Gorazd Dekleva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Gorazd Dekleva
Rojstvo25. maj 1901({{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})
Ilirska Bistrica
Smrtdatum neznan
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg SHS
Flag of the Free State of Fiume.svg Reška država
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicčastnik, partizan

Gorazd Dekleva, slovenski profesor in nekaj časa opat samostana v srbski pravoslavni Cerkvi, * 25. maj 1901, Ilirska Bistrica, † (?).

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Gorazd Dekleva, pri krstu Franc, je gimnazijo končal na Sušaku (novejši del Reke vzhodno od korita reke Rječine), odšel 1921 v Jugoslavijo, delal nekaj časa na železnici in 1926 odslužil vojaški rok kot gojenec šole za rezervne oficirje. Leta 1931 je bil na priporočilo patriarha Germana za leto dni sprejet v samostan Krušedol na Fruški gori in nato nadaljeval študij v Beogradu. Diplomiral je iz umetnostne zgodovine, potoval na Atos (sveta gora na polotoku Halkidiki), živel 1937 v samostanu Ravanica, kjer pa je javno kritiziral profašistično usmerjenost Jugoslavije; zato so ga oblasti obsodile in je dva meseca preživel v zaporu v Đakovici. Po prestani kazni je postal profesor v prizrenskem semenišču, od tu so ga premestili na Cetinje, pa ponovno kazensko v Sarajevo in še v Peć (Kosovo). Ob nemškem napadu na Jugoslavijo je odšel v Beograd, ter tu delal na obnovi slovenske pravoslavne občine. Že leta 1937 je pričel prevajati liturgične pravoslavne tekste v slovenščino. V Beogradu jih je želel tudi tiskati, a je cenzura prepovedala vsko omenjanje slovenske narodnosti, zato je bil ponovno obsojen in zaprt. Po prestani kazni mu je metropolit Josif dovolil, da je odšel v 13. krajiško brigado. Tu je napredoval do majorja. Po vojni je prišel v Maribor, kjer je nekaj časa na gimnaziji poučeval latinščino, nato pa se je zaposlil na katastrskemu uradu. V Mariboru se je trudil za obnovo pravoslavnih cerkvenih središč na Štajerskem. Leta 1962 je stopil v pokoj. Na povabilo cetijskega patriarha Danila je odšel v Črno goro in tu živel v samostanih Praskovica in Podostrog; ta samostan, v katerem je bil arhimandrit (opat), je pomemben črnogorski kulturni spomenik in ki je bil že v razpadajočem stanju, je začel obnavljati. (V samostanu Podostrog je nekaj let živel in pisal Petar II. Petrović Njegoš; tu je napisal epski spev Slobodijada, v katerem slavi črnogorske zmage nad Turki in Francozi ter pretežni del Gorskega venca).[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Primorski slovenski biografski leksikon (1977). Snopič 4. Gorica: Goriška Mohorjeva družba

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]