Grško-baktrijsko kraljestvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Grško-baktrijsko kraljestvo
[[Selevkidsko cesarstvo|]]
256 pr. n. št.–125 pr. n. št. [[Indo-grško kraljestvo|]]
 

 
[[Parsko cesarstvo|]]
Približen obseg Grško-baktrijskega kraljestva okoli 180 pr. n. št., obsega regijo Tapuria in Traksiano (Veliki Korasan) na zahodu, Sogdijo in Fergano na severu, Baktrijo in Arahozijo na jugu.
Glavno mesto Balh
Aleksandrija ob Oxusu
Jeziki grščina
baktrijščina
stara aramejščina
sogdijščina
partščina
Religija starogrška religija
zaratustrstvo
budizem
Vlada monarhija
kralj
 -  256–240 pr. n. št. Diodot I.
 -  145–130 pr. n. št. Heliokel I.
Zgodovinsko obdobje Antika
 -  ustanovitev 256 pr. n. št.
 -  ukinitev 125 pr. n. št.
Površina
 -  184 pr. n. št.[1] 2,500,000 km²
Warning: Value not specified for "common_name"

Grško-baktrijsko kraljestvo je bilo - skupaj z indo-grškim kraljestvom - vzhodni del helenističnega sveta, ki je obsegalo Baktrijo in Sogdijo v Srednji Aziji od 250 do 125 pr. n. št. Osredotočeno je bilo na severu današnjega Afganistana. Razširitev v današnji vzhodni Afganistan in Pakistan od 180. let pr. n. št. dalje je vzpostavila Indo-grško kraljestvo, ki naj bi trajalo do leta 10. n. št.. [2][3][4]

Neodvisnost (okoli 250 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Zlat Diodotov kovanec, c. 245 pr. n. št.. Grški napis: ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΔΙΟΔΟΤΟΥ – "kralj Diodot".

Diodot, satrap iz Baktrije (in verjetno okoliške pokrajine) je ustanovil grško-baktrijsko kraljestvo, ko se je odcepil iz Selevkidskega cesarstva okoli 250 pr. n. št. in postal kralj Diodot I. Baktrijski. Ohranjeni starodavni viri so nekoliko nasprotujoči, točen datum neodvisnosti pa ni bil dogovorjen. Nekoliko poenostavljeno, obstaja kronologija približno 255 pr. n. št. in 246 pr. n. št. za Diodotovo odcepitev. [5] Prva kronologija ima prednost, da razloži, zakaj je selevkidski kralj Antioh II. izdal zelo malo kovancev v Baktriji, kot da bi Diodot v zgodnji Antiohovi vladavini postal neodvisen. [6] Po drugi strani pa ima druga kronologija od sredine 240. let pr. n. št. prednost povezati odcepitev Diodota I. s tretjo sirsko vojno, katastrofalnim konfliktom za Selevkidsko cesarstvo.

Novo kraljestvo, ki je bilo zelo urbanizirano, je veljalo za enega najbogatejših na Orientu (opulentissimum illud mille urbium Bactrianum imperium – »Izjemno uspešen Baktrijski imperij tisočih mest« Justin, XLI, 1 [7]), je bil še močnejši in se je ukvarjal z ozemeljsko širitvijo na vzhod in zahod.

Ostanek helenističnega kapitela najden v Balhu, antična Baktra.

Leta 247 pr. n. št. Ptolemejsko cesarstvo (grški vladarji Egipta po smrti Aleksandra Velikega) zavzame selevkidsko glavno mesto, Antiohija. V nastalem močnem vakuumu je partski satrap razglasil neodvisnost od Selevkidov in se izrekel za kralja. Desetletje kasneje ga je porazil in ubil Arsak Partski, kar je povzročilo nastanek Partskega cesarstva. To je Baktrijo odklopilo od stika z grškim svetom. Trgovina se je nadaljevala z zmanjšano močjo, medtem ko se je trgovina med grškim Egiptom in Baktrijo razvila.

Diodota je nasledil njegov sin Diodot II., ki se je v boju proti Selevku II. pridružil partskemu Arsaku. [8]

Strmoglavljenje Diodota II. (230 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Azija okoli 200 pr. n. št. prikazuje grško-baktrijsko kraljestvo in sosede.

