Aachenska stolnična zakladnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vhod v zakladnico Aachenske stolnice
Otonska uetnost – Lotarjev križ
Gotsko poprske Karla Velikega

Aachenska stolnična zakladnica (nemško: Aachener Domschatzkammer) je muzej rimskokatoliške škofije Aachen pod nadzorom stolnega kapitlja, v katerem so nameščene ene najpomembnejših zbirk srednjeveških cerkvenih umetnin v Evropi. Leta 1978 je bila Aachenska stolnica z zakladnico prvi spomenik na nemški zemlji, ki je bil vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine. [1] Zakladnica vsebuje dela iz pozne antike, karolinške in otonske dobe, dobe Staufovcev in gotike. Eksponati so prikazani v prostorih povezanih s stolničnim križnim hodnikom.

Zbirka in ureditev[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 je bila stolnična zakladnica popolnoma obnovljena v skladu z najnovejšimi konzervatorskimi tehnikami in pedagoškimi znanji. Območje veliko čez 600 m2 vsebuje več kot sto umetniških del, ki so razdeljena v pet tematskih skupin.

Eno območje je dokumentacija stolnice kot cerkve Karla Velikega. Poznogotski posrebren Karlov doprsni kip, model za številne kasnejše relikviarije, stoji v središču tega oddelka. Perzefonin sarkofag, rimski marmorni sarkofag iz začetka tretjega stoletja, v katerem je bil Karel Veliki pokopan, je tudi tukaj.

Olifant in lovski nož Karla Velikega (s tulcem)

Med predmeti v zakladnici, ki so bili povezani s Karlom Velikim je olifant (slonokoščen lovski rog) iz enajstega stoletja (Saracenski) iz južne Italije ali vzhoda, ki je dolgo pripisan za lovski rog Karla Velikega. Obstaja tudi tako imenovan lovski nož Karla Velikega, ki datira v osmo stoletje. Ta in Petrusmesser v Bamberški stolnični zakladnici sta edina znana srednjeveška noža, ki sta ohranjena na površju, zato sta posebej pomembna. Vse druge podobne kose so našli kot arheološke najdbe. Lovski nož, izdelan iz damaščanskega jekla, je razvrščen kot anglosaški ali skandinavski. S tem povezan tulec verjetno datira v enajsto stoletje in ima staroangleški napis BRHTZIGE MEC FECID (Brythsige me je naredil). [2]

Drugo območje vsebuje predmete, povezane z bogoslužjem, vključno Lotarjev križ (ob posebnih priložnostih se uporablja še danes), Aachenski oltar, karolinški zakladni evangeliji, mojstrovina srednjeveške iluminacije. Poleg tega so tudi poznogotski zlatarski predmeti Hansa von Reutlingena. Umetniška dela, ki so bila uporabljena v Aachnu na kronanjih Svetega rimskega cesarja med 936 in 1531 oblikujejo tretji tematski sklop, vključno z mojstrsko izdelano slonokoščeno situlo [3], posodo za sveto vodo, narejeno v Trierju okoli leta 1000 in okrašeno z bogatimi reliefi, kot tudi otonski liturgični evangeliji, ki so izjemni za njihovo obdobje.

Relikvije stolnice in romanja v Aachen in stolnico kot Marijino cerkev sta četrti in peti sklop. Relikviariji in tako imenovana Madžarska donacija, kot tudi slike in kipi Marije Božje matere so prikazani tukaj. Geme, ki so jih darovali donatorji in podporniki (pogosto protestantski duhovniki) so prikazane v vitrinah.

Predmeti iz bogate zbirke tekstila so v stalni rotaciji v kleti, s plaščem za kronanje, Cappa Leonis (c.1520), napačno poimenovana po papežu Leonu III., v centru

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zakladnica[uredi | uredi kodo]

Po tem, ko sem videl vsa kraljevska čuda, [vem, da] nihče živ ni videl nečesa bolj čudovitega, je zapisal Albrecht Dürer v svojem potovalnem dnevniku, ko je obiskal Aachen leta 1520 ob kronanju cesarja Karla V. Po nekem čudežu je edinstvena zbirka, najpomembnejša severno od Alp, preživela nepoškodovana v stolnici in zakladnici do danes. Njen izjemen položaj je posledica dejstva, da je Aachen gostil kronanja tridesetih svetih rimskih kraljev med letoma 936 in 1531. Šele po tem, ko so ga mazilili v Aachnu, bi se vladar okronal za svetega rimskega cesarja v Rimu. Nešteto dragih predmetov je prišlo v zbirko kot kraljeve donacije, druge so bili bistveni deli slovesnosti kronanja.

Skozi stoletja je imela zakladnica burno zgodovino. Skrili so jo med tridesetletno vojno in ponovno leta 1794, ko so francoske revolucionarne čete zasedle Aachen in ga vključile v departma Ruhr. Avgusta istega leta je bila zakladnica sprejeta v Collegium Liborianum, kapucinski samostan v Paderbornu, kjer so tri predmete cesarskih insignij poslej v lasti stolnega kolegija (karolinški kronanski evangeliji, sablja Karla Velikega in torbica svetega Štefana) ločili in odpeljali na Dunaj. Od takrat so aachenske cesarske insignije v cesarski zakladnici na Dunaju. Spori glede lastništva teh predmetov še trajajo.

Leta 1804 je Marc-Antoine Berdolet, prvi škof Aachna, dal dva kosa iz zbirke cesarici Jožefini, ko je obiskala Aachen za kopanje, kot zahvalo za vrnitev zaklada Aachnu, za kar so se dogovorili z njenim možem Napoleonom. Od teh daril je Staufov relikviar (roka) zdaj v Louvru v Parizu in talisman Karla Velikega v zakladnici stolnice Notre-Dame v Reimsu. [4] Proti koncu prve svetovne vojne je bil zaklad ponovno prenesen v Paderborn zaradi neposrednih letalskih napadov. Vrnjen je bil leta 1922.

