Egils Levits

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Egils Levits
Dr. iur. honoris causa
Predsednik Latvije
Na položaju
8. julij 2019 – 8. julij 2023
Ministrski predsednikArturs Krišjānis Kariņš
PredhodnikRaimonds Vējonis
NaslednikEdgars Rinkēvičs
Osebni podatki
Rojstvo30. junij 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (68 let)
Riga
Politična strankaLatvian Way (1993–1994)
Zakonci
Andra Levite
​
(por. 1991)​
OtrociLinards Levits
Indra Levite
StaršiIngeborga Levite
Jonass Levits
Alma materUniverza v Hamburgu
Poklicsodnik, pravoznanec, politik, pravnik
Spletna stranpresident.lv

Egils Levits, latvijski politik, * 30. junij 1955, Riga, Latvija.

Levits je latvijski politik, pravnik in politolog, ki je bil od leta 2019 do 2023 predsednik Latvije.[2] Med letoma 2004 in 2019 je bil tudi član Evropskega sodišča.[3]

V pozni sovjetski dobi je bil član Narodne fronte Latvije in je leta 1990 prispeval k razglasitvi ponovne neodvisnosti Latvije. Bil je podpredsednik vlade in latvijski minister za pravosodje med letoma 1993 in 1994 ter med leti 1994 in 1995 veleposlanik na Madžarskem, v Avstriji in Švici. Nato je bil imenovan za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je deloval do leta 2019. Na volitvah za predsednika Latvije leta 2015 je zasedel drugo mesto za Raimondsom Vējonisom.[4] Leta 2018 je bil ponovno imenovan za sodnika Sodišča Evropskih skupnosti, kamor je bil prvič imenovan leta 2004.[5] Je poročen in oče dveh otrok: sina Linardsa in hčere Indre.[6] Leta 2019 je objavil knjigo spominov.[7]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Levits se je rodil v Rigi v družini latvijsko-judovskega inženirja Jonassa Levitsa in njegove žene, latvijsko-baltske nemške pesnice Ingeborge Levite (rojena Barga, z imenom Aija Zemzare). Leta 1972 je bila družina zaradi sovjetskih disidentskih dejavnosti izgnana iz ZSSR[8] in se naselila v Zahodni Nemčiji, kjer so živeli sorodniki Ingeborge. Tam so ostali do leta 1990, ko je Latvija ponovno razglasila neodvisnost.

Levits je v intervjujih izjavil, da se kljub judovskemu poreklu v glavnem opredeljuje za Latvijca.[9]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Levits se je med predsedniškimi volitvami leta 2015 srečal s svojimi zagovorniki zunaj Saeime

Levits je v latvijsko politiko vpleten od poznih osemdesetih let.[10] Postal je član Latvijske ljudske fronte in član Latvijskega kongresa državljanov, ustanovljenega leta 1989.[11] Kasneje se je pridružil političnemu klubu "Klubs 21" in bil leta 1993 izvoljen za poslanca 5. sklica Saeime, in sicer na listi Latvijas Ceļš. Leta 2016 je bil med najbolje plačanimi uradniki Evropske unije. Leta 2018 ga je evropsko gibanje - Latvija razglasilo za "evropsko osebo leta v Latviji".

Bil je veleposlanik Latvije v Avstriji, Švici in na Madžarskem.[11]

Je soavtor preambule Latvijske ustave[12] in vodja komisije za ustavno pravo, ki je pod predsedstvom delal skupaj z odvetnikom Laurisom Liepo.[13]

Predsedniške kampanje[uredi | uredi kodo]

Levitsa je stranka National Alliance v letih 2011 in 2015 imenovala za svojega predsedniškega kandidata.[14][15] O Levitsu so v začetku leta 2019 široko razpravljali kot o potencialnem kandidatu za predsednika[16] in stranke vladajoče koalicije so 15. aprila napovedale, da bodo podprle kandidaturo Levitsa.[17] Latvijski parlament ga je izvolil 29. maja 2019. [18]

Predsedstvo[uredi | uredi kodo]