Eutidem, magnezijski Grk po Polibiju [9] in morebiti satrap iz Sogdije, je prekinil dinastijo Diodota I. okoli 230-220 pr. n. št. in začel svojo lastno dinastijo. Nadzor je razširil na Sogdijo, ki je presegla mesto Aleksandrija Ešate, ki ga je v Fergani ustanovil Aleksander Veliki:

Sogdija, ki se nahaja nad Baktrijo proti vzhodu med reko Oxus, ki tvori mejo med Baktrijci in Sogdijci in reko Iaxartes. Iaxartes oblikuje tudi mejo med Sogdijci in nomadi. (Strabon XI.11.2). [10]

Invazija Selevkidov[uredi | uredi kodo]

Kovanec z grško-baktrijskim kraljem Eutidemom I. 230–200 pr. n. št.. Grški napis: ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΕΥΘΥΔΗΜΟΥ – "kralj Eutidem".

Evtidema je napadel selevkidski vladar Antioh III. okrog 210 pr. n. št. Čeprav je poveljeval 10.000 konjenikom, je Evtidem prvič izgubil bitko na reki Arius [11] in se moral umakniti. Potem se je Antioh končno odločil, da bo priznal novega vladarja in ponudil eno od njegovih hčera Ebtidemovemu sinu Demetriju okrog 206 pr. n. št. [12]. Klasični zapisi se nanašajo tudi na to, da se je Evtidem pogajal za mir z Antiohom III. s tem, da je imel zasluge za strmoglavljenje prvotnega uporniškega Diodota in da je zaradi obrambnih prizadevanj zaščitil Srednjo Azijo pred nomadskimi vdori:

... kajti, če se ne bi izognil tej zahtevi, nobeden od njiju ne bi bil varen: videli so, da so bile velike horde Nomadov blizu, in so bile nevarne za oba; in da bi jih, če bi jih sprejeli v državo, zagotovo popolnoma barbarizirali. (Polibij, 11,34).

Geograska širitev[uredi | uredi kodo]

Zdi se, da se je po odhodu selevkidske vojske Baktrijsko kraljestvo razširilo. Na zahodu so območja v severovzhodnem delu Irana morda absorbirali, morda celo v Partiji, čigar vladar je premagal Antioha Velikega. Ta območja so morda enaka baktrijskim satrapijam Tabaristan in Veliki Horasan.

Verjetno kipec grškega vojaka, oblečena popo grško s frigijsko čelado, iz 3. st. pr. n. št. iz grobišča severno od Tienšana, regionalni muzej Xinjiang, Urumči.

Stiki z dinastijo Han[uredi | uredi kodo]

Verjetno grški vojak na tapiseriji iz Sampula, volna, 3.–2. st. pr. n. št., Sampul, Urumči, regionalni muzej Xinjiang.

Na severu je Evtidem vladal tudi Sogdiji in Fergani. Obstajajo znaki, da so grški-baktrijci iz Aleksandrije Ešate lahko vodili ekspedicije do Kašgarja in Urumčija v Xinjiangu, kar je so bili prvi znani stiki med Kitajsko in Zahodom okoli 220 pr. n. št. Grški zgodovinar Strabon je tudi zapisal, da so »razširili svoj imperij celo do Seresa (kitajskega) in Frinije«. (Strabo, XI.XI.I).

Nekatere kipce in podobe grških vojakov so našli severno od Tienšana, na pragu Kitajske in so danes na ogled v muzeju Xinjiang v Urumčiju. [13] Bližnjevzhodne ali grške vplive na kitajsko umetnost so tudi našli (Hirth, Rostovtzeff). Oblike z rozeto (rožo), geometrijske črte in steklene intarzije, ki kažejo na egiptovske, perzijske in / ali helenistične vplive, lahko najdemo v nekaterih zgodnjih bronastih ogledalih dinastije Han.

Nekateri špekulirajo, da grški vpliv najdemo v umetniških delih grobišča prvega kitajskega cesarja Čin Ši Huangdija (Qin Shi Huanga]] iz 3. stoletja pred našim štetjem, vključno z znano Terakota vojsko. Ta ideja je nakazala, da so grški umetniki morda prišli na Kitajsko v tistem času in učili domače obrtnike pri izdelavi kipov [14]. Vendar pa to idejo izpodbijajo kitajski učenjaki. [15] Poleg tega obstaja velika razlika med procesom oblikovanja Čin in grškim kiparstvom. Grški kiparji so ustvarili kipe s klesanjem kamnitih blokov, medtem ko so kipi Čin nasprotno – ustvarjeni kot votli terakota kipi, narejeni iz gline in žgani v peči.

