Ivan Rudolf (politik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivan Rudolf
Rojstvo7. november 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})
Vrabče
Smrt4. maj 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (63 let)
Trst
Narodnostslovenska
DržavljanstvoFlag of Italy.svg Italija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Free Territory Trieste Flag.svg Svobodno tržaško ozemlje
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Poklicnovinar, politik, urednik
Poznan ponarodni delavec
ZakonciBogdana Rudolf (rojena Černigoj)
StaršiIvan Rudolf
Marija Rudolf (rojena Hrovatin)
SorodnikiNeva Rudolf (hči)
Aleksander Rudolf (sin)

Ivan Rudolf, slovenski narodni delavec, profesor, časnikar in politik, * 7. november 1898, Vrabče, † 4. maj 1962, Trst.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

V rojstnem kraju je končal ljudsko šolo, ter nato odšel na gimnazijo v Idrijo. Maja meseca 1915, ko je bil star 17 let, so ga zaradi proti avstrijskega govorjenja zaprli na ljubljanskem gradu, nato pa v koncentracijskem taborišču Mittergraben na Spodnjem Avstrijskem. Zapor na ljubljanskem gradu je opisal v črtici Srečanje z Vladimirjem Levstikom. Po izpustitvi iz taborišča (1916) je bil poslan na rusko fronto. Po vrnitvi domov se je pridružil borcem generala Maistra v bojih za severno mejo na Koroškem. Leta 1921 je opravil maturo in se vpisal na dunajsko Visoko šolo za trgovino. Po enem letu je študij nadaljeval na enaki šoli v Frankfurtu na Majni in leta 1924 diplomiral.[1]

Po diplomi se je zaposlil v Gorici pri podružnici Ljubljanske kreditne banke, ko pa jo je prevzela Banca del Lavoro, pa je ostal zaposlen pri njej. Ves čas je bil aktiven v narodnem delu in bil zadnje leto predsednik Dramskega društva v Gorici. Zaradi fašističnega nasilja se je v začetku leta 1929 odselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tu je najprej nekaj časa delal v zasebnem podjetju, nato pa je postal učitelj na trgovski šoli v Ljubljani. Zunaj šole se je uveljavil kot časnikar. Bil je urednik dnevnika Jugoslovan (1931-1932) in tednika Pohod (1932-1937), urejal pa je tudi II. in III. letnik mesečnika Detaljist (1932-1934), strokovnega lista za trgovino na drobno. V Ljubljani je bil tudi član ilegalne organizacije TIGR. Tu je sodeloval z Danilom Zelenom, vzdrževal pa je tudi stike z britansko in francosko obveščevalno službo, ki sta organizacijo oskrbovali z eksplozivom in ročnim strelnim orožjem. Rudolf je leta 1940 organiziral razstrelitev dela železniške proge blizu Beljaka.[1]

Spomladi leta 1941 je Rudolf preko Bolgarije pobegnil v Palestino, od tam pa nato v Kairo. V Egiptu se je posvetil reševanju primorskih rojakov iz taborišč za vojne ujetnike v katerih so bili pomešani z italijanskimi vojaki. Kot član Jugoslovanskega odbora iz Italije je obiskoval taborišča in navduševal primorske rojake za vojsko Kraljevine Jugoslavije. Že 20. junija 1941 so v taborišču Agani pri Aleksandriji ustanovili gardni ali jugoslovanski bataljon, ki je sprva štel okoli 300 borcev, kasneje pa več in se je bojeval v sklopu britanske VIII. armade. Kasneje je bil v službi pri Secret Intelligence Service in užival velik ugled pri Angležih. Po koncu vojne mu Angleži, kljub vsem zaslugam, ki jih je imel v borbi proti fašizmu, niso dovolili, da bi prišel v Trst. Zato se je pismeno obrnil na Winstona Churchilla in maja 1946 je končno lahko prišel v Trst. Tu je postal profesor na srednji šoli Ivan Cankar (1947-1948) in nato do smrti poučeval še na drugih šolah. S spomini, strokovnimi predavanji in Lovčevimi zapiski je sodeloval na Radiu Trst A.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.