Sveti Pij iz Pietrelcine

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pater Pij
Padre Pio.jpg

Spovednik
Rojstvo (1887-05-25)25. maj 1887, Pietrelcina, Italija
Smrt 23. september 1968 (1968-09-23) (81 let), San Giovanni Rotondo, Italija
Čaščenje Rimokatoliška Cerkev
Beatifikacija 2. maj 1999, Rim, Italija
(papež Janez Pavel II.)
Kanonizacija 16. junij 2002, Rim, Italija
(Papež Janez Pavel II.)
Romarsko središče San Giovanni Rotondo (kjer je živel in kjer je pokopan)
God 23. september
Zavetnik prostovoljci za civilno obrambo, katoliški mladeniči

Sveti Pij iz Pietrelcine, rojen Francesco Forgione, italijanski kapucinski redovnik in svetnik, * 25. maj 1887, Pietrelcina, Italija, † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija.

Pater Pij je postal znan po vsem svetu zaradi svojih stigmat.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Francesco Forgione se je rodil očetu Graziu Mariu Forgioneju (18601946) in mami Marii Giuseppi de Nunzio Forgione (18591929) 25. maja 1887 v Pietrelcini, kmečki vasi na jugu Italije. Starši so se preživljali s pastirstvom. Krstili so ga v kapeli Santa Anna, ki stoji na ruševinah gradu. Pozneje je v tej kapeli postal ministrant.

Imel je starejšega brata Michela in tri mlajše sestre: Felicito, Pellegrino in Grazio (ki je pozneje postala nuna). Starša sta imela še dva druga otroka, ki sta umrla kmalu po porodu. Ob krstu je dobil ime Francesco, po enemu izmed umrlih otrok. Pij je trdil, da se je že pri petih letih zavestno odločil, da bo svoje celo življenje posvetil Bogu. Prav tako je zgodaj začel delati pokoro na sebi, tako da ga je mama grajala, ker je spal na kamnitem vzglavniku na kamnitih tleh. Do desetega leta je pasel koze. To je prestavilo njegovo izobraževanje.

Pietrelcina je bila zelo versko mesto, tako da je imela vera močan vpliv na Forgioneovo družino. Cela družina je hodila vsaki dan k sveti maši, vsak večer molila rožni venec in se postila od mesa tri dni v tednu v čast svete Marije. Čeprav so bili Francescovi starši in stari starši nepismeni, so se na pamet naučili zgodb iz Svetega pisma in jih pripovedovali otrokom. Njegova mama trdi, da je Francesco lahko videl in se pogovarjal z Jezusom, sveto Marijo in njegovim angelom. Kot otrok je misliil, da lahko vsi ljudje to delajo.

Kot mladostink je doživel razna videnja in zamaknjenja. Leta 1897, ko je končal tri leta v šoli, je Francesca začelo privlačiti življenje redovnika, potem ko je poslušal mladega kapucinskega redovnika, ki je takrat prosil za darove na podeželju. Potem, ko je to željo povedal staršem, so šli na izlet v Morcone, 21 kilometrov severno od Pietrelcine. Tam so jim povedali, da bi radi videli, da vstopi v kapucinski red. Redovniki so jih obvestili, da bodo sprejeli Francesca v svojo skupnost, ko bo izpolnil izobrazbene kvalifikacije.

Francescov oče je šel v Združene države Amerike, da bi našel delo, da bi lahko plačal inštrukcije za njegovega sina. V tem času, 27. septembra 1899, je Francesco prejel zakrament birme. Dobil je zasebne inštrukcije in uspešno opravil določene akademske zahteve. 6. januarja 1903, star 15 let, je vstopil v kapucinski noviciat v Morconeju, kjer je 22. januarja po fračiškovski navadi prevzel ime "fra"[1] (brat) Pij v čast papežu in svetniku Piju V., zavetniku Pietrelcine. Naredil je male zaobljube revščine, čistosti in pokorščine.

