Leon Battista Alberti

Leon Battista Alberti

Leon Battista Alberti
Rojstvo	Leon Battista Alberti 14. februar 1404 Genova, Genovska republika
Smrt	20. april 1472 Rim, Italija
Narodnost	Italijan
Državljanstvo	Genovska republika
Poklic	filozof, jezikoslovec, kriptograf, pesnik, arhitekt, arhitekturni teoretik, glasbeni teoretik, muzikolog, kipar, pisatelj, medaljer, slikar, matematik, dramatik, organist, znanstvenik, umetnik, umetnostni teoretik, humanist, uradnik
Poznan po	Arhitektura, Lingvistika, Poezija
Pomembnejša dela	Tempio Malatestiano, Palazzo Rucellai, Santa Maria Novella
Gibanje	Italijanska Renesansa

Leon Battista Alberti (14. februar 1404 - 20. april 1472) je bil italijanski humanist, umetnik, arhitekt, pesnik, duhovnik, jezikoslovec, filozof in kriptograf; je poosebljal renesanso in bil tako rekoč vseved. Čeprav je bil pogosto označen le kot arhitekt, je že James Beck dejal: "izpostavil le eno polje Leona Battiste nad drugimi, saj je nekako funkcionalno neodvisen in samozadosten, ne pomaga sploh kakršnokoli prizadevanje za opredelitev obsežnega raziskovanja Albertija v likovni umetnosti". Albertijevo življenje je opisano v knjigi Življenje umetnikov Giorgia Vasarija kot enega izmed najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov.

Življenje

Leon Battista Alberti je bil rojen leta 1404 v Genovi, premožnemu florentinskemu očetu, ki je bil izgnan iz svojega mesta in mu je bila dovoljena vrnitev leta 1428. Alberti, čigar mati je ni znana in je bila verjetno nelegitimna, je bil poslan v internat v Padovi, nato pa je študiral pravo v Bologni. Nekaj časa je živel v Firencah, nato pa leta 1431 odpotoval v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in je začel delati na papeževem dvoru. V tem času je študiral starodavne rimske ruševine, ki so ga navdušile za arhitekturo in močno vplivale na obliko stavb, ki jih je oblikoval. Alberti je bil nadarjen na mnogih področjih. Bil je visok, močan in dober športnik, ki je lahko vozil najbolj divje konje in skakal čez moške glave. Odlikoval se je kot pisatelj, ko je bil še otrok v šoli in pri starosti dvajset let napisal igro, ki se je uspešno uvrstila kot prava klasična literatura. Leta 1435 je začel pisati svoje prvo veliko pisno delo Della pittura, v katerem se zgleduje po rastoči slikarski umetnosti v Firencah v začetku 15. stoletja, analizira naravo slikarstva in raziskuje elemente perspektive, kompozicije in barve.

Leta 1438 se je začel zelo resno zanimati za arhitekturo, ki jo je spodbudil Marchese Leonello d'Este v Ferrari, za katerega je zgradil majhen slavolok za podporo konjeniškemu kipu Leonellovega očeta. Leta 1447 je postal arhitekturni svetovalec papežu Nikolaju V. in sodeloval pri številnih projektih v Vatikanu.

Njegovo prvo večje arhitekturno naročilo je bilo leta 1446 za fasado palače Rucellai v Firencah. Temu je sledilo leta 1450 naročilo Sigismonda Malatesta preoblikovanje gotske cerkve San Francesco v Riminiju, v spominski kapeli Tempio Malatestiano. V Firencah je zasnoval zgornje dele fasade za dominikansko cerkev Santa Maria Novella, slavno premostitev glavne ladje in nižjih stranskih ladij z dvema bogatima intarzijama spiral, reševanje vizualnega problema in precedens arhitektom cerkva za naslednjih štiristo let. Leta 1452 je zaključil De re aedificatoria, razpravo o arhitekturi, na podlagi dela Vitruvija in pod vplivom arheoloških ostalin v Rimu. Delo je bilo objavljeno šele leta 1485. V letu 1464 je sledilo njegovo manj vplivno delo De Statua, v katerem je proučeval kiparstvo. Albertijev edini znani kip je medaljon z avtoportretom, ki ga včasih pripisujejo Pisanellu.

