Atlantida

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kircherjev zemljevid Atlantide iz leta 1669

Atlantida (starogrško Ἀτλαντὶς νῆσος Atlantìs nḗsos – Atlasov otok) je bila domnevni otok v Atlantskem oceanu, na katerem je živela starodavna civilizacija. Lega otoka ali obstoj otoške civilizacije nista bila nikoli dokazana, čeprav različni strokovnjaki in tudi ljubiteljski raziskovalci ponujajo precej lokacij, za katere so prepričani ali vsaj domnevajo, da se je na njih nahajala nekdanja Atlantida.

O Atlantidi je kot edini pisal starogrški filozof Platon, ki tako velja za edini pisni vir, iz katerega so črpali tudi drugi kasnejši pisci. Platon poroča, da je Atlantido uničila naravna katastrofa v obliki silovitih potresov in poplav, tako da se je potopila v enem samem dnevu in noči.

Platon[uredi | uredi kodo]

Platon omenja Atlantido v dveh svojih delih, napisanih okoli leta 360 pr. n. št.: Timaj in Kritija. Gre za dva izmed Platonovih dialogov, v katerih štirje sogovorniki – Timaj, Kritija, Sokrat in Hermokrat razpravljajo o idealnem polisu oziroma idealni ureditvi družbe. Zunanjo zasnovo dialogov predstavlja zgodba, da se razprava vrši skozi več dni, pri čemer naj bi vsak od omenjenih (z izjemo Sokrata) bil glavni govornik v razpravi tistega dne. Tako je Timaj glavni govornik v po njemu poimenovanem delu, naslednji dan pa mu sledi Kritija. Kritijev govor zato tudi vsebinsko predstavlja neposredno nadaljevanje Timajevega. Glede na to, da Platon ni dokončal Kritije in da v njem pravi, da naj bi naslednji dan bil glavni govornik Hermokrat (Kritija 108a–108b), strokovnjaki sklepajo, da naj bi Platon tudi v resnici načrtoval dialog z naslovom Hermokrat. Podatke o Atlantidi iz obeh obstoječih del je pravzaprav prispeval izključno Kritija, ki pri Timaju samo nakaže, o čem bo govoril v Kritiji, torej svojem dialogu, ki bo prišel na vrsto naslednji dan.

Kritija pravi, da je zgodbo v Grčijo prinesel Solon, znani politik in pesnik iz Aten. Ta je potoval v Egipt (med leti 590 in 580 pr. n. št.), kjer se je ustavil v Saisu – mestu v delti Nila in bil tam sprejet z vsemi častmi. Pri tamkajšnjih svečenikih je poizvedoval po zanimivih in karseda starih zgodovinskih podatkih. Svečeniki so mu posredovali podatke iz svojih bogatih svetih spisov o Atenah in Atlantidi iz časa v grobem 9.000 let pred tem (Timaj 23e; Kritija 108e), torej iz okoli leta 9.600 pr. n. št. Na Solonovo začudenje in navdušenje, kako to, da Egipčani hranijo tako stare podatke, ki niso nikjer drugje več ohranjeni, mu je neki ostareli svečenik pojasnil, da so v Grčiji obilne padavine in povodni vzrok, da so vsi zapisi slej ko prej podvrženi uničenju, medtem ko je v Egiptu ravno nasprotno, saj voda prihaja od spodaj gor s predvidljivimi Nilovimi cikli, zaradi česar njihova zgodovinska dediščina ni v nevarnosti pred naravnimi ujmami (Timaj 21e–24a).[1]

Solon je nato zgodbo pripovedoval Dropidu, ki je bil njegov sorodnik in prijatelj, ta pa svojemu sinu Kritiji starejšemu, ki je bil ded Kritiji – protagonistu dialogov. Ob pripovedovanju zgodbe svojemu vnuku je bil ded star že blizu 90 let, vnuk pa največ 10, vendar, kot zagotavlja Kritija mlajši, si je zgodbo, ki jo sedaj pripoveduje, takrat zapomnil izredno natančno, saj je poslušal svojega deda z velikim užitkom in v igri. Kritija starejši je sicer trdil, da je Solon zgodbo nameraval upesniti, vendar zaradi dejstva, da se je pesništvu posvečal bolj mimogrede ter tudi zaradi uporov in drugih nesreč, s katerimi se je moral soočiti po povratku iz Egipta, pesnitve nikoli ni začel pisati. Če bi mu jo uspelo dokončati, po njegovem mnenju niti Heziod niti Homer ne bi bila slavnejša od njega (Timaj 20d–21b, 25d–26c).[2]

Timaj[uredi | uredi kodo]

Timaj, sicer obsežna razprava o ustroju sveta, Atlantido omenja v svojem začetnem delu v krajšem odlomku. V njem Kritija navaja besede svečenika v Saisu, ki jih je govoril Solonu:

