1330

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 13. stoletje - 14. stoletje - 15. stoletje
Desetletja: 1300.  1310.  1320.  - 1330. -  1340.  1350.  1360.
Leta: 1327 · 1328 · 1329 · 1330 · 1331 · 1332 · 1333
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1330 (MCCCXXX) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na ponedeljek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Osamosvojitev angleškega kralja Edvarda III.[uredi | uredi kodo]

  • 4. marec - Westminster: kronanje Filipe Hainauške za angleško kraljico.
  • 19. marec - V politično spletko, ki jo je pripravil regent Roger Mortimer, se ujame kentski grof, stric angleškega kralja Edmund Woodstock. Kralj Edvard III. se distancira od pomilostitve ujetega strica, saj še vedno ni prepričan o smrti očeta Edvarda II.. Zanimivo je, da noben od takratnih rabljev ni bil pripravljen izvršiti smrtne kazni, zato si je Mortimer našel nekega obsojenega morilca, ki ga je po izvršeni smrtni kazni pomilostil.
  • 15. junij - Z rojstvom angleškega kronskega princa Edvarda Woodstoškega[1] se nepopravljivo zaostri sovraštvo med angleškim kraljem Edvardom III. in regentom Rogerjem Mortimerjem, ki je vladal s pomočjo kraljice-matere Izabele Francoske. Kralj sprevidi, da lahko gre po poti svojega očeta Edvarda II. v primeru, če se Mortimer polasti njegovega sina in ga razglasi za kralja. ↓
  • 19. oktoberNottingham: skupina zaupnikov kralja Edvarda III. pod vodstvom salisburyjskega grofa Williama Montaguja aretira regenta Rogerja Mortimerja in kraljico-mater Izabelo.
  • 29. november - 18 letni Edvard III. brez sodnega procesa z obešenjem usmrti Rogerja Mortimerja in s tem končno samostojno zavlada Angliji. Usmrtitev je razmeroma milostna, saj je za veleizdajalce navadno predpisana dosti bolj brutalna tortura Hanged, drawn and quartered. Da ne bi prizadel javne podobe kraljeve družine, Edvard III. svojo mater distancira od Rogerja Mortimerja in jo napravi za njegovo žrtev. Nato mater Izabelo zapre v hišni zapor, kjer doživi živčni zlom, vendar si sčasoma opomore in bolj umirjeno vključi nazaj v dvorno življenje. 1332
Geopolitični položaj Balkanskega otoka: Srbija, Bolgarija in Bizantinsko cesarstvo.(Na zahodni obali niso posebej označene posesti neapeljske krone in Epirski despotat).

Bolgarsko-srbska vojna 1329-30[uredi | uredi kodo]

  • julij - Bolgarski car Mihael Asen III. na vsak način hoče vojno s sosednjo Srbijo in srbskim kraljem Štefanom Dečanskim. Načrt je, da bi Srbijo uničil s pomočjo Bizantincev, ki bi napredovali z juga, Bolgari pa z zahoda. Tega meseca Bolgari zasedejo Makedonijo in čakajo, da se jim pridružijo Bizantinci. V interesu srbskega kralja Štefana Dečanskega je, da na vsak način prepreči združitev vojsk. Medtem se bizantinski cesar Andronik III. Paleolog odloči, da bo počakal na izid neizogibne bitke. ↓
  • 24. julij → Vojski se srečata pri Velbaždu, vendar zaradi nezaščitenega zaledja na obeh straneh nobena ne tvega prve poteze, zato čakata na okrepitve. ↓
  • 27. julij → Srbski kronski princ Dušan privede srbski vojski okrepitve več kot 1000 težko oboroženih katalonskih najemnikov in s tem nagne tehtnico pripravljenosti na srbsko stran. Bolgarska vojska ima težave z oskrbo in veliko se jih raztepe po bližnjih naseljih. Ni povsem gotovo, zakaj ni okrepitev privedel brat bolgarskega carja Belaur. ↓
  • 28. julijBitka pri Velbuždi: srbska vojska izkoristi številčnost in v bitki odločujoče porazi Bolgare. Ujet in smrtno ranjen je tudi car Mihael III., ki ranam podleže tri dni kasneje. ↓
  • 30. julij → Bolgarska rezerva pod vodstvom Belaurja poskuša rešiti, kar se rešiti da in zablokira prehode v notranjost Bolgarije ter naposled sklene mirovni sporazum s srbskim kraljem Štefanom Dušanom. ↓
  • 31. julij → Po smrti bolgarskega carja Mihaela Asena III.[2] v skladu z mirovnim dogovorom s Srbi Bolgarijo nasledi njegov starejši sin Ivan Štefan, ki je hkrati nečak srbskega kralja Štefana Dečanskega.
  • Bizantinska vojska se medtem okoristi z zaposlenostjo in izgubami obeh vojsk ter okupira velik del srbske Makedonije, v Trakiji pa vrši pritisk na Bolgare. 1332

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Posadi: vlaška vojska je izrazito inferiorna, vendar izkoristi prednost terena: v soteski preseneti Madžare ter jih pokonča s kamenjem in puščicami.
  • 9. november - Bitka pri Posadi: vojska Vlaške kneževine pod vodstvom kneza Basaraba I. odločujoče porazi madžarsko invazijsko armado pod vodstvo kralja Karla I., ki je po zmagi nad oligarhi poskušal razširiti oblast do Črnega morja. Poraz je za Karla I. veliko ponižanje, saj se na begu preobleče v civilna oblačila.
  • 18. november - Umrlega velikega mojstra vitezov križnikov Wernerja iz Orselna nasledi Luter iz Braunschweiga, 18. veliki mojster po seznamu.
  • Po smrti markiza Saluzza Manfred IV. sledi v tej severno italijanski mestni državici kratka državljanska vojna med sinovoma in polbratoma Friderikom I. (starejši sin) in Manfredom V. (favoriziran sin). 1332
  • Ustanovitev psihiatrične bolnišnice Bethlem Royal Hospital, London.
  • Beneški frančiškanski misijonar Odorik iz Pordenoneja se s Kitajske vrne v domovino. V eni od opatij blizu Padove narekuje svoje spomine na desetletno potovanje po Aziji.
  • Kastiljski plemič Don Juan Manuel začne s pisanem proznih didaktičnih zgodb o grofu Lucanorju (El Conde Lucanor).
  • Maroški popotnik Ibn Batuta pripljuje v živahno trgovsko mestece Mogadiš v Somaliji. Od tam nadaljuje plovbo ob obali še dlje proti jugu, prečka ekvator in se ustavi na otoku Kilwa, prestolnici istoimenskega sultanata, ki je vladal več tisoč kilometerskemu pasu vzhodne afriške obale južno od ekvatorja. Tam je sklenil počakati ugodne monsunske vetrove. 1331

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kasneje popularno imenovan Črni princ, The Black Prince
  2. ^ Mihael Šišman, Михаил Шишман
  3. ^ Legitimni nemški kralj, Rex Romanus od leta 1325, med 1314-25 pa protikralj.
  4. ^ del SRC
  5. ^ Soproga francoskega kralja Filipa V., zato tudi med 1316-22 francoska kraljica
  6. ^ Mihael Šišman, Михаил Шишман

Glej tudi[uredi | uredi kodo]