Levits je bil Saeimi inavguriran 8. julija 2019.[8] Med svojim otvoritvenim govorom je opozoril, da "idealne države ni, ker to pomeni ustavljen napredek."[19] Po slovesnosti je obiskal spomenik svobode, položil rože na grob Jānisa Čaksteja in od odhajajočega predsednika Raimondsa Vējonisa prejel ključe gradu Riga.[20] 10. julija je imel prvi obisk v tujini, in sicer v Talinu v Estoniji, kjer se je sestal s predsednico Kersti Kaljulaido in premierjem Jürijem Ratasom.[21][22]

Čeprav se je sprva nameraval potegovati za drugi mandat, je tri tedne pred volitvami maja 2023 oznanil, da ne bo kandidiral.[23]

Sodniška kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 je bil Levits izvoljen za predstavnika Latvije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Od leta 2004 je predstavnik Latvije pri Evropskem sodišču, kjer mu bo mandat potekel leta 2024.[10]

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

V epizodi oddaje Saturday Night Live, dne 7. decembra 2019, je Levitsa upodobil Alex Moffat, in sicer v epizodi, ki se je posmehovala izkušnjam Donalda Trumpa na Natovem vrhu leta 2019.[24][25]

Osebno življenje[uredi | uredi kodo]

Egils Levits z ženo Andro (levo) in hčerko Indro (desno)

Levits je poročen z Andro Levite, ginekologinjo. Ima sina po imenu Linards in hčerko po imenu Indra.[6] Leta 2019 je izdal svojo prvo knjigo Valstsgriba. Idejas un domas Latvijai 1985–2018 (Volja države: ideje in misli za Latvijo 1985–2018), kjer navaja članke, intervjuje in jih kot sodnik na Sodišču Evropske unije dopolnjuje s svojim osebnim mnenjem.[7] Poleg maternega jezika govori tudi nemško (od časa v Nemčiji), angleško, francosko in rusko.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Državne časti

Objave[uredi | uredi kodo]

