Tine Logar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tine Logar
Rojstvo 11. februar 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})
Smrt 24. december 2002({{padleft:2002|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (86 let)
Poklic jezikoslovec

Tine Logar (tudi Valentin Logar), slovenski dialektolog in jezikoslovec, * 11. februar 1916, Horjul, † 24. december 2002.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1940 diplomiral iz slavistike, naslednje leto pa zaradi bližajoče se vojne tudi doktoriral z disertacijo o horjulskem govoru. Med vojno je sodeloval v NOB; zaradi domnevnega sodelovanja z Informbirojem je bil zaprt na Golem otoku. Med leti 1947–58 pa je delal kot dialektolog na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU, nato pa do 1978 predaval zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo na FF (od 1966 kot redni profesor). Bil je tudi predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti, prodekan in med 1968 in 1970 tudi dekan. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora SSKJ (1984–85), od 1984 pa je bil tudi zaslužni profesor ljubljanske univerze. Izredni član SAZU je bil od leta 1972, redni član pa od leta 1981 in od 1986 dopisni član JAZU. Bil je tudi tajnik II. razreda SAZU od leta 1975 do 1979.

Delo[uredi | uredi kodo]

Po Franu Ramovšu je Tine Logar najpomembnejši slovenski dialektolog. Prehodil je celotno slovensko jezikovno ozemlje in za Slovenski lingvistični atlas zapisal nad 200 govorov. Od leta 1960 je sodeloval pri mednarodnem raziskovalnem programu Slovanski linvistični atlas, za katerega je od 25 slovarskih točk dialektološko obdelal 8 točk in je bil soavtor prvega fonetskega zvezka (Beograd 1988). Je tudi glavni slovenski avtor v delu Fonološki opisi. V Dialektoloških študijah I–XVI (Slavistična revija, 1954–72) je objavil večino svojih novih dognanj o slovenskih narečjih. Pomemben je tudi Logarjev prispevek pri spoznavanju slovenskih zamejskih narečij v Italiji, Avstriji in na Madžarsekm. Novo podobo slovenskih narečij prikazuje Karta slovenskih narečij (1983), ki jo je izdal skupaj z Jakobom Riglerjem. Jezikoslovne izkušnje pri preučevanju slovenskih narečij je več kot tri desetletja kot profesor prenašal na nove rodove slovenistov. Njegova dela so znana v mednarodni slavistiki (objave v tujih znanstvenih revijah, predavanja na številnih evropskih univerzah), posebno učinkovite so bile njegove slovenistične pobude ob poletnih seminarjih za tuje slaviste, na katerih je redno predaval.

Viri[uredi | uredi kodo]