Palazzo Rucellai

Alberti je bil zaposlen z oblikovanjem dveh cerkev v Mantovi: San Sebastiano, ki ni bila nikoli zaključena in za katero se razmišlja le o Albertijevi nameri in bazilika Sant'Andrea. Zasnova za slednjo je bila dokončana leta 1471, leto pred Albertijevo smrtjo, vendar dokončana in je njegovo najpomembnejše delo.

Kot umetnik se je Alberti odlikoval kot navaden obrtnik, izobražen v delavnicah. Bil je humanist in del hitro širil krog intelektualcev in obrtnikov, ki so jih podpirali dvori knezov in gospodov tistega časa. Alberti je imel, kot član plemiške družine in kot del rimske kurije, poseben status. Bil je v gosteh na dvoru Este v Ferrari, v Urbinu je preživel del zime z vojakom-princem Federicom III. da Montefeltra. Vojvoda Urbina je bil Iznajdljiv vojaški poveljnik, ki je velikodušno porabljal denar kot pokrovitelj umetnosti. Alberti mu je predvidel posvetiti svojo razpravo o arhitekturi.

Med manjšimi študijami je bila, pionirska na tem področju, razprava o kriptografiji De componendis cifris in prva italijanska slovnica. S florentinskim kosmografom Paolom Toscanellijem je sodeloval pri astronomiji, tesni znanosti geografije v tistem času in napisal majhno latinsko delo o geografiji Descriptio urbis Romae (Panorama mesta Rim). Le nekaj let pred svojo smrtjo je Alberti zaključil De iciarchia (Vladajoč družini), dialog o Firencah v času vladavine Medici.

Alberti, ki je imel mašniško posvečenje, je ostal neporočen vse svoje življenje. Ljubil je živali in imel hišnega psa mešanca, za katerega je napisal hvalnico Canis. Vasari ga opisuje kot "občudovanega državljana, človeka kulture .... prijatelja nadarjenih ljudi, odprtega in vljudnega z vsemi. Vedno je živel častno in bil kavalir.«  Alberti je umrl v Rimu, 20. aprila 1472 v starosti 68 let.

Objave

Alberti je štel matematiko za skupni imenovalec umetnosti in znanosti. "Da bi bila jasna moja razlaga v pisni obliki to kratko pojasnilo o slikarstvu," je Alberti začel svojo razpravo Della pittura (Slikarstvo), "bom najprej vzel iz matematike tiste stvari, katere moja tema zadeva.« 

Della pittura (znana tudi v latinščini kot De pictura) se sklicuje v svoji znanstveni vsebini na klasično optiko pri ugotavljanju perspektive kot geometrijskega instrumenta umetniške in arhitekturne predstavitve. Alberti je bil dobro podkovan v znanosti. Njegovo znanje optike je bil povezano z dolgoletno tradicijo Kitab al-manazir (Optika, De aspectibus), arabskega polihistorja Alhazena (Ibn al-Haitam, 1041), ki je bila znana v frančiškanskih optičnih delavnicah v 13. stoletju Perspectivae tradicije učenjakov, kot so Roger Bacon, John Peckham in Witelo (podobni vplivi so sledljivi v tretjem komentarju Lorenza Ghibertija, Commentario terzo).

Angleški naslov prve izdaje prevoda Giacoma Leonija Albertijeve De Re Aedificatoria (1452). Knjiga je dvojezična, z italjansko verzijo na levi in angleško na desni strani.

V obeh, Della pittura in De Statua, je Alberti poudaril, da "je treba vse korake učenja videti iz narave." Končni cilj umetnika je posnemati naravo. Slikarji in kiparji težijo " prek različnih znanj za isti cilj in sicer, da kolikor je mogoče, delo, ki so se zanj zavezali, da opazujejo podobnost z realnimi predmeti iz narave." Vendar pa Alberti ni mislil, da bi umetniki posnemati naravo objektivno ampak bi morali umetniki biti še posebej pozorni na lepoto, "v slikarstvu je lepota tako prijetna, kot je to potrebno." Umetnina je po Albertiju izdelana tako, da je nemogoče, da bi kaj vzeli ali kaj dodali, ne da bi posegli v lepoto celote. Lepota je za Albertija "v harmoniji z vsemi deli v razmerju med njimi" in nato "to soglasje je realizirano v določenem številu, deležu in dogovoru, ki ga je zahtevala harmonija." Albertijeve mislil o harmoniji niso bile novost, saj jo lahko izsledimo nazaj do Pitagore, vendar jih je oblikoval na svež način, ki je ustrezal tudi sodobnemu estetskemu diskurzu.