Tudi numizmatika nakazuje, da so se pojavile nekatere izmenjave tehnologije: Grški-baktrijci so bili prvi na svetu, ki so izdelali kovance iz zlitine bakra in |niklja (75/25) [16], tehnologija, ki jo Kitajci poznajo samo na pod imenom beli baker (nekaj orožja iz obdobja je bilo iz take zlitine) [17]. V tem obdobju je potrjena praksa izvoza kitajskih kovin, zlasti železa. Kralji Evtidem, Evtidem II., Agatokel in Pantaleon so te kovance izdelovali okoli 170 pr. n. št., surovina naj bi bila iz rudnika Anarak v Iranu. [18] Baker-nikljeve zlitine niso za kovance uporabljali vse do 19. stoletja.

O prisotnosti kitajskega ljudstva v Indiji v antičnih časih prav tako kažejo zapisi Ciñas v Mahabharati in Manusmriti. Raziskovalec dinastije Han in veleposlanik Zhang Qian je leta 126 pr. n. št. obiskal Baktrijo in poročal o prisotnosti kitajskih izdelkov na baktrijskih trgih.

»Ko sem bil v Baktriji (Daxia)«, je Zhang Qian poročal: »Videl sem bambusove palice iz Qionga in tkanine, izdelane v provinci Šu (ozemlja jugozahodne Kitajske). Ko sem vprašal ljudi, kako so dobili te izdelke, so odgovorili: Naši trgovci jih kupujejo na trgih Šendu (Indija)« (Shiji 123, Sima Qian, trans. Burton Watson).

Po vrnitvi je Zhang Qian obvestil kitajskega cesarja Wudija o stopnji sofisticiranosti urbanih civilizacij Fergane, Baktrije in Partije, ki se je zanimal za razvoj trgovinskih odnosov:

»Nebeški sin, ki je zaslišal vse to, je tako utemeljeval: Fergana (Dayuan) in posest Baktrija (Daxia) in Partija (Anxi) sta veliki državi, polna redkih stvari, s populacijo, ki živi v stalnih naseljih in je nekoliko bolj identična s tistimi kitajskih ljudi in dajejo veliko vrednost bogatim kitajskim proizvodom.« (Hanshu, nekdanja zgodovina Hanov).

V Srednjo Azijo so bili nato poslani številni kitajski odposlanci, ki so sprožili razvoj svilne poti od konca 2. stoletja pred našim štetjem. [19]

Stiki z indijsko podcelino (250–180)[uredi | uredi kodo]

Indijski cesar Čandragupta, ustanovitelj dinastije Murijan, je ob smrti Aleksandra Velikega okoli leta 322 pred našim štetjem ponovno osvojil severozahodni del podceline. Vendar so imeli stike z grškimi sosedi v Selevkidskem cesarstvu, vzpostavljena je bila dinastična zveza ali priznanje porok med Grki in Indijci (opisano kot sporazum o epigamiji v antičnih virih) in več Grkov, kot pravi zgodovinar Megasten, je prebivalo na dvoru Maurjanov. Kasneje je imel vsak cesar Maurijanov na svojem dvoru grškega veleposlanika.

Dvojezični skalni napis Ašoke (v grščini in aramejščini), najden v Kandaharju. Okoli 250 pr. n. št., Kabulski muzej.

Čandraguptinov vnuk Ašoka se je spreobrnil v budistično vero in postal velik spreobrnjevalec v skladu s tradicionalnim pali kanonom teravadskega budizma, ki je usmeril svoja prizadevanja v indo-iranski in helenistični svet okoli 250 pr. n. št.. Po Ašokovih ediktih, ki so bili vpisani v kamen, nekateri so bili napisani v grščini, je poslal grške budistične poslance v grške dežele v Aziji in vse do Sredozemlja. Edikti se imenujejo po vsakem od vladarjev helenističnega sveta v tistem času.

