropna novogradnja, zgrajena leta 1859, ko je bil superintendent (1855–1873) prizadevni Ferdinand Zupančič (Ferdinand Suppantschitsch). Danes spomeniško zaščitena hiša je bila v letih od 2001 do 2003 popolnoma obnovljena po izvirnih vložnih načrtih, ki so odlično ohranjeni v dunajskem mestnem arhivu, in po navodilih dunajskega spomeniškega urada. Obnova fasade in umetniška dela so bila opravljena ob sodelovanju in ob sofinanciranju oddelka za kulturo mesta Dunaj. Vsa zunanja okna in vrata so ohranila prvotno velikost in obliko, notranjst hiše je bila popolnoma spremenjena. V glavni steni atrija je bila nad pritličjem umeščena vdolbina z lepo restavriranim Marijinim reliefom iz leta 1651, torej z reliefom iz časa Luke Knaflja.

Nekateri Knafljevi štipendisti[uredi | uredi kodo]

Jernej Kopitar, Friderik Baraga, France Prešeren, Simon Jenko, Ivan Tavčar, Fran Detela, Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Fran Govekar, Josip Plemelj.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Knafljeva ustanova na Dunaju 1676-2006, ur. Vincenc Rajšp, Dunaj, Ljubljana, 2007. ISBN 961-6568-86-8
  • Anton Levstek, ur., Knafljeva ustanova / Lukas Knaffelsche Privatstiftung, Dunaj, 2003;
  •  »Obnovljena Knafljeva hiša na Dunaju«, Vestnik Univerze v Ljubljani, 34, št. 4–7 (2003): 5–7
  • Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove, Ljubljana, 1971. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]