Kar (rimski cesar)
| Kar | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Persicus Maximus | |||||||||
 Antoninijan cesarja Kara z napisom IMP[erator] CARVS P[ius] F[elix] AVG[ustus] | |||||||||
| Rimski cesar | |||||||||
| Vladanje | okoli september 282 – okoli julij 283 (leta 283 s Karinom) | ||||||||
| Predhodnik | Prob | ||||||||
| Naslednik | Karin in Numerijan | ||||||||
| Rojstvo | okoli 222 Narbona, Narbonska Galija | ||||||||
| Smrt | julij ali avgust 283 (star 61 let) vzhodno od Tigrisa, Sasanidsko cesarstvo | ||||||||
| Potomci | |||||||||
| |||||||||
Mark Avrelij Kar (latinsko Marcus Avrelius Carus) je bil leta 282 in 283 cesar Rimskega cesarstva, * okoli 222, Narbona, Narbonska Galija, † julij ali avgust 283, Sasanidsko cesarstvo.
Med svojim kratkim vladanjem se je uspešno vojskoval z germanskimi plemeni in Sarmati ob donavski meji cesarstva. Umrl je naravne smrti ali morda zaradi udara strele[3] na pohodu proti perzijskemu Sasanidskemu cesarstvu. Nasledila sta ga sinova Karin in Numerijan. Njegova dinastija je bila kratkoživa, vendar je zagotovila stabilnost Rimskega imperija.
Življenje[uredi | uredi kodo]
Kar, ki se je pred prihodom na prestol morda imenoval Mark Numerij Kar,[1] je bil po različnih virih rojen v Galiji, Iliriku ali Afriki.[4] Sodobni zgodovinarji stara mnenja odklanjajo in trdijo, da je bil rojen v Narboni v Narbonski Galiji,[5][6] šolal pa se je v Rimu.[7] O njegovem življenju in vladanju je malo zanesljivih podatkov. Zaradi upada književnosti, umetnosti in pomanjkanja dobrih zgodovinarjev v krizi tretjega stoletja, so skoraj vsi podatki vprašljivi in protislovni.[8] Očitno je bil senator[9] in zasedal različne civilne in vojaške položaje, preden ga je cesar Prob leta 282 imenoval za prefekta pretorijske straže.[10]
Njegov pristop na prestol avgusta ali septembra 282 opisujeta dve izročili. Po nekaterih pretežno latinskih pripovedih so ga za cesarja razglasili vojaki po uporu in umoru cesarja Proba v Sirmiju.[11] Grški viri trdijo, da se je v Retiji uprl Probu in ga ukazal umoriti.[12] Pogosto nezanesljiva Historia Augusta se zaveda razlik v obojih virih, vendar daje prednost prvim.[13] Zdi se, da se po zasedbi cesarskega položaja ni vrnil v Rim in se zadovoljil z objavo senatu.[14] To je bil izrazit odmik od ustavnosti njegovih neposrednih predhodnikov Tacita in Proba, ki sta vsaj navzven spoštovala avtoriteto senata. Odmik je bil predhodnica še bolj despotske vojaške avtokracije cesarja Dioklecijana.[15]
Pohod proti Sasanidom in smrt[uredi | uredi kodo]
Kar je svojima sinovoma podelil naslov cezar.[16][17] Karina je pustil v zahodnem delu cesarstva, da bi se ukvarjal z nemiri v Galiji,[18] Numerijana pa je vzel s seboj na pohod proti Perzijcem, ki ga je načrtoval že njegov predhodnik Prob.[19] Kar je najprej resno porazil Kvade in Sarmate ob Donavi[20] in zato dobil vzdevek Germanicus Maximus.[21] Pohod je nadaljeval preko Trakije in Anatolije, osvojil Mezopotamijo, pritisnil na Selevkijo in Ktezifon in nato prečkal Tigris.[16][22]
Sasanidski šah Bahram II., omejen z notranjo opozicijo in vojsko na pohodu v sedanji Afganistan, ni mogel učinkovito braniti svojega ozemlja.[21] Karova vojska je zaradi šibke obrambe morda zasedla sasanidsko prestolnico Ktezifon.[3] Karove zmage so bile maščevanje za vse prejšnje rimske poraze proti Sasanidom, on sam pa je dobil naslov Persicus Maximus.[23] Rimska pričakovanja o nadaljnjem osvajanju je prekinila njegova smrt. Umrl je na sasanidskem ozemlju, verjetno nenaravne smrti, saj naj bi ga udarila strela.[3]
Zapuščina[uredi | uredi kodo]
Tako kot Trajanova osvajanja 160 let pred tem, je Karove pridobitve takoj izničil njegov naslednik. Numerijana, ki je bil nebojevita oseba, je vojska prisilila, da se je umaknil čez Tigris.[24] Poročilo o udaru strele in Karovi smrti je bilo v taboru očitno splošno sprejeto in vraževerni vojaki so ju propisali jezi bogov. Med vojaki so se širile govorice o mračnih prerokbah, ki so meje cesarstva postavile na Tigris in grozile z uničenjem Rimljanov, ki bi se drznili z orožjem prečkati reko. Perzija je bila prepuščena svojim zakonitim posestnikom do Dioklecijana, ki je desetletje kasneje s prepričljivo zmago obrnil spor s Perzijo v rimsko korist.
