Jadran (jadrnica)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jadran saling ship.JPEG
Jadran v Boki Kotorski pred Tivtom
Zgodovina
Naval Ensign of the Kingdom of Yugoslavia.svgJugoslovanska kraljeva vojna mornarica
Ime: Jadran
Ladjedelnica: H. C. Stülcken & Sohn Hamburg
Cena:
Ladjedelniška št: 669
Začetek gradnje: poleti 1931
Splavitev: 25. junij 1931
Sponzor ladje: Jadranska straža Split
Krščena: 25. junij 1931
Končana: 27. junij 1933
Krstna plovba: 16. junij 1933
V službi: 19. avgust 1933
Usoda: zasegla Regia Marina aprila 1941
Zgodovina
Flag of Italy (1861-1946) crowned.svgRegia Marina
Ime: Marco Polo
Izročena: 1941
Vzeta iz uporabe: 1943
Status: zasegla in oplenila Kriegsmarine
Zgodovina
Naval Ensign of Yugoslavia (1949–1993).svgJugoslovanska vojna mornarica
Ime: Jadran
V službi: 1949
Iz službe: 1992
Zgodovina
Naval ensign of Serbia and Montenegro.svgVojna mornarica Srbije in Črne gore
Ime: Jadran
V službi: 1992
Iz službe: 2006
Status: predana Črnogorski vojni mornarici
Zgodovina
Flag of the Navy of Montenegro.svgČrnogorska vojna mornarica
Ime: Jadran
Identifikacija:
  • MMSI št.: 262999000
  • pomorska oznaka: 40MA
Status: aktivna
Splošne značilnosti do 1941
Razred: Barkentina
Tip: šolska jadrnica
Izpodriv: 737 t
Bruto tonaža: 5377 GRT
Dolžina: 58,2 m
Širina: 8,9 m
Višina: 39,1 m
Gaz:
Moč: 380 KS 279 kW
Pogon:
Jadrni razpored:
  • križna in sošna jadra na treh jamborjih
  • skupno 800 m2
Hitrost:
Doseg:
Plovila na krovu:
Posadka: 42 (10 častnikov) + do 152 kadetov
Senzorji in
procesni sistemi:
Radijska postaja VHF
Oborožitev:
  • 2x 47 mm pozdravni top
  • 2x 8 mm mitraljez Schwarzlose M7/12
Splošne značilnosti do 2014
Tip: šolska jadrnica
Moč: 480 KS 353 kW
Pogon:
Jadrni razpored:
  • križna in sošna jadra na treh jamborjih
  • skupno 933 m2
Hitrost: 10,4 vozlov max
Doseg: 4730 nmi pri 7 vozlih
Avtonomna plovba: 15 dni
Senzorji in
procesni sistemi:
Radijska postaja VHF
Splošne značilnosti danes
Tip: šolska jadrnica
Moč: 600 KS 448 kW
Pogon:
Jadrni razpored:
  • križna in sošna jadra na treh jamborjih
  • skupno 933 m2
Hitrost:
Doseg: 3000 nmi pri 9 vozlih
Avtonomna plovba: 15 dni
Plovila na krovu:
  • 5x kuterji
  • rešilni čolni
Posadka: 40 + 52 kadetov
Senzorji in
procesni sistemi:
  • sodobna navigacijska, elektronska in komunikacijska oprema
  • žirokompas


Jadran je šolska jadrnica nekdanje Jugoslovanske kraljeve vojne mornarice in Jugoslovanske vojne mornarice, sedaj v lasti Črnogorske vojne mornarice.