V Rimu je imel Alberti dovolj časa za študij svojih antičnih mest, ruševin in predmetov. Njegovi podrobne pripombe, ki so vključene v njegovo De Re Aedificatoria (1452, Umetnost zgradb) , so bile narejene po De Architectura, rimskega arhitekta in inženirja Vitruvija ( 46-30 pr. n. št.). Delo je prva arhitekturna razprava renesanse. Pokriva širok razpon predmetov, od zgodovine do urbanizma in inženiringa, do filozofije lepote. De re aedificatoria, velika in draga knjiga, ni bila v celoti objavljena do leta 1485, potem pa je postala glavna referenca arhitektom. Še več, knjiga je bila napisana "ne le za obrtnike, temveč tudi za vsakogar, ki ga zanima žlahtna umetnost ", kot je rekel Alberti. Prvotno je bila objavljena v latinščini, prva italijanska izdaja je izšla leta 1546, standardna italijanska izdaja Cosima Bartolija je bila objavljena leta 1550. Papež Nikolaj V., kateremu je Alberti posvetil celotno delo, je sanjal o obnovi mesta Rim, vendar mu je uspelo uresničiti le drobec njegovih vizionarskih načrtov. Skozi svoje knjige, je Alberti odprl teorije in ideale florentinske renesanse arhitektom, znanstvenikom in drugim.

Alberti je napisal I Libri della famiglia , v katerem so razprave o izobraževanju, porokah, vodenju gospodinjstva in denarja v toskanskem dialektu. Delo ni bilo natisnjeno do leta 1843. Kot Erasmus desetletja kasneje, je Alberti poudaril potrebo po reformi v izobraževanju. Opozoril je na "skrb za zelo majhne otroke, žensko delo, za medicinske sestre ali matere" in da je kar najhitreje otroke naučiti abecedo. Z velikim upanjem je dal delo svoji družini v branje, vendar je v svoji avtobiografiji Alberti priznal, da "se je komaj izognil občutke besa, ko je videl nekaj svojih sorodnikov, kako so se odkrito posmehovali tako celotnemu delu kot avtorjevemu jalovemu početju." Momus, pisanje med letoma 1443 in 1450, je bila komedija sovražnika ženk o olimpskih bogovih. Podlaga je roman à clef - Jupiter, opredeljen v nekaterih virih kot papež Evgenij IV. in papež Nikolaj V. Alberti si je sposodil veliko karakterjev iz Luciana, enega svojih najljubših grških pisateljev. Ime njegovega junaka, Momus, se nanaša na grško besedo za krivdo ali kritiko. Potem ko je bil izgnan iz nebes, Momus, zasmehovan od boga, se na koncu kastrira. Jupiter in drugi bogovi se spustijo na zemljo in tudi vrnejo v nebesa, ko se Jupitru zlomi nos v veliki nevihti.

Arhitekturna dela

Dramatiča fasada Sant' Andrea, Mantova, (1471) zgrajena po Albertijevem načrtu po njegovi smrti

Nedokončana in spremenjena fasada San Sebastiano kaže mnogo špekulacij na Albertijeve namere.

Alberti se ni ukvarjal s praktičnim vidikom stavbe in zelo malo od njegovih glavnih del je dokončal. Kot oblikovalec in študent Vitruvija in starodavnih rimskih ostalin, je doumel naravo stebrov in prekladne arhitekture, od vizualnega do strukturnega vidika in pravilno uporabo klasičnega reda, za razliko od njegovega sodobnika, Brunelleschija, ki je uporabo klasičnega stebra in pilastra prosto interpretiral. Med pomisleki Albertija je bil družbeni učinek arhitekture in v ta namen se je zelo dobro zavedal urbanizma. To je razvidno iz njegove vključitve palače Rucellai, kontinuirane klopi za sedenje na nivoju kletne etaže.

V Rimu ga je zaposlil papež Nikolaj V. za obnovo rimskega akvadukta od Acqua Vergine, kjer je Alberti zasnoval preprost bazen, ki je kasneje nastal baročni vodnjak Trevi.

