Atlantida

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kircherjev zemljevid Atlantide iz leta 1669

Atlantida je starodavna otoška civilizacija, katere obstoja in položaja niso nikoli potrdili. Prvi jo omenja grški filozof Platon, ki poroča, da jo je uničila naravna katastrofa (morda potres ali tsunami) 9.000 let pred njegovim časom.

Poročila[uredi | uredi kodo]

Platon[uredi | uredi kodo]

Platonovi deli Timaj (okoli 360 pr. n. št.) in Kritias (o Kritiasu Mlajšem) (okoli 418 pr. n. št.) edini omenjata Atlantido, ki je morda popolna izmišljotina, morda pa Platonov poskus ponazoritve njegove filozofije o idealni vladavini. Navaja tudi lokacijo, kjer naj bi se potopljena civilizacija nahajala. Njegovo pisanje se naslanja na tekst, ki ga je med obiskom atenskega zakonodajalca Solona v Egiptu zanj v grščino prevedel Sonhis, duhovnik iz Teb.

Ostali pisci[uredi | uredi kodo]

Domišljijski načrt Atlantide Géze Marótija

Aristotel je pisal o velikem otoku v Atlantskem oceanu, ki so ga Kartažani poznali kot Antilija. Prokl Likej Diadoh, tolmač »Timaja«, je omenil, da je Marcelij na podlagi starejših zgodovinarjev v svojem delu Aethiopiaka navedel, da je bilo v Zunanjem oceanu (Atlantskem) sedem majhnih otokov, posvečenih Persefoni, boginji rastlinstva, hčeri Zevsa in Demetre, vladarici podzemlja, in trije večji otoki. Eden od teh, ki je meril v dolžino 1.000 stadijev, je bil posvečen Pozejdonu. Prokl je povedal, da je Krantor, Platonov naslednik, poročal kako je videl zapise, na katerih je Platon zgradil poročila o Atlantidi. Duhovnik iz Saisa mu je pokazal svojo zgodovino v hieroglifskih znakih. Nekateri drugi pisci so ga imenovali Pozeidonija po Pozejdonu. Plutarh je omenjal Saturnijo ali Ogijo, ki je oddaljena okoli pet dni plovbe, zahodno od Britanije. Dodal je, da so bili še zahodneje trije otoki Kronosa. Sem, na drugo stran otokov, so hodili ponosni in bojeviti možje s kopnega, da bi žrtvovali darila bogovom oceana.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]