Redovništvo[uredi | uredi kodo]

Da bi začel 6-letni študij za duhovništvo in dozorel za življenju v skupnosti, je odpotoval v samostan v Asizi. Tri leta kasneje, natančneje 27. januarja 1907, je naredil slovesne zaobljube. Leta 1910 ga je nadškof Paolo Schinosi posvetil v duhovnika v katedrali Benevento. Štiri dni kasneje je opravil svojo prvo mašo v župnijski cerkvi Naše Gospe od angelov. Ker je bil slabega zdravja, so mu dovolili ostati doma do začetka leta 1916, pri čemer je zadržal svoj habit.

4. septembra 1916 so mu sporočili, naj se vrne v življenje v skupnosti. Tako je šel v skupnost z obilo kmetijske dejavnosti, v Kapucinski samostan Naše Gospe Milosti v San Giovanni Rotondu. Skupaj s Pijem je skupnost štela sedem redovnikov. V San Giovanni Rotondu je ostal do svoje smrti, če izvzamemo vojaško dolžnost.

Ko se je začela prva svetovna vojna, so izbrali štiri redovnike iz skupnosti za vojaško dolžnost. Pater Pij je bil takrat spiritual v semenišču. Ko so vpoklicali še enega sobrata, je Pij postal odgovoren za celo skupnost. Avgusta 1917 so tudi Pija vpoklicali v vojsko. Čeprav ni bil dobrega zdravja, mu je bilo dodeljeno mesto v četrtem oddelku 100. čete italijanskih medicinskih enot. Zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja so ga hospitalizirali sredi oktobra in ga odrešili dolžnosti šele marca 1918. Ko se je vrnil v San Giovanni Rotondo, so ga premestili v Santa Maria degli Angeli (Sveta Marija od angelov) v Pietrelcini. Pozneje so ga zaradi vse večjega slovesa kot čudodelnika premestili nazaj v samostan v San Giovanni Rotondo. Skupno je vojaško dolžnost opravljal 182 dni.

Peter Pij je potem postal spiritual in bil mnogim duhovni voditelj, saj jih je smatral za svoje duhovne brate in sestre. Za duhovno rast je imel pet pravil: tedenska spoved, vsakodnevno obhajilo, duhovno branje, meditacija in preiskovanje vesti.

Tedensko spoved je primerjal s tedenskim brisanjem prahu po sobi in priporočal meditacijo in samopreiskovanje dvakrat dnevno: enkrat zjutraj ob pripravi na dan in enkrat zvečer kot refleksijo. Njegov nasvet o praktični koristnosti teologije je velikokrat povzel v njegov zdaj že znani rek: "Moli, upaj in ne skrbi." Kristjane je usmerjal tako, da bi v vsaki stvari prepoznavali Boga in imeli takšne želje, ki bi bile v skladu z Božjo voljo.

Šibko zdravje[uredi | uredi kodo]

Iz dnevnika očeta Agostina da San Marco, ki je bil v Lamisu Pijev spiritual, vemo, da je mladi Francesco Forgione imel veliko bolezni. Ko je bil star šest let je trpel za hudimi trebušnimi bolečinami, ki so ga za dolgo časa priklenile na posteljo. Ko je bil star deset se je okužil in dobil trebušni tifus. Star 17 let, potem ko je končal leto noviciata pri kapucinih, so ga poslali v sosednjo pokrajino, da bi začel študij - a nenadoma je zbolel in se pritoževal nad izgubo apetita, nespečnostjo, utrujenostjo, imel je obdobja, ko je omledleval, in pa hude migrene. Pogosto je bruhal in lahko je užil samo mleko.

Hagiografi pravijo, da so se v tistem času skupaj z fizičnimi boleznimi začeli pojavljati tudi drugi nerazložljivi pojavi. Po njihovih zgodbah so se iz sobe ponoči slišali čudni zvoki - kriki in rjovenje. Med molitvijo je bil Pij tako otopel, kot da ga sploh ne bi bilo. Eden od sobratov je trdil, da ga je videl v zamaknjenosti lebdeti nad tlemi (levitacija).

Junija 1905 je bilo Pijevo zdravje tako krhko, da so se nadrejeni odločili, da ga pošljejo v gorski samostan v upanju, da mu bo sveži zrak dobro del. A njegovo zdravje se je še naprej poslabševalo in zdravniki so priporočili, da se vrne v domače mesto. Tudi tam se je njegovo zdravje slabšalo.

