Klinoklor
.jpg) Klinoklor serafinit | |
| Splošno | |
|---|---|
| Kategorija | VIII. razred – Silikati, podrazred: plastnati silikati (filosilikati), kloritna skupina |
| Kemijska formula | (Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10] |
| Strunzova klasifikacija | 9.EC.55 |
| Klasifikacija DANA | 71.04.01.04 |
| Kristalna simetrija | Monoklinska prizmatična (2/m), prostorska skupina: C 2/m |
| Osnovna celica | a = 5,3 Å, b = 9,3 Å, c = 14,3 Å, Z = 2, β= 97°, V = 699,59 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 595,22 g/mol |
| Barva | Brezbarvna, bela, siva, rjava, rumenkasta, zelenkasta, modrikasta, rdeče vijolična |
| Kristalni habit | Zrnat, masiven, psevdo heksagonalen |
| Kristalni sistem | Monoklinski |
| Razkolnost | Popolna po {001} |
| Lom | Neraven |
| Žilavost | Upogljiv |
| Trdota | 2 - 2,5 |
| Sijaj | Steklast, bisern |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prozoren do prosojen |
| Gostota | 2,55 – 2,75 g/cm3, povprečna: 2,65 g/cm3, izračunana: 2,83 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (+) |
| Lomni količnik | nα = 1,571 – 1,588, nβ = 1,571 – 1,589, nγ = 1,576 – 1,599 |
| Dvolomnost | δ = 0,005 – 0,011 |
| Pleohroizem | x: svetlo rumeno zelen do svetlo modro zelen, y, z: svetlo zelenkasto rumen do svetlo modro zelen |
| Kot 2V | Izračunan: 0º - 36º, izmerjen: 0º - 40º |
| Disperzija | r < < |
| Ultravijolična fluorescenca | Ne fluorescira |
| Najpogostejše nečistoče | Cr, Ca |
| Radioaktivnost | Ni radioaktiven |
| Sklici | [1][2] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Kolerajnit, kämmererit (rdeč), mofit, penin, proklorit, ripidolit, šeridanit |
Klinoklor (iz grškega klino – poševen in hloros – zelen) ali ripidolit (iz grškega ripis – pahljača in lithos – kamen) je zelo pogost silikatni mineral iz podrazreda plastnatih silikatov s kemijsko formulo (Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10].[3] Kristali so najpogosteje ploščati, lističasti ali žarkasti, lahko pa so tudi masivni skupki.
Mineral je odkril in prvi opisal William Phipps Blake leta 1851 v West Chesterju v Pensilvaniji (ZDA).
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Čisti klinoklor je brezbarven, primesi pa ga značilno obarvajo. Prevladuje zelenkasto bela do temno zelena barva. Kristali so prozorni do prosojni in imajo steklast sijaj. Prelomi imajo vlaknato strukturo in bisern do svilnat sijaj. Mineral je mehak, saj je njegova trdota od 2 do 2,5. Njegova gostota je 2,55 do 2,75 g/cm3.
Podvrste in različki
[uredi | uredi kodo]
- Delesit in diabantit sta z železom bogata različka kliniklorja.
- Kämmererit je s kromom bogat različek, ki je zaradi značilne rdeče barve breskovega cveta zelo cenjen med zbiralci klinoklorja. Ime je dobil po Augustu Alexandru Kämmererju, nemškemu direktorju rudnikov v Sankt Peterburgu.
- Leuchtenbergit je različek z majhno vsebnostjo železa.
- Penin je z magnezijem obogaten zeleno črn različek klinoklorja.
- Šeridanit je z aluminijem bogat različek.
Nastanek in nahajališča
[uredi | uredi kodo]Kliniklor je nastal s hidrotermalnim metamorfizmom v skrilavcih ali marmorju. Spremljajoči minerali so biotit, hondrodit in magnetit.
Njegova tipska lokacija je West Chester v Pensilvaniji. Druga pomembna nahajališča so v Ahmatovsku in Zlatoustu na Uralu (Ruska federacija), Schwarzensteinu na Tirolskem, Traversalli v Piemontu (Italija) in Markt-Laugastu v Gornji Frankoniji (Nemčija).
V Sloveniji so minerale iz kloritne skupine našli v dolini Bistrice pri Slovenski Bistrici.[4]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Webmineral.com http://webmineral.com/data/Clinochlore.shtml
- ↑ Mindat.org http://www.mindat.org/min-1070.html
- ↑ Stefan Weiß (2002). Das große Lapis Mineralienverzeichnis (4 izd.). München: Christian Weise Verlag. ISBN 3-921656-17-6.
- ↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.