Franc Smodej

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Franc Smodej
Portret
Rojstvo 17. november 1879({{padleft:1879|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Šmartno v Rožni dolini
Smrt 21. september 1949({{padleft:1949|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) (69 let)
Beograd
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic politik

Franc Smodej, slovenski politik in časnikar, * 17. november 1879, Šmartno v Rožni dolini, † 21. september 1949, Beograd.

Gimnazijo je obiskoval v Celju, bogoslovje v Celovcu, kjer je bil leta 1903 posvečen. Služboval je kot kaplan in župnik po več krajih na Koroškem, na Prevaljah je ustanovil in vodil pevske zbore. Leta 1907 je postal vikar (stolni kaplan) v Celovcu ter tam tudi tajnik Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. Prirejal je ljudska zborovanja, med 1. svetovno vojno ščitil slovenske narodne delavce in z namenom, da bi dokazal nezanesljivost uradnega štetja, izpeljal zasebno štetje prebivalstva. V letih 1908-19 je urejal glasilo Mir. Leta 1917 se je dejavno vključil v deklaracijsko gibanje ter na Koroškem deloval za priključitev Koroške k Jugoslaviji, zato so nemški nacionalisti zahtevali njegovo odstranitev iz krške škofije.[1]Po prevratu 1918 je bil izvoljen v Narodni svet za slovenske dežele in Istro ter postal predsednik Narodnega sveta v Celovcu. Narodna vlada ga je na svoji 1. seji 1. novembra 1918, imenovala za komisarja za Koroško (po plebiscitu se je pred maščevalnim pogromom Nemcev vrnil v Slovenijo) ter ga poslala v Narodni svet SHS ter v začasno Narodno skuščino v Beograd, kjer je nato v glavnem tudi živel. 1920-1925 je bil glavni urednik dnevnika Slovenec. Leta 1925 je bil na listi SLS izvoljen za poslanca, 2. junija 1936 je bil izvoljen v glavni odbor JRZ in za enega od treh njegovih tajnikov; tajnik glavnega odbora JRZ je bil do 12. januarja 1938.[2] Leta 1936 je bil izvoljen za senatorja, 1941-1945 je prebil v Beogradu, kjer je med nemško okupacijo ustanovil posebno socialno pisarno za podporo v Srbijo izgnanih Slovencev, ki jim je pomagala, da so se lahko vračali domov. Gestapo ga je zaradi tega leta 1942 za več mesecev zaprl in mu ukinil pisarno. Po osvoboditvi oktobra 1944 je nekaj časa župnikoval v Zemunu.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Peter Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade v Lublani. Arhiv RS, 1998. (COBISS)
  2. Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)