Mnogo pomembnih del vašega polisa, ki so tu ohranjena v zapisih, je deležnih občudovanja, toda eno po pomembnosti in izvrstnosti presega vse. Zapisi namreč govorijo, kako veliko silo je nekoč zaustavil vaš polis: silo, ki se je z objestnostjo odpravila na bojni pohod hkrati proti vsej Evropi in Aziji; nad njiju se je zagnala od zunaj, z atlantskega morja. Tedaj je bilo namreč tamkajšnje morje plovno. Pred morsko ožino, ki jo vi s svojim izrazom imenujete »Heraklovi stebri«, je bil v njem otok – in ta otok je bil večji kot Libija in Azija skupaj in z njega so tedanji popotniki lahko prišli na druge otoke ter z otokov na celotno nasproti ležečo celino, ki je ob tistem resničnem morju. Tole (naše morje), ki je znotraj omenjene morske ožine, se namreč kaže le kot zaliv z nekakšnim ozkim vhodom; tisto pa je resnično morje in zemlja, ki ga obdaja, se lahko nadvse pravilno imenuje resnična celina. Na tem otoku, Atlantidi, je nastala velika in občudovanja vredna sila kraljev, ki je vladala nad celotnim otokom in tudi nad mnogimi drugimi otoki in deli celine. Poleg tega so (ti kralji) tu, na notranji strani, vladali nad Libijo vse do Egipta in nad Evropo do Tirenije. Vsa ta sila, ki se je združila v eno, se je nekoč napotila, da bi vse vaše in naše ozemlje ter tudi vsa (druga) ozemlja, ki so znotraj morske ožine, zasužnjila z enim samim napadom. Tedaj, Solon, je vsem postala očitna sila vašega polisa, tako v kreposti kot v (vojaški) moči, saj je vse prekašal po srčnosti in vojaških veščinah. Najprej je vodil grško (vojsko), nato je bil zaradi odpada drugih prisilno osamljen in se je sam podal v skrajne nevarnosti, a je vendar premagal napadalce in postavil znamenje zmage; s tem je preprečil zasužnjenje tistih, ki še niso bili zasužnjeni, druge pa, vse nas, ki živimo na tej strani Heraklovih stebrov, je velikodušno osvobodil. Pozneje je prišlo do izredno silovitih potresov in poplav, in nastopil je en neznosen dan in (ena neznosna) noč, ko se je vaša zbrana vojska pogreznila v zemljo; tudi otok Atlantida se je pogreznil v morje in izginil. Zato je tamkajšnje morje še zdaj neplovno in neraziskljivo, saj v njegovi plitvini predstavlja oviro plast blata, ki ga je otok naredil, ko se je pogrezal.

Timaj, 24d–25d[3]

Kritija[uredi | uredi kodo]

Kritija, ki je po obsegu 5-krat krajši od Timaja, prinaša o Atlantidi 10-krat več podatkov. Platon jo omenja najprej v kratkem začetnem odlomku 108e–109, zatem pa v dolgi pripovedi 113b–121c (konec), ki predstavlja dobro polovico celotnega Kritije, vse do nedokončanega konca, ki kaže na to, da Platon dela ni uspel ali hotel dokončati. Platon poskuša z dialogom pokazati, kako lahko idealno urejena družba kljubuje tudi najhujšim nasprotnikom.

Ostali pisci[uredi | uredi kodo]

Domišljijski načrt Atlantide Géze Marótija

Aristotel je pisal o velikem otoku v Atlantskem oceanu, ki so ga Kartažani poznali kot Antilija. Prokl Likej Diadoh, tolmač »Timaja«, je omenil, da je Marcelij na podlagi starejših zgodovinarjev v svojem delu Aethiopiaka navedel, da je bilo v Zunanjem oceanu (Atlantskem) sedem majhnih otokov, posvečenih Perzefoni, boginji rastlinstva, hčeri Zevsa in Demetre, vladarici podzemlja, in trije večji otoki. Eden od teh, ki je meril v dolžino 1.000 stadijev, je bil posvečen Pozejdonu. Prokl je povedal, da je Krantor, Platonov naslednik, poročal kako je videl zapise, na katerih je Platon zgradil poročila o Atlantidi. Duhovnik iz Saisa mu je pokazal svojo zgodovino v hieroglifskih znakih. Nekateri drugi pisci so ga imenovali Pozeidonija po Pozejdonu. Plutarh je omenjal Saturnijo ali Ogijo, ki je oddaljena okoli pet dni plovbe, zahodno od Britanije. Dodal je, da so bili še zahodneje trije otoki Kronosa. Sem, na drugo stran otokov, so hodili ponosni in bojeviti možje s kopnega, da bi žrtvovali darila bogovom oceana.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Platon, Zbrana dela, knjiga 4, prevod Gorazd Kocijančič, KUD Logos, Ljubljana 2009, strani 1262–1264 (COBISS).
  2. ^ Prav tam, strani 1261–1262, 1265.
  3. ^ Prav tam, strani 1264–1265.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]