Hidroksizin
 | |
 | |
| Klinični podatki | |
|---|---|
| Blagovne znamke | Vistaril |
| AHFS/Drugs.com | monograph |
| MedlinePlus | a682866 |
| Nosečnostna kategorija | |
| Način uporabe | peroralno, i.m. |
| Oznaka ATC | |
| Pravni status | |
| Pravni status |
|
| Farmakokinetični podatki | |
| Biološka razpoložljivost | visoka (in vivo) |
| Vezava na beljakovine | 93% |
| Presnova | skozi ledvice |
| Razpolovni čas | 20,0 ± 4,1 h[1] |
| Izločanje | s sečem, blatom |
| Identifikatorji | |
| |
| Številka CAS | |
| PubChem CID | |
| DrugBank | |
| ChemSpider | |
| UNII | |
| KEGG | |
| ChEBI | |
| ChEMBL | |
| CompTox Dashboard (EPA) | |
| ECHA InfoCard | 100.000.630 |
| Kemični in fizikalni podatki | |
| Formula | C21H27ClN2O2 |
| Mol. masa | 374,904 g/mol |
| 3D model (JSmol) | |
| |
| |
Hidroksizin (pod zaščitenima imenoma Vistaril, Atarax) je antihistaminik prve generacije, ki so ga prvič sintetizirali na Union Chimique Belge leta 1956, istega leta pa ga je v ZDA utržilo farmacevtsko podjetje Pfizer.[2] Je derivat piperazina, sintetična snov z antispastičnim (preprečuje krče) in antifibrilacijskim delovanjem (preprečuje fibrilacijo srca).[3]
Zaradi antagonističnega delovanja na različne receptorje v osrednjem živčevju izkazuje tudi izrazito anksiolitično, antiobsesivno in antipsihotično delovanje.[4] Danes se uporablja zlasti za simptomatsko lajšanje tesnobe in napetosti zaradi nevroze ter pri boleznih organskega izvora z izraženo tesnobnostjo. Zaradi antihistaminskega delovanja se lahko uporablja tudi za zdravljenje hude oblike srbenja, hiperalgezije ali slabosti zaradi potovalne bolezni.[5][6]
Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]
Poglavitni mehanizem delovanja hidroksizina je močan inverzni agonizem na histaminskih receptorjih H1 (Ki = 2 nM).[7][8][9][10] Za razliko od drugih antihistaminikov prve generacije izkazuje le zanemarljivo afiniteto do muskarinskih receptorjev (Ki = >10,000 nM) in zato ne povzroča klinično pomembnih antiholinergičnih učinkov.[8][9][10][11][12] Poleg antihistaminskega delovanja izkazuje tudi antagonistične učinke na receptorje 5-HT2A, (Ki = ~50 nM), D2 (Ki = 378 nM) in α1-adrenergične receptorje (Ki = ~300 nM).[8][9][11]
Njegovo anksiolitično delovanje je verjetno posledica antiserotonegičnih učinkov.[13][14] Drugi antihistaminiki brez zaviralnega učinka na serotoninske receptorje namreč ne izkazujejo tega delovanja.[14]
Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]
Hidroksizin lahko povzroči hudo omotico. Zaspanost običajno izzveni po nekaj dneh uporabe zdravila. Blažji neželeni učinki so suha usta, drhtavica in drugi neželeni gibi, zlasti pri visokih odmerkih.[15]
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Simons FE; Simons KJ; Frith EM (1984). »The pharmacokinetics and antihistaminic of the H1 receptor antagonist hydroxyzine«. The Journal of Allergy and Clinical Immunology. 73 (1 Pt 1): 69–75. PMID 6141198.
- ↑ Shorter, Edward (2009). Before Prozac: the troubled history of mood disorders in psychiatry. Oxford [Oxfordshire]: Oxford University Press. ISBN 0-19-536874-6.
- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=hidroksizin[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 1. 1. 2012.
- ↑ Schram, WS: "Use of hydroxyzine in psychosis". Dis Nerv Syst 20: 126 (1959).
- ↑ FDA DrugInfo: http://dailymed.nlm.nih.gov/dailymed/archives/fdaDrugInfo.cfm?archiveid=51459
- ↑ »Hydroxyzine Facts and Comparisons at Drugs.com«.
- ↑ Gillard M; Van Der Perren C; Moguilevsky N; Massingham R; Chatelain P (2002). »Binding characteristics of cetirizine and levocetirizine to human H(1) histamine receptors: contribution of Lys(191) and Thr(194)«. Molecular Pharmacology. 61 (2): 391–399. doi:10.1124/mol.61.2.391. PMID 11809864.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 Snowman AM; Snyder SH (1990). »Cetirizine: actions on neurotransmitter receptors«. The Journal of Allergy and Clinical Immunology. 86 (6 Pt 2): 1025–1028. doi:10.1016/S0091-6749(05)80248-9. PMID 1979798.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 Kubo N; Shirakawa O; Kuno T; Tanaka C (1987). »Antimuscarinic effects of antihistamines: quantitative evaluation by receptor-binding assay«. Japanese Journal of Pharmacology. 43 (3): 277–282. doi:10.1254/jjp.43.277. PMID 2884340.
- ↑ 10,0 10,1 White RP; Boyajy LD (1960). »Neuropharmacological comparison of atropine, scopolamine, banactyzine, diphenhydramine and hydroxyzine«. Archives Internationales De Pharmacodynamie et De Thérapie. 127: 260–273. PMID 13784865.
- ↑ 11,0 11,1 Haraguchi K; Ito K; Kotaki H; Sawada Y; Iga T (1997). »Prediction of drug-induced catalepsy based on dopamine D1, D2, and muscarinic acetylcholine receptor occupancies«. Drug Metabolism and Disposition: the Biological Fate of Chemicals. 25 (6): 675–684. PMID 9193868. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2021. Pridobljeno 1. januarja 2013.
- ↑ Orzechowski RF; Currie DS; Valancius CA (2005). »Comparative anticholinergic activities of 10 histamine H1 receptor antagonists in two functional models«. European Journal of Pharmacology. 506 (3): 257–264. doi:10.1016/j.ejphar.2004.11.006. PMID 15627436.
- ↑ Olasov Rothbaum, Barbara; Stein, Dan J.; Hollander, Eric (2009). Textbook of Anxiety Disorders. American Psychiatric Publishing, Inc. ISBN 1-58562-254-0.
- ↑ 14,0 14,1 Lamberty Y; Gower AJ (2004). »Hydroxyzine prevents isolation-induced vocalization in guinea pig pups: comparison with chlorpheniramine and immepip«. Pharmacology, Biochemistry, and Behavior. 79 (1): 119–124. doi:10.1016/j.pbb.2004.06.015. PMID 15388291.
- ↑ http://www.ehow.com/facts_5525129_side-effects-hydroxyzine-hcl.html, vpogled: 1. 1. 2012.