29 Amfitrita
 | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Albert Marth |
| Datum odkritja | 1. marec 1854 [1] |
| Oznake | |
| A899 NG | |
| asteroidni pas | |
| Značilnosti tira | |
| Epoha: 14. junij 2006 (JD 2453900,5) | |
| Odsončje | 409,809 Gm (2,739 a.e.) |
| Prisončje | 354,398 Gm (2,369 a.e.) |
| 382,103 Gm (2,554 a.e.) | |
| Izsrednost | 0,073 |
| 1491,013 dni (4,08 let) | |
Povp. tirna hitrost | 18,61 km/s |
| 229,662° | |
| Naklon tira | 6,096° |
| 356,501° | |
| 63,433° | |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 212,2 km |
| Masa | 1,0 ×1019 kg |
Srednja gostota | 2,0 g/cm3 |
| 0,0539 m/s2 | |
| 0,1122 km/s | |
| 0,2246 dni (5,390 h) | |
| Albedo | 0,1793 (geometrični) |
| Temperatura | 170 K |
Spektralni tip | S |
| 8,58 do 11,38 | |
| 5,85 | |
| 0,21" do 0,078" | |
29 Amfitrita (mednarodno ime 29 Amphitrite, starogrško Αμφιτρίτη, latinizirano: Amfitríte) je asteroid tipa S v glavnem asteroidnem pasu.
Odkritje[uredi | uredi kodo]
1marca 1854 ga je odkril ga je Albert Marth.[1] Poimenovan je po Amfitriti, morski boginji iz grške mitologije.
Lastnosti[uredi | uredi kodo]
Amfitrita je eden izmed največjih asteroidov, verjetno tretji po velikosti. Večja sta še samo 15 Evnomija in 3 Juno. Asteroida 7 Iris in 532 Herkulina pa sta podobno velika.
Verjetno ni popolnoma trdno telo, ker je njena gostota prenizka za telo, ki bi bilo sestavljeno iz silikatnih kamnin. Njena tirnica ima manjšo izsrednost kot ostali veliki asteroidi. Pravzaprav ima najbolj krožno tirnico med vsemi sedaj znanimi asteroidi. Zaradi tega se nikoli ne vidi tako svetla kot sta Iris in 6 Heba. Doseže lahko največji navidezni sij +8,6, običajno pa je približno +9,5.
Naravni sateliti[uredi | uredi kodo]
Na osnovi svetlobne krivulje se predvideva, da ima naravni satelit. [2] [3]
Reference in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Podatki o odkritjih asteroidov
- ↑ Tedesco, E. F. (Marec 1979). »Binary Asteroids: Evidence for Their Existence from Lightcurves«. Science, New Series. 203 (4383): 905–907.
- ↑ van Flandern, T. C.; Tedesco, Edward F.; Binzel, Richard P. (1979). »Satellites of asteroids«. Asteroids. Tucson, AZ: University of Arizona Press. str. 443–465.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Simulacija tirnice (angleško)