Nekatere študije so pripisale zasnovo Ville Medici v Fiesole Albertiju in ne Michelozzu in je potem postala prototip renesančne vile. To stanovanje na hribu, ki jo je naročil Giovanni de 'Medici, drugi sin Cosima Il. Vecchia, s pogledom na mesto, je prvi primer renesančne vile: to se pravi, da sledi Albertijevim merilom za izvedbo podeželske stanovanjske "villa suburbana". V okviru te perspektive se Villa Medici v Fiesole lahko šteje kot "muza" za številne druge zgradbe, ne samo na področju Firenc, in v kateri so od konca 15. stoletja dalje našli navdih in ustvarjalno inovativnost.

Tempio Malatestiano, Rimini

The Tempio Malatestiano v Riminiju (1447, 1453–60) je rekonstrukcija gotske cerkve. Fasada z dinamično igro oblik je ostala nedokončana.

Fasada Palače Rucellai

Zasnova fasade Palazzo Rucellai (1446-1451) je bilo eno od številnih naročil za družino Rucellai. Oblika površine je mreža plitvih pilastrov in vencev v klasični maniri na rustikalnem zidu, ki prekrivajo težke vence. Notranje dvorišče ima korintske stebre. Palača je zgled za uporabo klasičnih elementov, kot izvirnik civilnih objektov v Firencah in je kasneje močno vplivala na izgled palače. Delo je izvedel Bernardo Rosselino.

Tempio Malatestiano, Rimini

Barvna fasada Santa Maria Novella

Santa Maria Novella

Na Santa Maria Novella v Firencah, je bila med 1448-1470, zgornja fasada izdelana po Albertijevih načrtih. To je bila zahtevna naloga, saj je imel omejitev že z nižjo ravnijo treh vrat in šestih gotskih niš, ki vsebujejo grobnice in uporabljajo barvni marmor tipično za florentinske cerkve, kot so San Miniato al Monte in krstilnica v Firencah. Zasnova vsebuje tudi rozeto, ki je bila že v veljavi. Alberti je predstavil klasične funkcije okoli vhoda in širjenje barvitosti čez celotno fasado na način, ki vključuje klasična razmerja in elemente, kot so pilastri, venci in pediment v klasičnem slogu, ki ga je okrasil mozaikom, namesto kipi. Najbolj znana značilnost te triladijske cerkve je način, na katerega je Alberti rešil problem vizualne premostitve različnih ravni osrednje ladje in precej nižjih stranskih ladij. Uporabil je dve velike spirali, ki sta postali standardna značilnost cerkvenih pročelij v kasnejši renesansi, baroku in neoklasicizmu.

Pienza

Trg Pija II. v Pienzi, s pogledom na Palazzo Piccolomini

Alberti je bil svetovalec za oblikovanje Piazza Pio II. v Pienzi. Kraj se je prvotno imenoval Corsignano, prenova pa se je začela okoli 1459. To je bil rojstni kraj Aeneas Silviusa Piccolomini, papeža Pija II., pri katerem je Alberti služil. Pij II. je želel uporabiti kraj za umik, vendar je moral za to odražati dostojanstvo njegovega položaja.

Trg ima obliko trapeza, ki ga tvorijo štiri stavbe, s poudarkom na katedrali in pasažah na obeh odprtih straneh s pogledom na krajino. Glavno prebivališče, Palazzo Piccolomini, je na zahodni strani. Ima tri dele, ki jih oblikujejo pilastri in ogredja, s prečnimi dvojnimi zastekljenimi okni. Ta struktura je podobna Albertijevi Palazzo Rucellai v Firencah in drugim poznejšim palačam. Omembe vredno je notranje dvorišče palače. Na zadnji strani palače, na jugu, je loža preko vseh treh nadstropij, ki gleda na zaprt italijanski renesančni vrt s spremembami dobe Giardino all'italiana in čudovitim pogledom na pokrajino Val d'Orcia in papežu Piju ljubljeno Mount Amiato. Pod tem vrtom je obokana konjušnica z boksi za 100 konj. Zasnova, ki je temeljito preoblikovala center mesta, je vključevala palačo za papeža, cerkev, mestno dvorano in stavbo za škofe, ki bi spremljali papeža na svojih potovanjih. Pienza šteje za zgodnji primer renesančnega urbanizma.

Sant' Andrea, Mantova

Baziliko Sant'Andrea v Mantovi so začeli graditi leta 1471, leto pred Albertijevo smrtjo. Dokončana je bila in je njegovo najpomembnejše delo, ki vsebuje motiv slavoloka, tako za fasado kot notranjost in je vplivala na mnoga dela, ki so sledila. Alberti je imel vlogo arhitekta kot oblikovalca. Za razliko od Brunelleschija ni imel interesa za gradnjo, praktično izvedbo je prepustil gradbenikom in nadzornikom.

