Epika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Epika (pripovedništvo) je velika skupina besedil, katerih avtorji so pripovedniki oz. epiki.

Beseda epika izvira iz grške besede επος epos, kar pomeni »beseda« ali »pripoved«. Epiki lahko pripovedujejo o osebnih doživetjih, o tujih resničnih dogodkih ali o izmišljenih zgodbah. V vsakem primeru pa gre za dogodke iz zunanjega sveta, čeprav so osebni, jih avtor posploši ali objektivira.

Epika je ena izmed literarnih vrst, ki temelji na pripovedovanju dogodkov, opisovanju oseb, krajev in časa. Epsko besedilo govori pripovedovalec, ki se izraža v tretji osebi, v moderni literaturi v prvi osebi, skoraj nikoli pa v drugi oseb. Opisuje v pretekliku.

Slog, v katerem epik pripoveduje, je epski slog. Ta ima velike možnosti (epska širina). Epika ne ovira niti različnosti kraja in časa, dogajanje kaže v razvoju, popisuje okolje, kjer se dejanje odigrava, posega v globino človekove duše in tolmači duševno življenje svojih junakov. Lahko pa pove tudi lastno sodbo o osebah in dogodkih in sme celo spreminjati zgodovinska dejstva.

Epske oblike[uredi | uredi kodo]

Kratke pripovedne oblike[uredi | uredi kodo]

Dolge pripovedne oblike[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Silva Trdina: Besedna umetnost: 2. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958 in več izdaj. (COBISS)