Boksit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Boksit
Boksit z jedrom nepreperele kamnine

Boksit je najpomembnejša aluminijeva ruda. Sestavljen je večinoma iz aluminijevih mineralov gibsita Al(OH)3, bemita (γ-AlO(OH)), diaspora (α-AlO(OH)) in aluminijevega oksida dihidrata (Al2O3•2H2O), ki so pomešani z železovima oksidoma getitom in hematitom, glinencem kaolinitom in majhnimi količinami anatasa (TiO2). Ime je dobil po vasi Les Baux v južni Franciji, kjer je francoski geolog Pierre Berthier leta 1821 kot prvi ugotovil, da vsebuje aluminij.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Lateritski (silikatni) boksiti se razlikujejo od kraških (karbonatnih) boksitov.

Prve karbonatne boksite so odkrili v Evropi in na Jamajki na skladih karbonatnih kamnin apnenca in dolomita, kjer so nastali z lateritskim preperevanjem vrinjenih skladov glin ali iz netopnih glinenih ostankov apnenca.

Lateritski apnenci se nahajajo v glavnem v tropskih pokrajinah. Nastali so za lateritizacijo različnih silikatnih kamnin, na primer granita, gnajsa, bazalta, sienita in skrilavca. V primerjavi z železom bogatimi lateriti zahteva tvorba boksitov še ostrejše pogoje preperevanja na lokacijah z dobrim odvajanjem vode. Takšni pogoji omogočajo raztapljanje kaolinita in obarjanje gibsita. Predeli z najvišjo vsebnostjo aluminija so pogosto pod ferogenim površinskim slojem. Aluminijev hidroksid v lateritskih boksitnih skladih je skoraj izključno gibsit.

Ležišča boksita (2005)

Leta 2007 je bila največji svetovni proizvajalec boksita Avstralija s skoraj tretjino svetovne proizvodnje. Sledili so ji Ljudska republika Kitajska, Brazilija, Gvineja in Indija. Svetovne potrebe po aluminiju strmo rastejo, vendar znane zaloge boksita zadostujejo za pokrivanje potreb po aluminiju za naslednjih nekaj stoletij. Zaradi visokih cen električne energije ima velik delež v proizvodnji aluminija reciklirani aluminij, ki še podaljšuje trajanje svetovnih rezerv.

Proizvodnja in poznane svetovne zaloge boksita v 1000 tonah so prikazane v naslednji preglednici. Podatki za leto 2008 so ocenjeni.[1]

Država Proizvodnja Rezerve Ocenjene rezerve
2007 2008
Zastava Gvineje Gvineja 18,000 18,000 7,400,000 8,600,000
Zastava Avstralije Avstralija 62,400 63,000 5,800,000 7,900,000
Zastava Vietnama Vietnam 30 30 2,100,000 5,400,000
Zastava Jamajke Jamajka 14,600 15,000 2,000,000 2,500,000
Zastava Brazilije Brazilija 24,800 25,000 1,900,000 2,500,000
Zastava Gvajane Gvajana 1,600 1,600 700,000 900,000
Zastava Indije Indija 19,200 20,000 770,000 1,400,000
Zastava Ljudske republike Kitajske Kitajska 30,000 32,000 700,000 2,300,000
Zastava Grčije Grčija 2,220 2,200 600,000 650,000
Zastava Irana Iran - 500[2] - -
Zastava Surinama Surinam 4,900 4,500 580,000 600,000
Zastava Kazahstana Kazahstan 4,800 4,800 360,000 450,000
Zastava Venezuele Venezuela 5,900 5,900 320,000 350,000
Zastava Rusije Ruska federacija 6,400 6,400 200,000 250,000
Flag of the United States Združene države Amerike NA NA 20,000 40,000
Druge države 7,150 6,800 3,200,000 3,800,000
Skupaj (zaokroženo) 202,000 205,000 27,000,000 38,000,000

Predelava[uredi | uredi kodo]

Boksit se koplje večinoma v odprtih kopih, ker je skoraj vedno na površini ali prekrit s tankim slojem jalovine. Približno 95% svetovne proizvodnje boksita se predela v glinico (aluminijev(III) oksid, Al2O3) in nato z elektrolizo v aluminij. Boksit se običajno sortira glede na njegov namen v boksit za metalurgijo, abrazive, cement, kemijo in temperaturno obstojne materiale.

Boksitna ruda se v tlačnih posodah segreva v raztopini natrijevega hidroksida pri temperaturi 150-200˚C, da se aluminijevi oksidi pretvorijo v vodotopne aluminate (Bayerjev postopek). Iz raztopine se nato s filtriranjem odstranijo netopnih ostanki (rdeče blato), potem pa se raztopina ohladi, da se začne izločati gibsit. Kristalizacijo pospeši cepljenje raztopine s fino granuliranim aluminijevim hidroksidom. Večino gibsita se nato s praženjem pretvori v aluminijev(III) oksid Al2O3. Aluminij se iz njegovega oksida pridobiva z elektrolizo taline. Oksidu se pred tem doda talilo kriolit, ki zniža njegovo tališče na približno 1000˚C. Postopek elektrolize se po njegovih odkriteljih leta 1886 imenuje Hall-Heroultov postopek.

Pred odkritjem Hall-Heroultovega postopka se je aluminij v majhnih količinah proizvajal neposredno iz rude. Ruda z dodatkom kovinskega natrija ali kalija se je segrevala v vakuumu. Obe kovini sta se pred tem proizvedli z elektrolizo njunih soli, tako da je bil postopek precej zapleten in zelo drag.

Glinico po Bayerjevem postopku je nekoč proizvajala Kemična tovarna Moste v Ljubljani.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bardossy, G. (1982): Karst Bauxites. Bauxite deposits on carbonate rocks. Elsevier Sci. Publ. 441 p.
  • Bardossy, G. and Aleva, G.J.J. (1990): Lateritic Bauxites. Developments in Economic Geology 27, Elsevier Sci. Publ. 624 p. ISBN 0-444-988

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]