Del grške populacije, ki je ostal v severozahodni Indiji, se je očitno spreobrnil v budizem. Poleg tega so po mnenju Pali virov nekateri od Ašokovih emigrantov bili grški budistični menihi, kar kaže na tesne verske izmenjave med tema dvema kulturama. V 2. stoletju je krščanski dogmatist Klemen iz Aleksandrije priznal obstoj budističnih Sramanov med Baktrijci in celo njihov vpliv na grško mišljenje. [20]

Vpliv indijske umetnosti v 3. st. pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Main article: Hellenistic influence on Indian art

Helenistična palmeta in lotus, ki sta morda prišla iz Ai-Khanouma. Bikov kapitel, Rampurva, Indija, okoli 250 pr. n. št..

Grško-baktrijsko mesto Ai-Khanoum, ki se nahaja na pragu Indije, in je bilo v stiku z indijsko podcelino, je imelo bogato helenistično kulturo. Bilo je v edinstvenem položaju, da vpliva tudi na indijsko kulturo. Velja da je bil Ai-Khanoum eden glavnih akterjev pri prenosu umetniškega vpliva iz zahoda v Indijo, na primer pri ustvarjanju Ašoka stebrov ali izdelavi kvazi-jonskega kapitela Pataliputra, ki so bili vsi kasnejši od ustanovitve Ai-Khanouma.

Obseg posvojitve izhaja iz oblik, kot so vzorec kroglic in kolutov, osrednji model palmete in številne druge oblike, živalske skulpture v naravni velikosti ter oblikovanje in delovanje jonskega kapitela ante v palači Pataliputre. [21]

Prva vizualna predstavitev indijskih bogov[uredi | uredi kodo]

Kovanec kralja Agatokla z indijskimi bogovi.
Indijski kovanec Agatokla z budističnim levom in plešočo žensko z lotusom, morda boginja Lakšmi.

Eden zadnjih grško-bakrijskih kraljev, Agatokel (ki je vladal 190-180 pr. n. št.), je izdal izjemne standardne kvadratne kovance s prvimi znanimi predstavami indijskih božanstev, ki so jih različno interpretirali kot Višnu, Šiva, Vasudeva, Buda ali Balarama. Skupaj je bilo leta 1970 na Ai-Khanoumu odkritih šest takšnih standardnih srebrnih drahem z imenom Agatokla [22]. Nekateri drugi kovanci mislijo, da predstavljajo budističnega leva in indijsko boginjo Lakšmi, Višnujevo ženo. Indijskih kovancev je malo, a so spektakularni. Ti kovanci vsaj kažejo pripravljenost grških kraljev, da predstavljajo božanstva tujega izvora. Posvetitev grškega odposlanca h kultu Garuda na Heliodorjevem stebru v Besnagarju bi lahko kazal tudi na določeno stopnjo verskega sinkretizma.

Širitev na indijsko podcelino (po 180 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Srebrni kovanec Demetrija I. (vladal c. 200–180 pr. n. št.), prikazuje slonov skalp, simbol zasedbe Indije.
Glavni članek: Indo-grško kraljestvo.

Demetrij, Evtidemov sin, je začel invazijo po podkontinentu 180 pr. n. št., nekaj let po tem, ko je dinastija Šunga zamenjala Mavrijsko. Zgodovinarji se razlikujejo glede motivov za invazijo. Nekateri nakazujejo, da je bila invazija namenjena temu, da bi pokazala svojo podporo mavrijskemu imperiju in zaščitila budistično vero od verskim preganjanjem Šungov, kot to trdijo budistični spisi (Tarn). Drugi pa trdijo, da so bili zapisi teh pregonov pretirani (Thapar, Lamotte).

Demetrij je imel morda prestolnico Pataliputra v današnji vzhodni Indiji (danes Patna). Te akcije običajno pripisujejo Menanderju. Invazija je bila zaključena do 175 pr. n. št. V severozahodnem delu indijske podceline je nastalo indo-grško kraljestvo, ki je trajalo skoraj dve stoletji do okoli leta 10 n. št. Budistična vera je rasla pod indo-grškimi kralji, predvsem pod Menandrom I. Prav tako je bilo obdobje velik kulturni sinkretizem, ki ga ponazarja razvoj grškega budizma.

