Lotarjev križ

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sprednja stran (Kaiserseite, "cesarska stran") Lotarjevega križa (levo). Zadnja stran križa, z vgraviranim križem (desno).

Lotarjev križ (nemško Lotharkreuz) je procesijski križ crux gemmata (križ z dragulji) iz približno leta 1000 našega štetja, čeprav je njegova osnova iz 14. stoletja. Izdelan je bil v Nemčiji, verjetno v Kölnu.[1] Je izjemen primer srednjeveškega zlatarskega dela in »pomemben spomenik cesarske ideologije« [2], ki je del zakladnice Aachenske stolnične zakladnice, ki vključuje več drugih mojstrovin sakralne otonske umetnosti. Mere originalnega dela so 50 cm višina, 38,5 cm širina, 2,3 cm globina.

Križ izvira iz obdobja, ko se je otonska umetnost razvijala v romansko umetnost, vgravirano razpelo na hrbtni strani pa se veseli kasnejšega obdobja.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Križ je dobil ime po velikem vgraviranem zelenkastem pečatu iz gorskega kristala blizu njegovega podnožja, ki nosi portret in ime karolinškega vladarja Lotarja II., kralja Lotaringije (835–869) in nečaka Karla Plešastega. Križ je bil dejansko izdelan več kot stoletje po Lotarjevi smrti za eno od rodbin Otonov, naslednikov Karolingov; verjetno za Otona III., svetega rimskega cesarja.[3] Zdi se, da je bil podarjen stolnici takoj, ko je bil izdelan.

Križ se še danes uporablja v procesijah. Na velike praznike ga prinesejo v Aachensko stolnico, kjer ga med mašo postavijo poleg glavnega oltarja. Preostanek časa je na ogled v Muzeju stolnične zakladnice.

Opis in interpretacija[uredi | uredi kodo]

Avgustova kameja v središču Lotarjevega križa

Hrastovo jedro Lotarjevega križa je obdano z zlatom in srebrom ter okrašeno z dragulji in graviranimi gemami – skupaj 102 dragulja in 35 biserov. Sprednji del križa (v tukaj uporabljenih izrazih) je izdelan iz zlate in srebrne plošče in je bogato okrašena z dragimi kamni, biseri, zlatimi filigrani in emajlom cloisonné.[4] To je primerno opisati kot hrbtno stran, kot to počnejo nekateri viri, saj so jo morda prenašali tako v procesijah, z navadnim vgraviranim razpelom, obrnjenim naprej, in licem, obloženim z dragulji, obrnjenim proti cesarju, ki je sledil križu. Emajl je na trakovih terminalov, ki jih prekinjajo konice trikotnih prerezov. Dragulji v sredinskih vrstah so nameščeni v dvignjenih bobnastih ploščah, njihove strani so okrašene z arkadami v filigranu. Ravna površina krakov je povsod okrašena s filigranskimi viticami.[5] Na stičišču grba je trislojna kameja rimskega cesarja Avgusta iz sardoniksa iz 1. stoletja našega štetja, ki drži orlovo žezlo [6], prav tako nameščeno na dvignjenem bobnu.[7]

Ob domnevi, da so se Otoni zavedali, da je kameja Avgustov portret, je služila za povezavo Otonske rodbine s prvotnimi rimskimi cesarji in jih uveljavila kot božje predstavnike na Zemlji.[8] Po drugi strani pa vgraviran portret Avgustove hčere Julije (ali Julije Flavie, hčere cesarja Tita) na vrhu Escrain de Charlemagne, dovršenega zaklada, ki ga je Karel Plešasti podaril opatiji Saint-Denis, je bila obravnavana kot podoba Device Marije. Še en draguljski portret rimskega cesarja Karakale je imel dodan križ in ime svetega Petra, preden je bil uporabljen v kovinskih delih za Sainte-Chapelle v Parizu. Zdaj je nemogoče poznati stopnje zavedanja o tem ikonografskem recikliranju med različnimi kategorijami ljudi, ki ustvarjajo in vidijo te predmete.[9]

