Klinoklor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Klinoklor serafinit
Splošno
KategorijaVIII. razred – Silikati,
podrazred: plastnati silikati (filosilikati),
kloritna skupina
Kemijska formula(Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10]
Strunzova klasifikacija9.EC.55
Klasifikacija DANA71.04.01.04
Kristalna simetrijaMonoklinska prizmatična (2/m),
prostorska skupina: C 2/m
Osnovna celicaa = 5,3 Å, b = 9,3 Å, c = 14,3 Å, Z = 2, β= 97°, V = 699,59 Å3
Lastnosti
Molekulska masa595,22 g/mol
BarvaBrezbarvna, bela, siva, rjava, rumenkasta, zelenkasta, modrikasta, rdeče vijolična
Kristalni habitZrnat, masiven, psevdo heksagonalen
Kristalni sistemMonoklinski
RazkolnostPopolna po {001}
LomNeraven
ŽilavostUpogljiv
Trdota2 - 2,5
SijajSteklast, bisern
Barva črteBela
ProzornostProzoren do prosojen
Gostota2,55 – 2,75 g/cm3,
povprečna: 2,65 g/cm3,
izračunana: 2,83 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (+)
Lomni količniknα = 1,571 – 1,588,
nβ = 1,571 – 1,589,
nγ = 1,576 – 1,599
Dvolomnostδ = 0,005 – 0,011
Pleohroizemx: svetlo rumeno zelen do svetlo modro zelen,
y, z: svetlo zelenkasto rumen do svetlo modro zelen
Kot 2VIzračunan: 0º - 36º,
izmerjen: 0º - 40º
Disperzijar < <
Ultravijolična fluorescencaNe fluorescira
Najpogostejše nečistočeCr, Ca
RadioaktivnostNi radioaktiven
Sklici[1][2]
Glavne vrste
Druga imenaKolerajnit, kämmererit (rdeč), mofit, penin, proklorit, ripidolit, šeridanit

Klinoklor (iz grškega klinopoševen in hloroszelen) ali ripidolit (iz grškega ripispahljača in lithoskamen) je zelo pogost silikatni mineral iz podrazreda plastnatih silikatov s kemijsko formulo (Mg,Fe2+)5Al[(OH)8|AlSi3O10].[3] Kristali so najpogosteje ploščati, lističasti ali žarkasti, lahko pa so tudi masivni skupki.

Mineral je odkril in prvi opisal William Phipps Blake leta 1851 v West Chesterju v Pensilvaniji (ZDA).

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Čisti klinoklor je brezbarven, primesi pa ga značilno obarvajo. Prevladuje zelenkasto bela do temno zelena barva. Kristali so prozorni do prosojni in imajo steklast sijaj. Prelomi imajo vlaknato strukturo in bisern do svilnat sijaj. Mineral je mehak, saj je njegova trdota od 2 do 2,5. Njegova gostota je 2,55 do 2,75 g/cm3.

Podvrste in različki[uredi | uredi kodo]

Kämmererit iz Erzuruma, vzhodna Turčija
  • Delesit in diabantit sta z železom bogata različka kliniklorja.
  • Kämmererit je s kromom bogat različek, ki je zaradi značilne rdeče barve breskovega cveta zelo cenjen med zbiralci klinoklorja. Ime je dobil po Augustu Alexandru Kämmererju, nemškemu direktorju rudnikov v Sankt Peterburgu.
  • Leuchtenbergit je različek z majhno vsebnostjo železa.
  • Penin je z magnezijem obogaten zeleno črn različek klinoklorja.
  • Šeridanit je z aluminijem bogat različek.

Nastanek in nahajališča[uredi | uredi kodo]

Kliniklor je nastal s hidrotermalnim metamorfizmom v skrilavcih ali marmorju. Spremljajoči minerali so biotit, hondrodit in magnetit.

Njegova tipska lokacija je West Chester v Pensilvaniji. Druga pomembna nahajališča so v Ahmatovsku in Zlatoustu na Uralu (Ruska federacija), Schwarzensteinu na Tirolskem, Traversalli v Piemontu (Italija) in Markt-Laugastu v Gornji Frankoniji (Nemčija).

V Sloveniji so minerale iz kloritne skupine našli v dolini Bistrice pri Slovenski Bistrici.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Webmineral.com http://webmineral.com/data/Clinochlore.shtml
  2. Mindat.org http://www.mindat.org/min-1070.html
  3. Stefan Weiß (2002). Das große Lapis Mineralienverzeichnis (4 izd.). München: Christian Weise Verlag. ISBN 3-921656-17-6.
  4. Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]