  • kl9789984840567iLevits, Egils (2019). Valstsgriba. Idejas un domas Latvijai 1985–2018 [A Will for Statehood: Ideas and thoughts for Latvia 1985–2018]. Riga. ISBN 9789984840567.
  • Levits, Egils; Roses, Allan; Bot, Yves (2012). The Court of Justice and the Construction of Europe: Analyses and Perspectives on Sixty Years of Case-law (v angleščini in francoščini). Springer Science & Business Media. ISBN 978-9067048972.978-9067048972
  • Verfassungsgerichtsbarkeit na Latviji. Osteuropa-Recht: Gegenwartsfragen aus dem sowjetischen Rechtskreis Osteuropa-Recht, letn. 43, št. 4, str. 305-328, letn. 43, št. 4, str. 305-328, 1997.
  • Der zweite Weltkrieg und sein Ende na Latviji. Lüneburg: Institut Nordostdeutsches Kulturwerk, 1996.
  • Die Wirtschaft der baltischen Staaten im Umbruch. Köln: Wissenschaft und Politik, 1992. (z Borisom Meissnerjem; Dietrich A Loeber; Paulis Apinis in drugi)
  • Lettland unter sowjetischer Herrschaft: die politische Entwicklung 1940-1989. Köln: Markus Verlag, 1990
  • Sowjetunion heute: Glasnost in Peristroika; Grundinformation. [Kiel]: 1989
  • Die baltischen Staaten: Estlandija - Latvija - Litauen. Bonn: Bundeszentrale für politische Bildung, 1989. (s Hildegard Bremer) (v nemščini)
  • Der politische Konflikt zwischen den Selbstbestimmungsbestrebungen und dem sowjetischen Herrschaftsanspruch na Latviji: eine regionale Fallstudie zur sowjetischen Nationalitätenpolitik. Marburg an d. Lahn: Johann-Gottfried-Herder-Institut, 1988.
  • Die baltische Frage im Europäischen Parlament. 1983. Bd. 22. S.9-37
  • Die demographische Situation in der UdSSR und in den baltischen Staaten unter besonderer Berücksichtigung von nationalen und sprachsoziologischen Aspekten. 1981.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Munzinger Personen
  2. ↑ »Balsojums«. titania.saeima.lv. Pridobljeno 20. januarja 2020.
  3. ↑ »Izraudzīti Latvijas tiesneši Eiropas Kopienu tiesā« (v latvijščini). Latvijas Vēstnesis. Pridobljeno 3. junija 2015.
  4. ↑ »Saeima elects Raimonds Vējonis as President of Latvia«. Saeima. 4. junij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2019. Pridobljeno 4. junija 2015.
  5. ↑ »Raimonds Vējonis appointed as a judge at the Court of Justice of the European Union«. Ministry of Justice of the Republic of Latvia. 1. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. decembra 2019. Pridobljeno 2. septembra 2018.
  6. ↑ 6,0 6,1 »Noslēpumainākā kandidāte uz pirmās lēdijas godu«. delfi.lv (v latvijščini). 3. junij 2015. Pridobljeno 10. aprila 2019.
  7. ↑ 7,0 7,1 Sprūde, Viesturs (15. februar 2019). »FOTO: Atver Egila Levita grāmatu "Valstsgriba. Idejas un domas Latvijai"«. LA.lv (v latvijščini). Pridobljeno 10. aprila 2019.
  8. ↑ 8,0 8,1 »Latvia's new president Levits sworn into office; parents are of Jewish origin«. The Times of Israel. 9. julij 2019. Pridobljeno 18. julija 2019.
  9. ↑ »Levits ir pret īpašumu atgriešanu ebreju kopienai«. delfi.lv (v latvijščini). 18. april 2019. Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  10. ↑ 10,0 10,1 Fridrihsone, Madara (24. februar 2019). »Egils Levits – līdz šim vienīgais pretendents uz prezidenta amatu. Kas viņš ir?«. www.lsm.lv (v latvijščini). Pridobljeno 10. aprila 2019.
  11. ↑ 11,0 11,1 Fridrihsone, Madara (25. maj 2015). »EGILS LEVITS«. www.lsm.lv (v latvijščini). Pridobljeno 10. aprila 2019.
  12. ↑ »Saeima adds controversial preamble to Latvia's Constitution«. Public Broadcasting of Latvia. 19. junij 2014. Pridobljeno 3. junija 2015.
  13. ↑ Suhoveckis, Gatis (2. junij 2015). »Prezidenta kandidāta portrets: Egils Levits«. skaties.lv. Pridobljeno 10. aprila 2019.
  14. ↑ »EU Court Judge Egils Levits' chances of becoming Latvia's president increase«. Baltic News Network. 3. april 2019. Pridobljeno 10. marca 2019.
  15. ↑ Collier, Mike (3. junij 2015). »LIVE BLOG closed: Defense Minister Raimonds Vejonis is elected as Latvia's next president«. Public Broadcasting of Latvia. Pridobljeno 3. junija 2015.
  16. ↑ »Public figures from across the spectrum offer show of support for Levits«. Public Broadcasting of Latvia. 19. februar 2019. Pridobljeno 3. junija 2015.
  17. ↑ »Coalition parties to nominate Levits for Latvia's president«. 19. april 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2019. Pridobljeno 3. junija 2015.
  18. ↑ »Latvian parliament elects former judge Levits president«. Reuters. 29. maj 2019. Pridobljeno 29. maja 2019.
  19. ↑ »Egils Levits officially becomes President of Latvia«. Baltic News Network. 8. julij 2019. Pridobljeno 21. januarja 2020.
  20. ↑ »Egils Levits becomes Latvian president«. Public Broadcasting of Latvia. 8. julij 2019. Pridobljeno 18. julija 2019.
  21. ↑ Whyte, Andrew (10. julij 2019). »Estonia, Latvia presidents discuss cooperation, including in recycling«. ERR. Pridobljeno 21. januarja 2020.
  22. ↑ »President of Latvia Egils Levits will pay his first working visit to Estonia«. www.president.lv. 9. julij 2019. Pridobljeno 21. januarja 2020.
  23. ↑ »Latvia's President Egils Levits reconsiders – will not run for re-election«. Baltic News Network. 11. maj 2023.
  24. ↑ Bruney, Gabrielle (8. december 2019). »'Saturday Night Live' Reimagined Trump's NATO Humiliation in a High School Cafeteria«. Esquire. Pridobljeno 8. decembra 2019.
  25. ↑ »Saturday Night Live pokes fun at Latvian president«. Public Broadcasting of Latvia. 9. december 2019. Pridobljeno 10. decembra 2019.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Egils_Levits&oldid=6055666«