Druge zgradbe

• San Sebastiano, Mantova, (začetek 1458) nedokončana fasada vzbuja mnogo špekulacij o Albertijevem namenu
• Sepolcro Rucellai v San Pancrazio, 1467
• Tribuna za Santissima Annunziata, Firence (1470, končana s spremembami 1477

Slike

Giorgio Vasari, ki je trdil, da je zgodovinski napredek v umetnosti dosegel vrhunec z Michelangelom, je poudaril akademske dosežke Albertija, ne njegove umetniške talente: "svoj čas je posvetil svetu in študiju proporcev starin; po vrhu vsega pa po njegovem naravnem geniju se je posvečal pisanju namesto na aplikativnemu delu." Leonardo, ki ga je ironično imenoval "neizobražena oseba" (omo senza lettere), sledi Albertijevemu mnenju, da je slikarstvo znanost. Vendar pa je bil kot znanstvenik Leonardo bolj empiričen kot Alberti, ki je bil teoretik in ni imel podobnega interesa v praksi. Alberti je verjel v idealno lepoto, vendar je Leonardo napolnil svoje zvezke s pripombami o človekovih razsežnostih, stran po stran, ki se konča s njegovo znamenito risbo razmerja človeškega telesa po Vitruviju, človeške figure, povezane z kvadratom in krogom.

V slikarstvu je Alberti uporabljal izraz "Mi slikarji", a kot slikar ali kipar je bil amater. "V slikarstvu Alberti ni dosegel nič velikega ali lepega", je zapisal Vasari. "Zelo malo njegovih poslikav obstaja in so daleč od popolnosti, vendar pa to ne preseneča, saj se je posvetil bolj študiju, kot risanju". Jacob Burckhardt je upodobil Albertija v The Civilization of the Renaissance in Italy kot resnično univerzalnega genija. "In Alberti je bil ob Leonardu Da Vinciju kot konec začetka, kot mojster proti diletantu."

Alberti je dejal, da je v Mantegnevi veliki freski v Camera degli Sposi, starejši moški, oblečen v temno rdečo obleko, ki šepeta v uho Ludovicu Gonzagu, vladarju Mantove. Albertijev avtoportret na veliki plaketi ga kaže oblečenega kot Rimljana. Na levi njegovega profila je krilato oko. Na hrbtni strani je vprašanje, Quid tum? (kaj potem?), vzet iz Virgilove Eclogues: "Pa kaj, če je Amyntas temen? (quid tum si fuscus Amyntas?) Vijolice so črne in hijacinte so črne.

Prispevek

Detajl fasade Tempio Malatestiano

Alberti je prispeval na številnih področjih:

• Alberti je bil tvorec teorije, imenovane "historia". V svoji razpravi De pictura (1435) pojasnjuje teorijo kopičenja ljudi, živali in stavb, ki ustvarjajo harmonijo med seboj, in "držijo oči učenega in neukega gledalca dolgo, medtem ko je pri drugih občutek veselja in ljubezni." De pictura ("na sliki") vsebuje prvo znanstveno študijo perspektive. Italijanski prevod De pictura (Della pittura) je bil objavljen leta 1436, eno leto po prvi latinski različici in uvodniku Filippa Brunelleschija. Latinska verzija je bila posvečena humanističnemu zaščitniku Albertija, Gianfrancescu Gonzagi v Mantovi. Pisal je tudi dela o kiparstvu De Statua.
• Alberti je uporabljal svoje umetniške razprave za predlog nove humanistične teorije umetnosti. Pisal je o svojih stikih z zgodnjimi umetniki quattrocenta, kot so Brunelleschi, Donatello in Ghiberti za zagotavljanje praktičnega priročnika za renesančnega umetnika.
• Alberti je napisal vplivno delo na področju arhitekture, De Re Aedificatoria, ki so ga v 16. stoletju prevedli v italijanščino (Cosimo Bartoli), francoščino, španščino in angleščino. Angleški prevod je napisal Giacomo Leoni, v začetku 18. stoletja. Zdaj so na voljo novejši prevodi.
• Medtem ko so spisi Albertija o slikarstvu in arhitekturi govorili o novih oblikah umetnosti, pretrganje z gotiko, je nemogoče vedeti, koliko dejanskega vpliva je to imelo v njegovem življenju. Njegova Calumny of Apelles je privedla do številnih poskusov, da ga posnemajo, vključno s slikami Botticellija in Signorellija. Njegovi slogovni ideali so v praksi v delih Mantegna, Piero della Francesca in Fra Angelico. Koliko je bil Alberti odgovoren za te inovacije in kako daleč je bila zgolj artikulacija trendov umetniškega gibanja, je nemogoče ugotoviti.
• Bil je tako usposobljeni v latinskih verzih, da je spisal komedijo pri dvajsetih letih, z naslovom Philodoxius, da bi ga kasneje mlajši Aldus Manutius uredil in objavil kot pristno delo "Lepidus Comicus.