Opis plovila[uredi | uredi kodo]

Jadran je trijambornica tipa barkentina, s pomožnim motornim pogonom. Zgrajen je bil iz Siemens-Martinovega jekla, ima tri palube, prvotno prekrite z lesom omorike iz Oregona, kasneje pa s tikovino. Glavni pogon predstavlja skupno 12 jader, skupne površine 933 m2. Glavni jambor je visok 31,1 m. Na vseh treh jamborjih se lahko razpnejo sošna jadra, jambor na krmi pa ima tudi bum, ki jih druga dva nimata. Na jamborju na premcu se lahko razpnejo tudi tri križna jadra, zgornje, košno in spodnje jadro, na glavnem jamborju in na krmnem jamborju pa druga jadra nad sošnimi. Ocenjuje se, da ima vse ladijsko vrvovje skupno dolžino 12000 metrov. Z vsemi vrvmi, vitli, jadri in krmilom se še danes upravlja zgolj ročno, brez pomoči elektrike in hidravlike.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Jugoslovanska kraljeva vojna mornarica za osnovno mornariško usposabljanje svojih mornarjev in kadetov ni razpolagala s primerno šolsko jadrnico, kakršne ni imela poprej niti Avstro-ogrska vojna mornarica, ampak si je za te namene sposojala malo jadrnico Vila Velebita, last pomorske šole iz Bakra. Ker za nakup primernega plovila nikoli ni bilo dovolj namenskih proračunskih sredstev, je k zbiranju denarja leta 1926 pristopila pomorska zadruga »Jadranska straža« iz Splita, večina sredstev pa je prišla iz državnega proračuna, najetih kreditov in povračila vojne škode. Prav financiranje iz povračila vojne škode je bil glavni razlog za naročilo jadrnice v Nemčiji.

Gradnja[uredi | uredi kodo]

Ker je imela mornarica dobre izkušnje z ladjedelnico H. C. Stülcken & Sohn iz Hamburga (ta ji je leta 1928 zgradila štiri male vlačilce R 13 - R 16), ji je zaupala tudi gradnjo šolske jadrnice, katere načrte je po predlogah izdelal ladijski inženir Josip Škarica iz Reke.

Ker je po svetovni gospodarski krizi zaradi enormne inflacije vrednost nemške reichmarke naglo padala, po določilih Hooverjevega moratorija Nemčija ni bila več obvezana k celotnem odplačilu vojne škode. Galeb bi bil dokončan že leta 1932, vendar je zaradi dolgotrajnih pogajanj o financiranju med obema vladama prišlo do zastoja pri gradnji.

Šele 27. junija 1933 je bil Galeb pripravljen za prvo plovbo z jugoslovansko posadko v domovino. Potovanje je trajalo 20 dni (17 dni plovbe) in 16. julija 1933 je Jadran pristal v Kotorju.

19. avgusta 1933 je bil za njegovega prvega poveljnika imenovan kapitan fregate Nikola Krizomali, svečana primopredaja pa je bila 6. septembra 1933 v Splitu. Po primopredaji je bil Jadran pridružen pomorski vojaški akademiji v Gružu, sledila so prva šolska križarjenja ob jadranski obali od Suška do Ulcinja.

Potovanja[uredi | uredi kodo]

Pred drugo svetovno vojno je Jadran s kadeti opravil sedem šolskih potovanj po Atlantiku, Sredozemlju in Črnem morju. Najdaljše je bilo potovanje Dubrovnik - New York - Boston - Dubrovnik leta 1938, dolgo 11.262 navtičnih milj.

Jadran med II. svetovno vojno v Boki Kotorski









Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med napadom držav osi na Jugoslavijo leta 1941 je italijanska Regia Marina zajela večino plovil Jugoslovanske kraljeve vojne mornarice, tudi Jadran, ki ga je preimenovala v »Marco Polo«. Po kapitulaciji Kraljevine Italije leta 1943 je jadrnico zajela nemška Kriegsmarine, tako da je konec druge svetovne vojne dočakal demoliran in izropan v Benetkah, kjer je služil kot pontonski most čez enega od kanalov.

Povojno obdobje[uredi | uredi kodo]

Decembra 1946 so Jadran, ki je bil brez jadrovja, glavnega motorja, naprav in instrumentov ter opreme, privlekli v Šibenik. V remontnem zavodu »Sava Kovačević« v Tivtu so do leta 1949 opravljali generalni remont, pri katerem so sodelovali tudi strokovnjaki splitske ladjedelnice in tehnične službe Jugoslovanske vojne mornarice.