Uzurpacija Evkratida[uredi | uredi kodo]

Morda pod Demetrijem I. ali po njegovi smrti je bil imperij razdeljen. Demetrij II. (sin Demetrija I., prej namestnik v Kabulu) je izgubil prestol od pustolovca z imenom Evkratid I., sorodnik Selevkidov, ki so že premagali Demetrija I.. Grki so zasedli velike dele Mavrijskega cesarstva in oblegali pod generalom Menanderjem že prestolnico Pataliputra, ko je Demetrij izvedel za upor in se je moral vrniti. Vendar je bilo prepozno - njegova podkralja (morda njegova brata) Agatokel (v Sistanu) in Antimah (v Heratu) so že pretepli in ubili njegovo družino.

Potem je Evkratid I. ubil tudi Demetrovega brata (?) Apolodota I. in osvojil Gandharo (165/4 pr. n. št.). Vendar ni mogel prodreti južno od Hindukuša. O blaginji njegovega vladanja govori njegova objava zlatih kovancev. Evkratid I. je domnevno padel leta 145 pr. n. št. proti Partom pod Mitridatom. Po drugi verziji, ga je ob vrnitvi v Balh ubil njegov sin in sovladar.

Invazija nomadov[uredi | uredi kodo]

Migracija Yuezhov skozi Srednjo Azijo med okoli 176 pr. n. št. do 30 n. št.

Širitev Yuezhov (c. 162 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Sin Evkratida, Heliokles (okoli 157-135 pr. n. št.) je bil zadnji pomemben grški kralj Baktrije. Rekli so, da je obvladal tudi Gandara. Vdor Yuezhijev je osvojil med 141. in 129. pr. n. št. območja severno od Hindukuša. Arheološko mesto je stalo v današnjem mestu, imenovanem Ai Khanoum (starodavno ime ni znano) na Oxusu okoli leta 150 pr. n. št.. Južno od Hindukuša so se uveljavili tudi drugi vladarji, kot je bil v Indiji Demetrij II. Menander, ki je bil okoli 155 pr. n. št. kralj indo-grškega kraljestva. Ta kraljestva so trajala več kot stoletje dlje kot grške oblasti v Baktriji, vendar so imela večinoma le regionalni pomen. Infiltrirajoči konjeniški nomadi so se v Indijo odpravili prek Hindukuša na začetku prvega stoletja. Zadnji indo-grški vladar je bil Straton II.

Grška kultura v Baktriji[uredi | uredi kodo]

Korintski kapitel najden v Ai-Khanoumu, 2. st. pr. n. št.

Grški-baktrijci so bili znani po visoki stopnji helenistične sofisticiranosti in so bili redno v stiku z Sredozemljem in sosednjo Indijo. Bili so prijateljski z Indijo in izmenjali ambasadorje.

Njihova mesta, kot je Ai-Khanoum v severovzhodnem Afganistanu (verjetno Aleksandrija na Oxusu) in Baktra (sodobni Balh), kjer so najdeni helenistični ostanki, so pokazala prefinjeno helenistično urbano kulturo. Ta najdišča dajejo posnetek grško-baktrijske kulture okrog 145 pr. n. št., saj so bila med nomadskimi invazijami porušena in nikoli več naseljena. Ai-Khanoum »ima vse značilnosti helenističnega mesta, z grškim gledališčem, gimnazijo in nekaterimi grškimi hišami s kolonadnimi dvorišči« (Boardman). Ostanki klasičnih korintskih stebrov so bili odkriti pri izkopavanjih mesta in razni kiparski fragmenti. Zlasti je bil odkrit ogromen del noge v odličnem helenističnem slogu, ki naj bi pripadal kipu visokemu 5-6 metrov.

Kamnit blok z napisom iz Kineasa v grščini. Ai Khanoum.

Eden od napisov v grščini, najden v Ai-Khanoumu, Herona iz Kineasa, je datiran v 300-250 pr. n. št. in opisuje delfske predpise:

Kot otroci se naučijo dobrih manir.
Kot mladi moški se nauči obvladovati strasti.
V srednji dobi bodi pravičen.
V starosti, daj dober nasvet.
Potem umreš, brez obžalovanja.