Poleg bolezni v otroštvu je imel pater Pij tudi astmo. Prav tako je imel velika ledvična kamna ter pogoste trebušne bolečine. Imel je tudi kronično vnetje želodca (gastritis), ki se je kasneje izkazal za razjedo. Trpel je tudi za vnetjem oči, nosu, ušes in grla, kar se je sčasoma razvilo v kronično vnetje ušes.

Poleti leta 1915 so ga kljub slabem zdravju vpoklicali v vojsko. Po 30 dneh je bil poslan nazaj domov zaradi slabega zdravja. Zopet se je vrnil v vojsko, a so ga še enkrat odpustili zaradi slabega zdravja in ga poslali za šest mesecev v gorski vasico v San Giovanni Rotondo, kjer je bil ženski samostan in kjer je bilo vreme dokaj hladno tudi poleti. Po pol leta so ga nazaj vpoklicali v vojsko in ga po dveh mesecih spet poslali nazaj domov. Ob vrnitvi so ga ponovno razglasili za primernega za vojsko in ga poslali v Salove kasarne v Neaplju, kjer je ostal do marca 1917, ko so mu po rentgenskem slikanju diagnosticirali tuberkolozo. Zaradi te diagnoze so ga odpustili iz vojske.

Leta 1925 so mu operirali dimeljsko kilo. Kmalu potem se mu je na vratu pojavila velika cista, ki so jo ravno tako z operacijo odstranili. Še ena operacija je bila potrebna, da so odstranili maligni tumor iz ušesa. Po operaciji je Pij prejemal obsevanje.

Leta 1956 je imel plevralni izliv. Diagnozo je potrdil profesor Catalda Cassana, ki je odstranil tekočino iz telesa. Po tem dogodku je Pij ostal v postelji štiri mesece.

Na starost je pater Pij imel artritis.

Duhovno trpljenje[uredi | uredi kodo]

Pater Pij je verjel, da je ljubezen do Boga neločjiva od trpljenja in da je trpljenje za Boga način kako lahko duša pride do Boga. Pij je čutil, da je njegova duša izgubljena v kaotičnem labirintu, potopljena v totalno bedo, kot da bi bila globoko v peklu. Ko je bil v takšnem stanju, so njegovi učenci verjeli, da je Pija napadel hudič, tako fizično kot duhovno. Prav tako so verjeli, da je hudič uporabljal diabolične trike, da bi povečal Pijevo trpljenje. Pojavljal se mu je kot »angel svetlobe« in mu uničeval pisma, ki so prihajala od njegovih spiritualov. To je pritrdil tudi pater Augustino, ko je rekel:

Hudič se je pojavil v obliki mladih deklet, ki so nage plesale, potem kot križ, kot mladi prijatelj menihov, kot spiritualni ali pa provincialni oče, kot papež Pij X., kot angel varuh, kot sveti Frančišek in kot Naša Gospa.

Navedel je tudi naslednje Pijeve besede:

Zdaj je minilo 22 dni od kar je Jezus dovolil, da so hudiči izživljali svojo jezo nad menoj. Oče, celo telo imam poškodovano od udarcev, ki sem jih prejel od naših sovražnikov. Večkrat so mi celo raztrgali srajico, da so lahko udarjali po mojem golem telesu.

Oče Gabriele Amorth, starejši ekcorcist iz Vatikana je v intervjuju izjavil, da je pater Pij lahko razločeval med pravimi pojavi Jezusa, Marije in drugih svetnikov in iluzijami hudiča tako, da je previdno analiziral stanje svojih misli in občutja, ki so se mu pojavljala tekom prikazov. V enem svojih pisem je Pater Pij izjavil, da je ostal potrpežljiv med svojimi preizkušnjami, ker je trdno verjel, da so Jezus, Marija, njegov angel varuh, sveti Jožef in sveti Frančišek zmeraj z njim in mu vedno pomagajo.


Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ okrajšava za italijansko besedo: brat - fratello

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]