Drugi največji dragulj, pod Avgustom, je bil verjetno Lotarjev pečat in ima njegov portret z napisom +XPE ADIVVA HLOTARIVM REG ('O Kristus, pomagaj kralju Lotarju').[10] To je opravljalo podobno funkcijo, saj je Otonce povezalo z rodbino Karolingov, ki je vzpostavila položaj svetega rimskega cesarja. Drugi dragulji na križu imajo klasične rezbarije, vključno z ametistom s tremi gracijami in levim v oniksu, ki sta oba pritrjena s podobami, postavljenimi bočno.[11]

Na hrbtni strani križa je navadna zlata plošča, na kateri je vgravirano »Jezusovo križanje«, nad njo pa Božja roka, ki drži zmagovalni venec z golobom Svetega Duha; tukaj to predstavlja, da je Bog Oče sprejel Kristusovo žrtev. To je najstarejša znana pojavnost goloba v tem motivu, ki vso Trojico uvaja v križanje, ikonografijo, ki naj bi imela dolgo prihodnost.[12] Kača, ki predstavlja Satana, je ovita okrog dna križa. V medaljonih na koncih krakov sta poosebitvi sonca in lune s sklonjenimi glavami in nad njimi njuni simboli.[13] Roka z vencem je bila pogost motiv v mozaikih v Rimu in je bila uporabljena tudi v umetnosti, povezani z zgodnjimi svetimi rimskimi cesarji, tudi v njihovih iluminiranih rokopisnih portretih, da bi poudarili njihovo avtoriteto od Boga.

Matildin križ iz ok. 973 ima veliko podobnosti, vendar ima na sprednji strani izklesanega Kristusa nad figurativno emajlirano ploščo.

To je izjemen in ganljiv primer »Križanja«, ki je tesno povezan z nekoliko zgodnejšim lesenim Gerovim križem v naravni velikosti v Kölnu, ki je bilo ključno delo pri razvoju zahodne podobe mrtvega križanega Kristusa, čigar glava je naslonjena na njegovo ramo, in čigar povešeno telo tvori obliko S, ki kaže znake njegovega trpljenja, tukaj s krvjo, ki brizga iz sulične rane na njegovi strani.[14] Vgravirano hrbtno stran najdemo v številnih križih z dragulji iz tega obdobja.[15] Križ je zdaj nameščen na gotskem stojalu iz 14. stoletja, ki je okrašeno z dvema majhnima razpeloma in drugimi figurami.

Ta slog zlatega okrasja z dragimi kamni, ki je ponovno uporabil material iz antike, je bil običajen za najbogatejše predmete tistega časa.[16] Zlasti motiv poveličenega križa z dragulji, »preobrazbe surove gibe, na kateri je Kristus umrl«, sega v pozno antiko, ko so se poganski nasprotniki krščanstva pogosto posmehovali zlobni naravi primarnega krščanskega simbola.[17] Do približno 6. stoletja so križi le redko prikazovali Kristusov lik, vendar je do leta 1000 drugih velikih križev z dragulji že premaknilo razpelo, običajno iz pozlačenega litega brona, na sprednjo stran križa, da bi iz njih naredili razpela, ki bi ostala najpogostejša katoliška oblika križa. Nekateri primeri so križ Bernwarda iz Hildesheima (ok. 1000, stolnica v Hildesheimu), Gizela Madžarska (Regensburg, 1006, zdaj v palači München Residenz[18]) in Matilda iz Essna (973, Essenska stolnica, glej levo) [19], ki uporablja skoraj identično zasnovo za terminale krakov Lotarjevega križa.[20]