Nekateri grško-bakrijski kovanci in njihovi nasledniki indo-grški so najboljši primeri grške numizmatične umetnosti z »lepo mešanico realizma in idealizacije«, vključno z največjimi kovanci, ki so jih kovali v helenističnem svetu: največji zlatnik je kovanec Evkratida (vladal 171-145 pr. n. št.), največji srebrnik, ki je indo-grškega kralja Amintasa Nikatorja (vladal 95. do 90 pr. n. št.). Portreti »kažejo stopnjo individualnosti, ki se nikoli ne ujema s pogosto mračnimi upodobitvami kraljevskih sodobnikov na zahodu« (Roger Ling, "Grčija in helenistični svet").

Nadalje je bilo najdeniuh še več drugih grško-baktrijskih mest, kot v Saksanokurju v južnem Tadžikistanu (arheološke raziskave sovjetske ekipe pod B. A. Litvinskim) ali v Dal'verzin Tepe.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Taagepera, Rein (1979). "Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.". Social Science History 3 (3/4): 132. doi:10.2307/1170959. Pridobljeno dne 16 September 2016. 
  2. Doumanis, Nicholas. A History of Greece Palgrave Macmillan, 16 dec. 2009 ISBN 978-1137013675 p 64
  3. Christoph Baumer. The History of Central Asia: The Age of the Steppe Warriors Vol. 1 I.B.Tauris, 11 dec. 2012 ISBN 978-1780760605, p 289
  4. Kaushik Roy. Military Manpower, Armies and Warfare in South Asia Routledge, 28 jul. 2015 ISBN 978-1317321279
  5. J. D. Lerner, The Impact of Seleucid Decline on the Eastern Iranian Plateau: the Foundations of Arsacid Parthia and Graeco-Bactria, (Stuttgart 1999)
  6. F. L. Holt, Thundering Zeus (Berkeley 1999)
  7. Justin XLI, paragraph 1
  8. Justin XLI
  9. Polybius 11.34
  10. Strabo 11.11.2
  11. Polybius 10.49, Battle of the Arius
  12. Polybius 11.34 Siege of Bactra
  13. On the image of the Greek kneeling warrior: "A bronze figurine of a kneeling warrior, not Greek work, but wearing a version of the Greek Phrygian helmet.. From a burial, said to be of the 4th century BC, just north of the Tien Shan range". Ürümqi Xinjiang Museum. (Boardman "The diffusion of Classical Art in Antiquity")
  14. BBC Western contact with China began long before Marco Polo, experts say
  15. https://www.livescience.com/56939-china-terracotta-warriors-stir-controversy.html
  16. Copper-Nickel coinage in Greco-Bactria.
  17. Ancient Chinese weapons A halberd of copper-nickel alloy, from the Warring States Period.
  18. A.A. Moss pp317-318 Numismatic Chronicle 1950
  19. C.Michael Hogan, Silk Road, North China, Megalithic Portal, ed. A. Burnham
  20. Clement of Alexandria "The Stromata, or Miscellanies" Book I, Chapter XV
  21. John Boardman, "The Origins of Indian Stone Architecture", p.13-22
  22. Alexander the Great and Bactria: The Formation of a Greek Frontier in Central Asia, Frank Lee Holt, Brill Archive, 1988, p.2 [1]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Boardman, John (1994). The Diffusion of Classical Art in Antiquity. Princeton University Press. ISBN 0-691-03680-2.
  • Boardman, John, Jasper Griffin, and Oswyn Murray (2001). The Oxford Illustrated History of Greece and the Hellenistic World. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-285438-4.
  • Bopearachchi, Osmund (1991). Monnaies Gréco-Bactriennes et Indo-Grecques, Catalogue Raisonné. Bibliothèque Nationale de France, ISBN 2-7177-1825-7.
  • Bopearachchi, Osmund and Christine Sachs (2003). De l'Indus à l'Oxus, Archéologie de l'Asie Centrale: catalogue de l'exposition. ISBN 2-9516679-2-2.
  • McEvilley, Thomas (2002).The Shape of Ancient Thought. Comparative studies in Greek and Indian Philosophies. Allworth Press and the School of Visual Arts. ISBN 1-58115-203-5
  • Puri, B. N. (2000). Buddhism in Central Asia. Motilal Banarsidass, Delhi. ISBN 81-208-0372-8.
  • Tarn, W. W. (1966) The Greeks in Bactria and India. 2nd Edition. Cambridge University Press.
  • Watson, Burton, trans. (1993). Records of the Great Historian. Han dynasty II, by Sima Qian. Columbia University Press. ISBN 0-231-08167-7.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]