29 Amfitrita

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
29 Amfitrita
29 Amphitrite orbit on 01 Jan 2009.png
Odkritje
Odkritelj: Albert Marth
Datum odkritja: 1. marec 1854 [1]
Druga imena: A899 NG
Kategorija pritlikavih planetov: asteroidni pas
Značilnosti tira
Epoha 14. junij 2006 (JD 2453900,5)
Odsončje: 409,809 Gm (2,739 a.e.)
Prisončje: 354,398 Gm (2,369 a.e.)
Velika polos: 382,103 Gm (2,554 a.e.)
Izsrednost: 0,073
Obhodna doba: 1491,013 dni (4,08 let)
Povp. tirna hitrost: 18,61 km/s
Srednja anomalija: 229,662°
Naklon tira: 6,096°
Dolžina dvižnega vozla: 356,501°
Argument prisončja: 63,433°
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti: 212,2 km
Masa: 1,0  · 1019 kg
Srednja gostota: 2,0 g/cm3
Ekvatorialna površinska težnost: 0,0539 m/s2
ubežna hitrost: 0,1122 km/s
Vrtilna doba: 0,2246 dni (5,390 h)
Albedo: 0,1793 (geometrični)
Temperatura: 170 K
Spektralni tip: S
Navidezni sij: 8,58 do 11,38
Absolutni izsev: 5,85
Kotna velikost: 0,21" do 0,078"

29 Amfitrita (mednarodno ime 29 Amphitrite, starogrško Αμφιτρίτη: Amfitríte) je asteroid tipa S v glavnem asteroidnem pasu.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Odkril ga je Albert Marth 1. marca 1854.[1]. Poimenovan je po Amfitriti, morski boginji iz grše mitologije.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Amfitrita je eden izmed največjih asteroidov, verjetno tretji po velikosti. Večja sta še samo 15 Evnomija in 3 Juno. Asteroida 7 Iris in 532 Herkulina pa imata podobno velikost.

Verjetno ni popolnoma trdno telo, ker je njena gostota prenizka za telo, ki bi bilo sestavljeno iz silikatnih kamnin. Njena tirnica ima manjšo izsrednost kot ostali veliki asteroidi. Pravzaprav ima najbolj krožno tirnico med vsemi sedaj znanimi asteroidi. Zaradi tega se nikoli ne vidi tako svetla kot sta Iris in 6 Heba. Doseže lahko največji navidezni sij +8,6, običajno pa je približno +9,5.

Naravni sateliti[uredi | uredi kodo]

Na osnovi svetlobne krivulje se predvideva, da ima naravni satelit. [2] [3]

Reference in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Podatki o odkritjih asteroidov
  2. ^ Tedesco, E. F. (March 1979). "Binary Asteroids: Evidence for Their Existence from Lightcurves". Science, New Series 203 (4383): 905–907. 
  3. ^ van Flandern, T. C.; Tedesco, E. F.; Binzel, R. P. (1979). "Satellites of asteroids". Asteroids. Tucson, AZ: University of Arizona Press. str. 443–465. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]