Ibn Batuta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ibn Batuta
Harîrî Schefer - BNF Ar5847 f.51.jpg  *
Ibn Batuta
Rojstvo 24. februar, 1304
Tanger, Maroko  *
Smrt 1377({{padleft:1377|4|0}})
Maroko  *
Narodnost berberska
Državljanstvo Flag of Morocco.svg Maroko
Poklic popotnik, raziskovalec  *
Poznan po popotovanjih po oddaljenih krajih in knjigi Popotovanja (Rihla)


Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta, berberski popotnik in raziskovalec, * 24. februar 1304, Tanger, Maroko, † 1377, Maroko.

Ibn Batuta je večino življenja preživel na potovanjih ali v daljnih krajih. Bil je največji med vsemi arabskimi popotniki. Prepotoval je vsaj 120.000 km. O njem vemo le malo, razen tistega, kar zvemo iz njegove knjige Popotovanja (Rihla), ki jo je narekoval po vrnitvi v Maroko pisatelju, katerega je srečal na Iberskem polotoku, Ibn Džuzaju, ki je okrasil njegov prozni stil. Nekaterim zgodbam, kot na primer tisti, da je obiskal krščanski Konstantinopel in v katedrali videl 12.000 škofov, težko verjamemo. Nekatere zgodbe je verjetno dodal kdo drug, morda zapisovalec njegovih besed.

Leta 1325 se je odpravil iz Tangerja obiskat arabski sveti mesti. V Tripoliju se je poročil s prvo od svojih mnogih žena. V Aleksandriji je videl Faros, svetilnik, enega od 7. svetovnih čudes, zgrajen okoli leta 280 pr. n. št. Iz Kaira je odplul v Asuan, kjer je najel kamelo, da bi čez puščavo prišel do Rdečega morja. Tamkajšnja vojna pa mu je pred pristaniščem 'Aydhad preprečila pot v Meko. Vrnil se je v Kairo. Odpravil se je na drugo potovanje v Damask, ki so ga tudi nadzirali Mameluki. Srečal je posvečenega moža, ki mu je napovedal, da bo prišel v Meko preko Sirije. Obiskal je Hebron, Jeruzalem in Betlehem. V Jeruzalemu je občudoval prvi veliki spomenik arabske kulture, Omarjevo mošejo iz 7. stoletja. V času ramadana je bil v Damasku. Pridružil se je karavani na 1.290 km dolgi poti od Damaska do Medine, kjer je bil pokopan Mohamed. Potem je vzdolž obale Rdečega morja šel v Meko. Odpravil se je nazaj na sever v karavani z baklami. Zaradi vročine so potovali ponoči.

Obiskal je mnogo templjev in starodavnih mest, kot so Basra, Isfahan, Širaz in Bagdad. Tu je spoznal Abu Sa'ida, zadnjega vladarja združenega Kalifata. Nekaj časa je potoval s sultanovo karavano in zavil v severni smeri proti Tabrizu ob svilni poti. Vrnil se je v Meko, kjer je ostal leto dni. Potem je odplul iz Džide po Rdečem morju in južneje sledil vzhodni afriški obali. Obiskal je Etiopijo, Mogadiš in Zanzibar. Prispel je do Mombase in Kilwe, lepih mest z lesenimi hišami. Presenetila ga je črna koža prebivalcev. V Zafariju na obali Arabije je videl, kako z ladjami vozijo arabske konje v Indijo. Pred potovanjem v Indijo in na Daljni vzhod se je leta 1332 vrnil preko Perzijskega zaliva in Arabije nazaj v Meko. Na svojih potovanjih je srečal ljudi, kot sta Mohamed Uzbek, po katerem se imenuje Uzbekistan, in tiranski sultan Mohamed ibn Tugluk iz Delhija, ki je dal vsak dan usmrtiti nekaj podložnikov, vendar so ga učenjaki cenili. Ibn Batuta je preko Latakije odšel v porečje Volge in je na saneh s pasjo vprego obiskal Sibirijo. Del poti ga je vodil s karavano do srednje Azije, kjer je obiskal starodavna mesta Buharo, Samarkand in Balh, ter naprej do Afganistana in čez gorovje Hindukuš v Indijo. Ob Koromandijski obali je doživel brodolom, bil v Kalkuti, na Maldivih in Cejlonu. Na kitajski džunki je odplul na Kitajsko do Ksiamena (Xiamen) (Zaiton) in naprej po kopnem do Pekinga.

Zapustil je dragocene opise malo znanih krajev, ki jih je obiskal. Leta 1352 se je odpravil na svoje zadnje potovanje iz Tangerja. Pridružil se je karavani iz Fesa. Potoval je skozi Taghazo, slano vas. Celo hiše solinarjev so bile iz kamene soli, pokrite s kameljimi kožami. V Walati se je znašel na neznanem ozemlju, zato je najel vodnika. Na poti je opazil mnogo baobabovih dreves.

Obiskal je starodavno cesarstvo Mali v zahodni Afriki, kot že mnogi drugi zgodnji popotniki je zamenjal reko Niger za Nil. Osupel je prvič videl povodne konje. Pol leta je preživel v Timbuktuju, središču trgovine, kjer je bila lepa mošeja z zidovi iz blata. Potem se je pridružil karavani v Takeddo. Njegova skupina se je vračala čez gorovje Ahaggar v Alžiriji. Na drugi strani so se čez 60 dni ustavili v oazi Tuat. V Sijilmasi se je vrnil na svojo pot proti jugu. Naletel je na snežni vihar. Septembra 1353 je prečkal gorovje Atlas in prispel v Fes. Ker je bil globoko zakoreninjen v pravovernem Islamu, nam njegova opazovanja pomembno osvetljujejo družbeno, kulturno in politično zgodovino muslimanskega sveta tistega časa.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]