Lotarjev križ je v tem pogledu nekoliko konservativen predmet, ki pušča sprednjo stran prosto za imperialno simboliko in morda tudi kot namerno oživitev karolinškega sloga; na primer večina bogatih križev podobnega datuma je bolj uporabljala emajl. Obe strani lahko predstavljata Cerkev in državo, kar je primerno za cesarsko donacijo, ki je bila odnesena pred svetimi rimskimi cesarji, ko so bili predelani v cerkev.[21] Široka oblika zasnove se ujema z majhnim križem na sprednji strani cesarske krone Svetega rimskega cesarstva (ok. 973/83?), ki ima tudi sprednjo stran z dragulji in vgravirano razpelo na zadnji strani.[22]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Calkins, p. 115; agreement on the approximate date is unanimous among the works cited, except for Lasko p. 101, who sees no need to date it later than the 980s, and also describes it as an "altar cross"
  2. ↑ Barasch, p. 30
  3. ↑ Calkins, 115, and most scholars except Lasko 101, who sees no need to date it later than the 980s.
  4. ↑ Henderson, p. 261, n. 135.
  5. ↑ See the close-up photo in external links
  6. ↑ Calkins, 115
  7. ↑ »Close-up photo«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2011. Pridobljeno 29. decembra 2009.
  8. ↑ Calkins, p. 115. He makes this assumption.
  9. ↑ Henderson, pp. 110–111 for the "Escrin", or Lasko 24-6 and figs. 23 & 24 for the 1790s drawing – he uses "Escrain". The Julia gem is here, and the Caracalla gem is here. Obe zdaj hranijo v francoski nacionalni knjižnici, "Bibliothèque nationale de France" (BnF), ločeni od svojih prvotnih prostorov, ki so bili uničeni med francosko revolucijo. BnF zdaj identificira Julijo kot hčer cesarja Tita.
  10. ↑ Laško, 49 poudarja, da napis ni obrnjen in zato na voščenem odtisu ne bi bil pravilno razviden, zaradi česar je malo verjetno, da je bil dejansko uporabljen kot pečat
  11. ↑ Tri gracije so osrednji vijolični dragulj, dva nižje od Avgusta, lev pa je črn, na levi strani zgornjega dela glavne gredi. Oglejte si bližnje posnetke v razdelku zunanjih povezav.
  12. ↑ Schiller, pp. 108, 122
  13. ↑ Swartzenski, p. 42 and figs. The clearest photo illustration is in Schiller, II, fig. 395, and Lasko, p. 100 has a drawing.
  14. ↑ Schiller, p. 142. See also Richard Herries here
  15. ↑ See for example those illustrated in Legner, III, H28, H29 and H31
  16. ↑ Calkins, 115, Lasko 99–106 and passim
  17. ↑ Henderson, 202–209, quotation, p. 208
  18. ↑ Commons photo of Cross of Gisela of Hungary and German Wikipedia article
  19. ↑ All covered and illustrated in Lasko, or see Beckwith, pp. 138–143, and Swartzenski, p. 42 and figs.
  20. ↑ Lasko, 100
  21. ↑ Honour and Fleming, 273
  22. ↑ Both sides illustrated in Lasko, plates 81 and 82

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Barasch, Moshe, The language of art: studies in interpretation, NYU Press, 1997, ISBN 0-8147-1255-X, ISBN 978-0-8147-1255-9, Google books (See also here)
  • Beckwith, John. Early Medieval Art: Carolingian, Ottonian, Romanesque, Thames & Hudson, 1964 (rev. 1969), ISBN 0-500-20019-X
  • Calkins, Robert G.; Monuments of Medieval Art, Dutton, 1979, ISBN 0-525-47561-3 Google books
  • Henderson, George. Early Medieval Art, 1972, rev. 1977, Penguin.
  • Hugh Honour and John Fleming, A World History of Art,1st edn. 1982 & later editions, Macmillan, London, page refs to 1984 Macmillan 1st edn. paperback. ISBN 0-333-37185-2
  • Peter Lasko, Ars Sacra, 800-1200, Yale University Press, 1995 (2nd edn.) ISBN 978-0300060485
  • Legner, Anton (ed). Ornamenta Ecclesiae, Kunst und Künstler der Romanik. Catalogue of an exhibition in the Schnütgen Museum, Köln, 1985. 3 vols.
  • Gertrud Schiller, Iconography of Christian Art, Vol. II, 1972 (English trans from German), Lund Humphries, London, ISBN 0-85331-324-5
  • Swarzenski, Hanns. Monuments of Romanesque Art; The Art of Church Treasures in North-Western Europe, Faber and Faber, 1974, ISBN 0-571-10588-2

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Lotarjev križ.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lotarjev_križ&oldid=5731147«