V civilnih zadevah je Kar znan predvsem po dokončnem uničenju oblasti senata, ki je bila pred tem delno obnovljena pod Tacitom in Probom. Odklonil je ratifikacijo svoje izvolitve v senatu in ga o tem obvestil z ošabno in hladno depešo. Bil je zadnji cesar, ki je združeval civilno in vojaško izobrazbo v obdobju, ko sta bili vedno bolj ločeni. Dioklecijan (vladal 284–305) je po kratki vladavini Karovih sinov potrdil in formaliziral ločitev profesij in postavil avtokratske temelje cesarske vladavine. [25]
Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]
| predhodnik Tacit Rimski cesar 275–276 | Florijan Rimski cesar 276 | Prob Rimski cesar 276–282 |  Kar Rimski cesar 282–283 | next Dioklecijan Rimski cesar 284–305 ∞ Priska | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Karin Rimski cesar 282–284 ∞ Magnia Urbika | Numerijan so-cesar 282–284 | Galerija Valerija | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Jones, str. 183.
- ↑ Cooley, Alison E. (2012). The Cambridge Manual of Latin Epigraphy. Cambridge University Press. str. 501. ISBN 978-0-521-84026-2.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Potter 2013, str. 26.
- ↑ Edward Gibbon. The Decline and Fall of the Roman Empire. The Modern Library, 1932. str. 292.
- ↑ Victor, 38:1.
- ↑ Tom B. Jones. "A Note on Marcus Aurelius Carus". Classical Philology 37.2 (april 1942), str. 193–194.
- ↑ Historia Augusta, "Vita Cari", 4:2.
- ↑ Gibbon, str. 292 in 340.
- ↑ Historia Augusta, "Vita Cari", 5:4.
- ↑ Gibbon, str. 292.
- ↑ Jerome, Chron. str. 282.
- ↑ Zonaras, 12:29.
- ↑ Historia Augusta, "Vita Cari", 6:1
- ↑ Southern, str. 132.
- ↑ Gibbon, str. 293, 328, 329.
- ↑ 16,0 16,1 Zonaras, 12:30
- ↑ Victor 38:2
- ↑ Gibbon, ch. XII., str. 293.
- ↑ Historia Augusta, "Vita Cari", 7:1.
- ↑ Gibbon, str. 294.
- ↑ 21,0 21,1 Leadbetter, [www.roman-emperors.org/carus.htm].
- ↑ Chisholm 1911.
- ↑ Southern, str. 133.
- ↑ Gibbon, str. 296
- ↑ Gibbon, str. 328–333.
Viri[uredi | uredi kodo]
Primarni viri[uredi | uredi kodo]
Sekundarni viri[uredi | uredi kodo]
- Leadbetter, William, "Carus (282–283 A.D.)", DIR
- Jones, A.H.M.; J.R. Martindale; J. Morris (1971). The Prosopography of the Later Roman Empire Volume 1: A.D. 260–395. Cambridge University Press. ISBN 0-521-07233-6.
- Potter, David (2013). Constantine the Emperor. Oxford University Press. ISBN 978-0199755868.
- Southern, Pat. The Roman Empire from Severus to Constantine, Routledge, 2001
- Gibbon. Edward Decline & Fall of the Roman Empire (1888)
- Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Carus, Marcus Aurelius«. Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Prob |
Rimski cesar 282–283 Z: Karinom (283) |
Naslednik: Karin, Numerijan |
| Politične funkcije | ||
| Predhodnik: Prob, Viktorin |
Konzul Rimskega cesarstva 283 z Karinom |
Naslednik: Karin, Numerijan |
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