Zgornji del fasade Santa Maria Novella

Ena od velikih spiral na Santa Maria Novella

• Zaslužen je da je avtor ali pa oblikovalec lesoreznih ilustracij v Hypnerotomachia Poliphili, čudnem fantazijskem romanu.
• Poleg njegovih razprav o umetnosti, je Alberti napisal tudi: Philodoxus ("Ljubitelj slave", 1424), De commodis litterarum atque incommodis ("o prednostih in slabostih literarne vede", 1429), Intercoenales ("Pogovor pri mizi", okoli 1429), Della Famiglia ("Družina", začel 1432), Vita S. Potiti ("Življenje sv. Potitusa", 1433), De iure (1437), Theogenius ("Poreklo bogov", okoli 1440), Profugorium ab aerumna ("Zatočišče za duševne bolečine"), Momus (1450) in De Iciarchia ("Princ", 1468). Ta in druga dela so bila prevedena in natisnjena v Benetkah, prevedel jih je humanist Cosimo Bartoli leta 1586.
• Alberti je bil izurjen kriptograf s standardom svojega časa in izumitelj polialfabetske zamenjalne šifre, ki je zdaj znana kot Albertijeva šifra in strojno podprto šifriranje z uporabo šifrirnega diska. Polialfabetska zamenjalna šifra je bila, vsaj načeloma, nepravilno uporabljena več sto let, najbolj pomemben napredek v kriptografiji je bil že pred časom Julija Cezarja. Kriptografski zgodovinar David Kahn imenovan "oče zahodne kriptografije", kaže na tri pomembne napredke na tem področju, ki jih je mogoče pripisati Albertiju: "zgodnji zahodni priročnik o kriptoanalizi, izum polialfabetske zamenjalne šifre in izum šifrirane kode". David Kahn (1967) The codebreakers: the story of secret writing, New York: MacMillan.
• Alberti sam, v kratki avtobiografiji napisani okoli 1438 v latinščini in v tretji osebi, (večina, a ne vsi strokovnjaki menijo, da to delo je avtobiografijo) pravi, da je bil sposoben "stati z nogami skupaj in skočiti čez moško glavo". Avtobiografija je ohranjena zahvaljujoč prepisu iz 18. stoletja Antonia Muratorija. Alberti je tudi trdil, da se je "odlikoval v vseh telesnih vajah, lahko z zvezanimi nogami preskočil človeka in bi v veliki katedrali vrgel kovanec daleč čez obok, sam krotil divje konje in plezal v gore". Ni treba posebej poudarjati, da so se mnogi v renesansi spodbujali na različne načine in vnema Albertija, da kaže svoje sposobnosti, je treba razumeti do neke mere.
• Alberti v "avtobiografiji" sebe opisuje kot dovršenega glasbenika in organista, vendar ni trdnih dokazov o tej trditvi. Glasbeno pozerstvo v tistem času ni bilo nič nenavadnega (glej lirične pesmi Musica Son, Francesco Landini, za pritožbe nad tem.) Bil je imenovan za kanonika v metropolitanski cerkvi v Firencah in tako morda imel prosti čas, da se je posvetil tej umetnosti. Vasari se je strinjal, da gre za špekulacije.
• Bil je tudi zainteresiran za risanje zemljevidov in delal z astronomom, astrologom in kartografom Paolo Toscanellijem.