Julija 1949 so ga po testni plovbi poslali v Divuje pri Splitu, kjer je bil od leta 1947 sedež pomorske akademije Jugoslovanske vojne mornarice, zatem pa je bil na privezu na Lori v Splitu.

Med razpadom Jugoslavije je bil Galeb na remontu v Tivtu in je nato postal last državne skupnosti Srbije in Črne gore, od 3. junija 2006 pa ga kot šolsko jadrnico uporablja Črnogorska vojna mornarica.

Hrvaška že vrsto let neuspešno vodi pogajanja s Črno goro, o vrnitvi Jadrana v matično pristanišče Split, lastništvo Jadrana pa še naprej ostaja predmet meddržavnega spora.[1]

Enkrat letno, v času trajanja turistične sezone, v Tivtu črnogorska posadka organizira »dan odprtih vrat«, ko je obiskovalcem dovoljen vstop na to zgodovinsko jadrnico. [2]

Pogonski agregati in prenove[uredi | uredi kodo]

Prvotno je Jadran imel dizelski motor 6V Linke-Hoffmann-Busch, 380 KS 279 kW, ki je omogočal največjo hitrost 10,4 vozlov in doseg 3.000 nmi pri 9 vozlih oz. 4.600 nmi pri 6 vozlih.

Remont 1946/1949

Po vrnitvi plovila v Jugoslavijo koncem leta 1946 in med generalno prenovo do leta 1949 je bil namesto izginulega motorja Linke-Hoffmann-Busch vgrajen dizelski motor znamke FIAT, moči 480 KS 353 kW. Takrat je bila zamenjana tudi osovina z ladijskim vijakom in vgrajene druge pomožne naprave in stroji, vključno z vso instalacijo.

Remont 1968/1969

Med naslednim generalnim remontom v letih 1968/1969 je bil iztrošeni motor Fiat zamenjan z novim dizelskim Burmeister Alpha, moči 480 KS 353 kW, ki ga je izdelala tovarna Litostroj. Največja hitrost z novim motorjem je znašala 10,4 vozlov, največji doseg pa 4.730 nmi pri 7 vozlih hitrosti.

Vgrajeni so bili tudi novi generatorji za električno napajanje Torpedo in Rade Končar, kot tudi dodatni kotel s sistemom ogrevanja ladje in vode. Po vkrcanju 26,95 ton dizelskega goriva in 48 litrov pitne vode je posadka lahko opravila 15 dni avtonomne plovbe.

Remont 2013/2014

Med zadnjim remontom v črnogorski ladjedelnici v Bijeli je Teknoxgroup opravljal generalni remont in rekonstrukcijo, pa tudi vgradnjo novega dizelskega motorja Caterpillar C18 z reduktorjem, moči 600 KS 448 kW, nove osovine z ladijskim vijakom in treh novih generatorjev Caterpillar (dva C6.6 in enega C4.4). Vgrajena je bila tudi nova navigacijska oprema in t.i. elektronska karta, žirokompas ter druga elektronska in komunikacijska oprema, tudi vsi jamborji so bili zamenjani. Zamenjan je bil ladijski balast, prenovljena je bila strojnica, inštalacije, urejeni novi prostori za mornarje in kuhinja, vgrajena nova paluba in nanjo položena oplata iz tikovine, vgrajen tudi Sestavni del remonta, katerega vrednost je bila ocenjena na okoli 1,7 milijona evrov, niso bila jadra, ker naj bi imelo plovilo v rezervi še tri kvalitetne komplete.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "85-let stara jadrnica Jadran sprla Hrvaško in Črno goro". 25. september 2018. Pridobljeno dne 28. januarja 2021.
  2. "Spletna stran mesta Tivat - Školski brod Jadran". Pridobljeno dne 28. januarja 2021.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Freivogel, Zvonimir: Ratni brodovi mornarice Kraljevine Jugoslavije 1918-1945, Zagreb, 2020, Despot infinitus d.o.o. ISBN 978 953 8218 76 7 (hrvaško)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]