Na začetku druge svetovne vojne, je bila zakladnica sprejeta v Buckeburg Palace skupaj z zakladom drugih cerkva v škofiji in v Suermondt-Ludwig-Museum. Vendar se je palača kmalu izkazala kot neprimerna za skladiščenje takih pomembnih umetniških del. Zato je leta 1941, Heinrich Himmler sestavil seznam »za Reich pomembnih in nepomembnih predmetov«, in štirinajst »predmetov pomembnih za Reich« odnesel v Albrechtsburg v Meissen. Ti predmeti so bili Karlov in Marijin relikviarij, Karlov doprsni kip, Lotarjev križ, predmeti iz slonove kosti, kodeksi in dva velika gotska relikviarija (Karlov in relikviarij Trije stolpi). Preostali del zbirke je bil poslan nazaj v Aachensko stolnico, kjer je bil skrbno zazidan v južni stolp Westwerka. Na pobudo reichskonservatorja Roberta Hieckeja in provinzialkonservatorja Franza Wolff-Metternicha, ki sta bila v tesnem stiku s poglavjem stolnice in civilne uprave, so bili kosi, shranjeni v Albrectsburgu 13. septembra 1944 sprejeti v Siegen (kot so bili prebivalci Aachna evakuirani v Turingijo) in so bili tam shranjeni v predoru Hain, skupaj s Essensko in Triersko stolnično zakladnico, najbolj dragocenih predmetov iz Renskih muzejev in lesena vrata sv. Marije na Kapitolu.

Na velikonočni ponedeljek 1945, je mladi župnik Erich Stephany, v družbi ameriškega oficirja za zaščit umetnosti Walkerja Hancocka, odšel v Siegen in pregledal šest škatel shranjenih zakladov. 7. maja je odšel v Siegen še enkrat, da bi zaklad vrnil nazaj v Aachen. Vendar je bila dobava odložena zaradi kapitulacije Wehrmachta, podpisane istega dne. Zbirka se je vrnil šele 26. maja zahvaljujoč Hancocku, ki je preprečil njihov prenos v Marburg, in naložen zaklad brez dovoljenja prepeljal v Aachnu in Köln.

Zakladna soba[uredi | uredi kodo]

Do leta 1979 se je zaklad nahajal v 90 m2 veliki sobi iz karolinškega obdobja na vzhodni strani križnega hodnika. Leta 1975 je zaradi pomena zakladnice, Zvezno ministrstvo za regionalno načrtovanje, gradnjo in razvoj mesta odločilo, da bo postavilo testni bunker za varstvo artefaktov. Ker bi le kratka pot zagotavlja varen prenos v sili, se je stolni kapitelj odločil za gradnjo nove zakladnice na zahodni strani križnega hodnika, v neposredni bližini bunkerja. Načrtovanje in gradnja je potekala od leta 1975 do 1979. Leta 1979 je bil odprt nov razstavni prostor. Predmeti so razstavljeni javnosti v kronološkem vrstnem redu, v treh sobah s površino 490 m2. Sčasoma so se pokazale tehnične pomanjkljivosti, ki so ogrožale mojstrovine. Zato je bila nova ureditev organizirana leta 1995, da bi zadovoljili konzervacijo, tehnične in varnostne zahteve.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Entry in the UNESCO list
  2. ^ Herta Lepie, Georg Minkenberg, Die Schatzkammer des Aachener Domes. Brimberg, Aachen 1995, ISBN 3-923773-16-1, p. 21.
  3. ^ Rose-Marie Schulz-Rehberg, Die Aachener Elfenbeinsitula. Ein liturgisches Gefäß im Spannungsfeld von Imperium und Sacerdotium. Eine kunst-historische Analyse. Monsenstein und Vannerdat, Münster, 2006 (Diss. RWTH Aachen, 2002), ISBN 3-86582-284-3.
  4. ^ Franz Kaufmann, Vom Talisman Karls des Großen. Kanonikus Anton Joseph Blees und der Aachener Münsterschatz zur Zeit der französischen Revolution. Zwei Abhandlungen zur Geschichte des Münsterschatzes. Creutzer, Aachen 1920.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Franz Johann Joseph Bock Karls des Grossen Pfalzkapelle und ihre Kunstschätze. Kunstgeschichtliche Beschreibung des karolingischen Octogons zu Aachen, etc. Cöln & Neuß 1866.
  • Karl Faymonville. Das Münster zu Aachen (= Die Kunstdenkmäler der Stadt Aachen Bd. 1). Schwann, Düsseldorf 1916.
  • Ernst Günther Grimme. Der Aachener Domschatz. 2nd Edition. Schwann, Düsseldorf 1973.
  • Otto Müller (Ed.). Der Aachener Domschatz. Langewiesche, Königstein im Taunus 1976, ISBN 978-3784501239.
  • Herta Lepie. Die Domschatzkammer zu Aachen. Aachener Domkapitel, Aachen 1990.
  • Herta Lepie, Georg Minkenberg. Die Schatzkammer des Aachener Domes. Brimberg, Aachen 1995, ISBN 3-923773-16-1.
  • Herta Lepie. Elfenbeinkunst aus dem Aachener Domschatz. Imhof, Petersberg 2006, ISBN 3-86568-000-3.
  • Herta Lepie, Georg Minkenberg. Der Domschatz zu Aachen. Schnell & Steiner, Regensburg 2010, ISBN 3-795423-20-1.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 50°46′30.13″N 6°4′58.14″E / 50.7750361°N 6.0828167°E / 50.7750361; 6.0828167