Ivana Orleanska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
sveta Ivana Orleanska
Contemporaine afb jeanne d arc.png

Edina znana upodobitev Ivane Orleanska za časa njenega življenja, leta 1429. Avtor risbe, Clément de Fauquembergue, ni nikoli Ivane srečal, zato podoba ni realistična - dokaz za to je obleka in dolgi lasje.
sveta
Rojstvo 6. januar 1412, Domrémy, Vojvodina Bar, Francija
Smrt 30. maj 1431 (19 let), Rouen, Normandija
(takrat pod angleško vladavino)
Čaščenje Rimskokatoliška cerkev
Anglikanska cerkev
Beatifikacija 18. april 1909, stolnica Matere Božje, Pariz
(papež Pij X.)
Kanonizacija 16. maj 1920, bazilika svetega Petra, Rim
(papež Benedikt XV.)
God 30. maj
Zavetnik Francija, mučenci, ujetniki, vojaki, zasmehovani zaradi pobožnosti, zaporniki
Ivana Orleanska, okrog 1485, Centre Historique des Archives Nationales, Pariz, AE II 2490

Ivana Orleanska (francosko Jeanne d'Arc), znana tudi kot Devica Orleanska, francoska narodna junakinja in svetnica Rimskokatoliške cerkve, * domnevno 6. januar 1412, Domrémy, Lorena, Francija, † 30. maj 1431, Rouen, Francija.

Z zgolj 17. leti je poveljevala francoski kraljevi vojski. Kralja Karla VII. je prepričala, da je pregnal Angleže iz Francije in ji leta 1429 zaupal vodstvo armade v obleganju Orleansa, patajski bitki in drugih spopadih leta 1430. Z njenimi vojaškimi zmagami se je tehtnica v stoletni vojni odločilno prevesila na stran Francozov.

Njene zmage so omogočile kronanje Karla VII., zaradi česar je njeno družino nagradil s plemstvom. Vojvoda Burgundski jo je priprl in prodal Angležem, čeprav jo je želel odkupiti tudi Karel. Proangleška duhovščina jo je na montiranem sodnem procesu obtožila krivoverstva in jo obsodila na usmrtitev z zažigom na grmadi v Rouenu. Leta 1449 je Karel spet zavzel Rouen in na obnovljenem procesu, ki ga je odobril tudi papež Kalist III., so duhovniki iz vse Evrope ugotovili njeno nedolžnost. Inkvizitor jo je junija 1456 označil za mučenico, njene prvotne sodnike pa za krivoverce. V 16. stoletju je postala simbol katoliške lige.

Svetništvo[uredi | uredi kodo]

V stoletjih po Ivanini smrti je čaščenje precej nihalo. V nekaterih obdobjih so jo skoraj docela pozabili. Šele v 19. stoletju se je celotni francoski narod navdušil zanjo. Začeli so ji postavljati spomenike, ulice in trgi so dobivali njeno ime, proslavljali so jo na mnogih narodnih slovesnostih. Tako je škof v Orleansu, Félix-Antoine-Philibert Dupanloup, leta 1869 storil prve korake na poti uradne razglasitve svetništva in je posredoval pri papežu Piju IX., da bi ji podelil časti, ki pritičejo blaženim. Škofu so se pridružili tudi francoski škofje in mnogi tuji prelati. Opravili so mnogo raziskav.

Papež Leon XIII. je 27. januarja 1894 podpisal prvi akt razprave, ki je potrjevala pot k beatifikaciji. V njej je izjavil: »Ivana je naša.« Papež Pij X. je nato 6. januarja 1904 svečano proglasil njene junaške kreposti. S tem je postala častitljiva Božja služabnica. Tako je bilo njeno krepostno življenje raziskano in potrjeno, ni so pa bili še raziskani čudeži, potrebni za beatifikacijo. Kongregacija za svete obrede je nato potrdila tri čudeže, ki so se zgodili v letih 1891, 1893 in 1900. To so bile tri ozdravitve treh redovnic iz škofij Aras, Evre in Orleans. 13. decembra je 1908 je Pij X. podpisal dekret, ki je potrjeval te tri čudeže. Nato pa jo je 18. aprila 1909 proglasil za blaženo. Papež Benedikt XV. je potrdil še dva čudeža in 16. maja 1920 jo je v baziliki svetega Petra v Rimu kanoniziral in jo razglasil za sveto. Njen god je 30. maja.[1]

Filmi z motivi iz njenega življenja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Simforoza Kovačič, Devica Orleanska, Šolske sestre, Celje, 1939, stran 287, (COBISS).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]