Don Giovanni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Don Giovanni (tudi Don Juan) je opera W. A. Mozarta.

Po velikem uspehu opere Figarova svatba v Pragi leta 1786 je praško stanovsko gledališče pri Mozartu naročilo novo opero. V razpuščenem 18. stoletju je bila stara zgodba o španskem plemiču don Juanu Tenoriu, ki mu ni bilo žensk nikoli dovolj, a se je vsake nemudoma naveličal, v veliki modi. Februarja 1787 so v Benetkah uprizorili opero enodejanko »Don Giovanni o sia il convitato di pietra Giuseppa Gazzanige« po libretu Giovannija Bertatija. Opera je imela neznanski uspeh in praški impresario Guardasoni je prosil Mozarta, naj napiše novo opero na to temo. Libretist Figarove svatbe Lorenzo da Ponte je Bertatijev libreto izboljšal in razširil (pri tem si je pomagal z Molièrovo komedijo Don Juan ou le festin de pierre) in poleti 1787 se je Mozart lotil komponiranja. Premiera naj bi bila v Pragi 14. oktobra 1787 v čast prihoda nadvojvodinje Marije Terezije Jožefe z možem v Prago. Mozart je 1. oktobra odpotoval z Dunaja v Prago, da bi vodil vaje, zaradi težavnosti dela pa so morali premiero prestaviti za štirinajst dni.

Uvertura[uredi | uredi kodo]

Uvertura 28. oktobra, na večer pred premiero, še ni bila napisana. Mozart se je zabaval v družbi prijateljev in jim na klavikordu improviziral tri različne skladbe, izmed katerih so morali izbrati eno kot bodočo uverturo. Med drugo in tretjo uro zjutraj je začel s pisanjem. Da pri delu ne bi zaspal, je prosil Konstanco (ženo), naj mu bere pripovedke iz Tisoč in ene noči. V treh urah je bila uvertura nared, zjutraj so odnesli partituro k prepisovalcu in glasbeniki so na predstavi dobili na pulte note, na katerih se črnilo še ni posušilo. Kljub temu, da so igrali prima vista (na prvi pogled), so uverturo odigrali s takim poletom, da jih je občinstvo nagradilo z gromkim ploskanjem. Mozart, ki je dirigiral izza čembala, je zadovoljno rekel glasbenikom okoli sebe: »Nekaj not je obležalo pod pultom, ampak vseeno je šlo dobro.« Uvertura se začne s slovesnim uvodom, v katerem je Mozart uporabil hladno, onstransko glasbo, ki v drugem dejanju spremlja prihod kamnitega gosta na večerjo k don Giovanniju. Sledi popoln sonatni allegro v D-duru, slika razuzdanega plemiča, ki ga sla žene iz naslade v naslado. Vendar grešnik ne more uiti opominom, naj se pokesa: vedno znova mu zastavijo pot v obliki grozeče poudarjenega padajočega motiva iz petih tonov. Uvertura nima sklepne kadence, temveč se po modulaciji v F-dur neposredno nadaljuje s prvim prizorom opere.

Opera[uredi | uredi kodo]