Delo in objave

Okno palače Rucellai

• De Pictura, 1435. On Painting v angleščini, De Pictura v latinščini, On Painting. Penguin Classics. 1972. ISBN 978-0-14-043331-9.
• Momus, latinski tekst in angleški prevod, 2003 ISBN 0-674-00754-9
• De re aedificatoria (1452, deset knjig o arhitekturi). Alberti, Leon Battista. On the art of building v desetih knjigah. (prevod Joseph Rykwert, Robert Tavernor in Neil Leach). Cambridge, Mass.: MIT Press, 1988. ISBN 0-262-51060-X. ISBN 978-0-262-51060-8.
• De Cifris A Treatise on Ciphers (1467), prevod A. Zaccagnini. Foreword by David Kahn, Galimberti, Torino 1997.
• Della tranquillitá dell'animo 1441.
• Latinska, francoska in italijanska izdaja De re aedificatoria
• Leon Battista Alberti, On Painting; nov prevod in kritična izdaja", Rocco Sinisgalli, Cambridge University Press, New York, May 2011, ISBN 978-1-107-00062-9
• I libri della famiglia, italijanska izdaja
• Prevod "Intercenales, David Marsh. Center for Medieval and Early Renaissance Studies, State University of New York, Binghampton 1987
• "Descriptio urbis Romae. Leon Battista Alberti's; Delineation of the city of Rome", Peter Hicks, Arizona Board of Regents for Arizona State university 2007.

Viri

• Giorgio Vasari, Življenje umetnikov, prevod Tomaž Jurca, Studia humanitatis, 2007, ISBN 978-961-6262-81-1
• Gille, Bertrand (1970). "Alberti, Leone Battista". Dictionary of Scientific Biography 1. New York: Charles Scribner's Sons. pp. 96–98. ISBN 0-684-10114-9.
• Wright, D.R. Edward, "Alberti's De Pictura: Its Literary Structure and Purpose", Journal of the Warburg and Courtauld Institutes, Vol. 47, 1984 (1984), pp. 52–71.
• Robert Tavernor, On Alberti and the Art of Building. New Haven and London: Yale University Press, 1998. ISBN 978-0-300-07615-8.
• Mark Jarzombek, “The Structural Problematic of Leon Battista Alberti's De pictura”, Renaissance Studies 4/3 (September 1990): 273–285.
• Anthony Grafton, Leon Battista Alberti. Master Builder of the Italian Renaissance. New York 2000
• Günther Fischer, Leon Battista Alberti. Sein Leben und seine Architekturtheorie. Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt 2012
• Michel Paoli, Leon Battista Alberti, Torino 2007*
• Francesco Borsi, Leon Battista Alberti. Das Gesamtwerk. Stuttgart 1982
• Manfredo Tafuri, Interpreting the Renaissance: Princes, Cities, Architects, trans. Daniel Sherer. New Haven 2006.
• Les Livres de la famille d'Alberti, Sources, sens et influence, sous la direction de Michel Paoli, avec la collaboration d'Elise Leclerc et Sophie Dutheillet de Lamothe, préface de Françoise Choay, Paris, Classiques Garnier, 2013.
• Korolija Fontana-Giusti, Gordana, 'The Cutting Surface: On Perspective as a Section, Its Relationship to Writing, and Its Role in Understanding Space' AA Files No. 40 (Winter 1999), pp. 56–64 London: Architectural Association School of Architecture Article Stable URL: http://www.jstor.org/stable/29544173
• Vasari, The Lives of the Artists Oxford University Press, 1998. ISBN 0-19-283410-X

Zunanje povezave

• Albertian Bibliography on line
• MS Typ 422.2. Alberti, Leon Battista, 1404–1472. Ex ludis rerum mathematicarum : manuscript, [14--]. Houghton Library, Harvard University.
• Palladio's Literary Predecessors
• "Learning from the City-States? Leon Battista Alberti and the London Riots", Caspar Pearson, Berfrois, 26 September 2011
• Online resources for Alberti's buildings
  • Alberti Photogrammetric Drawings [1]
  • S. Andrea, Mantua, Italy
  • Sta. Maria Novella, Florence, Italy
• Alberti's works online
  • De pictura/Della pittura, original Latin and Italian texts (English translation)
  • Libri della famiglia – Libro 3 – Dignità del volgare on audio MP3
  • Momus, (printed in Rome in 1520), full digital facsimile, CAMENA Project
  • The Architecture of Leon Batista Alberti in Ten Books, (printed in London in 1755), full digital facsimile, Linda Hall Library
  • Read online "Ten Books on Architecture by Leone Battista Alberti"
  • Works of Alberti, book facsimiles via archive.org