Pojdi na vsebino

Amonijev hidroksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Amonijev hidroksid
Ball-and-stick model of the ammonia molecule
Ball-and-stick model of the ammonia molecule
Ball-and-stick model of the water molecule
Ball-and-stick model of the water molecule
Ball-and-stick model of the ammonium cation
Ball-and-stick model of the ammonium cation
Ball-and-stick model of the hydroxide anion
Ball-and-stick model of the hydroxide anion
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.014.225
Število E E527 (sredstva za uravnavanje Ph, ...)
  • InChI=1/H3N.H2O/h1H3;1H2
    Key: VHUUQVKOLVNVRT-UHFFFAOYAI
  • [OH-].[NH4+]
Lastnosti
NH4OH
Molska masa 35,04 g/mol
Videz zelo hlapna brezbarvna tekočina z značilnim vonjem po amonijaku
Gostota 0,91 g/cm3 (25 %)
0,88 g/cm3 (32 %)
Tališče −57,5 °C (25%)
−91,5 °C (32%)
Vrelišče 37,7 °C (25%)
24,7 °C (32%)
meša se z vodo
Nevarnosti
Jedko (C)
Okolju nevarno (N)
R-stavki (zastarelo) R34, R50
S-stavki (zastarelo) S1/2, S26, S36/37/39, 45, 61
Sorodne snovi
Drugi anioni Amonijev klorid
Amonijev nitrat
Drugi kationi Tetrametilamonijev hidroksid
Sorodne snovi Amonijak
Hidroksilamin
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Amonijev hidroksid je vodna raztopina amonijaka. Njegovo ime namiguje, da gre za sol s sestavo [NH4+][OH], vendar se spojine NH4OH v resnici ne da izolirati in obstoja samo v razredčenih vodnih raztopinah. Bolj pravilen zapis amonijevega hidroksida je NH3(aq).[3]

Bazičnost vodnih raztopin

[uredi | uredi kodo]

Amonijak v vodni raztopini deprotonira majhen del vode, pri čemer nastaneta amonijev in hidroksilni ion:

NH3 + H2O ↔ NH4+ + OH

V 1 M raztopini amonijaka se v amonijev ion pretvori okrog 0,42% amonijaka, kar je ekvivalentno pH 11,63. Ionizacijska konstanta baze je

Kb = [NH4+][OH-]/[NH3] = 1,8×10−5

Nasičena raztopina

[uredi | uredi kodo]

Topnost amonijaka v tekočih topilih z naraščajočo temperaturo pada. Nasičena raztopina pri 15,6 °C vsebuje 35% (308 g/L oziroma 18 mol/L) amonijaka in ima gostoto 0,88 g/cm3. Z naraščajočo temperaturo koncentracija nasičene raztopine pada, gostota pa raste.

Tesno zaprta posoda z nasičeno raztopino lahko pri segrevanju zaradi povečanega tlaka amonijaka poči, odpiranje take posode pa lahko povzroči izbruh plinastega amonijaka. V ekstremnih pogojih lahko posoda eksplodira.

Koncentracija amonijaka v laboratorijskih posodah zaradi stalnega odpiranja in povišane temperature okolja pada, zato nasičena raztopina sčasoma ni več 18 M. Njeno koncentracijo je treba zato pred uporabo preveriti s titriranjem.

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Razredčena raztopina amonijevega hidroksida je sestavina mnogih gospodinjskih in drugih čistil.

V industriji se amonijev hidroksid uporablja kot prekurzor za nekatere alkil amine, čeprav je brezvodni amonijak običajno boljši. Heksametilentetramin se brez težav tvori iz vodnih raztopin amonijaka in formaldehida. Etilendiamin se proizvaja iz 1,2-dikloroetana in vodne raztopine amonijaka.[4]

Amonijev hidroksid se uporablja v mesni industriji za obdelavo mesa pred pakiranjem. Nekateri proizvajalci govedine z njim dvignejo pH proizvoda. Amonijev hidroksid se v tej aplikaciji na splošno prepoznava kot varen (GRAS).[5]

Laboratorijska raba

[uredi | uredi kodo]

Vodna raztopina amonijaka se v tradicionalni kvalitativni anorganski analizni kemiji uporablja kot baza in kompleksant. Z bakrovimi(II) spojinami daje podobno kot drugi amini temno modre raztopine. Raztopine amonijaka raztapljajo vsedline srebra, ki nastanejo na primer iz Tollensovega reagenta.

Če se amonijev hidroksid pomeša z razredčenim vodikovim peroksidom v prisotnosti kovinskega iona, na primer Cu2+, povzroči hiter razpad peroksida.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Ammoniumhydroxid (BGIA GESTIS)[mrtva povezava] (nemško)
  2. Ammónium-hidroxid (ESIS)
  3. Housecroft, C. E.; Sharpe, A. G. (2004). Inorganic Chemistry (2nd ed.). Prentice Hall. str. 187. ISBN 978-0130399137.
  4. Karsten Eller, Erhard Henkes, Roland Rossbacher, Hartmut Höke "Amines, Aliphatic" in Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry, 2005, Wiley-VCH, Weinheim. DOI: 10.1002/14356007.a02_001
  5. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2010. Pridobljeno 18. junija 2010.