Velika palača v Konstantinoplu

Mozaik iz Velike palače (5. stoletje)

Velika palača v Konstantinoplu (grško: Μέγα Παλάτιον [Mega Palation], latinsko: Palatium Magnum, turško: Büyük Saray), poznana tudi kot Sveta palača (grško: Ιερόν Παλάτιον [Ieron Palation], latinsko: Sacrum Palatium, je bil velik palačni kompleks na jugovzhodnem delu polotoka med Zlatim rogom in Marmarskim morjem, v današnji carigrajski mestni četrti Fatih (Stari Carigrad). Palača je bila od leta 330 do 1081 glavna rezidenca cesarjev Vzhodnorimskega oziroma Bizantinskega cesarstva in središče državne administracije. Ohranilo se je samo nekaj ostankov palače in del njenih temeljev.

Zgodovina

Ko je cesar Konstantin I. leta 330 preselil prestolnico v v Konstantinopel, je začel na prostoru med hipodromom in Hagijo Sofijo zase in za svoje naslednike graditi cesarsko palačo. Kasneje so jo večkrat prezidali in razširili. Večina palačnega kompleksa je bila med vstajo Nika leta 532 uničena, potem pa jo je cesar Justinijan I. razkošno obnovil. Nadaljnje razširitve in predelave sta opravila cesarja Justinijan II. in Bazilij I.. Palača je postopoma spet propadla, zato je cesar Konstantin VII. naročil njeno obnovitev.

Od zgodnjega 11. stoletja dalje so cesarji za svojo rezidenco raje uporabljali palačo Blaherne, Velika palača pa je ostala upravno in ceremonialno središče mesta. V naslednjem stoletju je začela hitro propadati. Deli palačnega kompleksa so bili uničeni ali zasuti s kršjem sosednjih podrtih zgradb. Med četrto križarsko vojno so palačo izropali vojaki Bonifacija Montferraškega. Po vojni so cesarji Latinskega cesarstva še vedno uporabljali palačni kompleks, vendar niso nikoli imeli dovolj sredstev za njegovo vzdrževanje. Zadnji latinski cesar Balduin II. je šel celo tako daleč, da je prodal svinčene strehe palače.

Ko je leta 1261 Konstantinopel ponovno zasedla vojska Mihaela VIII. Paleologa, je bila palača v izredno slabem stanju. Paleologi so palačo zapustili in vladali iz palače Blaherne, obokane kleti pa so uporabljali za ječo. Ko je leta 1453 mesto osvojil sultan Mehmed II., je bila palača večinoma porušena in opuščena.

Mosaïque du Grand Palais de Constantinople, Ve siècle

V zgodnjem obdobju osmanske vladavine je bila med splošno prenovo Konstantinopla večina palače porušena. Na tem prostoru so se najprej zgradile številne majhne mošeje, potem pa je dal sultan Ahmed I. podreti še zadnje ostanke palač Dafne in Kathisma in sosednje zgradbe in na tem mestu zgraditi svojo mošejo, ki je bolj poznana kot Modra mošeja.

Omočje Velike palače so začeli raziskovati v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju po požaru, ki je razkril del palačnega prostora. Arheologi so na tem mestu odkrili zaporniške celice, mnogo velikih sob in mogočih grobov.

Začetna izkopavanja so opravili francoski arheologi leta 1921-1923 v palači Manganae. Veliko obsežnejša izkopavanja so opravili arheologi škotske Univerze sv. Andreja v letih 1935-1938 in povovno v letih 1951-1954. Odkrili so del ene od jugozahodnih palač na bazarju Arasta ter pesenetljivo veliko število zidov in talnih mozaikov, ki so sedaj razstavljeni v Muzeju mozaikov Velike palače v Carigradu. Izkopavanja se še nadaljujejo, vendar je bila do sedaj odkrita manj kot četrtina palače. Izkopavanja na nekaterih delih sploh niso mogoča, ker je na njih zgrajena mošeja sultana Ahmeda in druge zgradbe iz osmanskega obdobja.

Opis

Karta administrativnega središča Konstantinopla s približnimi položaji najpomembnejših zgradb; obstoječe zgradbe so označene s črno barvo

Palača je stala na jugovzhodnem delu konstantinopelskega polotoka za hipodromom in Hagijo Sofijo. Strokovnjaki menijo, da je bila sestavljena iz niza paviljonov, zelo podobno, kot je zgrajena palača Topkapı iz osmanskega obdobja. Celotna površina palačnega kompleksa je presegala 19.000 m². Stala je na pobočju griča, ki se je od hipodroma proti morski obali spustil za približno 33 m. Gradnjo palače so zato pogojevala velika podzidja in oboki. Zgradbe so stale na šestih terasah, ki so se stopničasto spuščale proti morju.

Glavni vhod v palačno četrt so bila vrata Halke (Bronasta vrata) na Augustaionu, južno od Hagije Sofije, kjer se sedaj začenja glavna carigrajska ulica Mese (Srednja ulica). Na vzhodni strani trga je stala palača Magnaura, v kateri je bil sprva sedež senata, kasneje pa univerza. Na zahodni strani trga je stal milion (ničti miljnik), od katerega so merili razdalje v cesarstvu, na južni pa staro Zeuksipovo javno kopališče.

Neposredno za Bronastimi vrati je bila vojašnica palačne straže (latinsko: scholae palatinae, grško: Σχολαὶ [Sholai]), za njo pa sprejemna dvorana z devetnajstimi akubiti (accubita) in palača Dafne, ki je bila v zgodnjem bizantinskem obdobju glavna cesarjeva rezidenca. V palači je bila cesarjeva spalnica (octagon) in neposreden prehod v cesarjevo zasebno ložo na hipodromu (kafizma). Glavna prestolna dvorana (hrizostriklinij, zlata sprejemnica), ki jo zgradil Justin II., za njim pa razširil in obnovil Bazilij I., je imela v neposredni bližini kapelo device Marije (theotokos). Severno od nje je bila palača Trikonhos, ki jo je zgradil cesar Teofil in je bila dostopna skozi polkrožno predsobo, imenovano sigma. Vzhodno od nje je stala razkošno okrašena Nea Ekklesia (Nova cerkev) s petimi pozlačenimi kupolami, ki jo je zgradil Bazilij I.. Cerkev je preživela osmansko osvojitev Konstantinopla, potem pa so jo uporabljali za smodnišnico, dokler ni leta 1490 zaradi udara strele eksplodirala. Med cerkvijo in obzidjem ob morju je bilo igrišče za polo (cikanisterij).

Še bolj proti jugu je na morski obali ločeno od glavnega palačnega kompleksa stala palača Bukoleon. Zgradil jo je Teofil in vanjo vključil dele mestnega obzidja. Palača se je uporabljala do 13. stoletja, posebno v času Latinskega cesarstva (1204–1261), ker so zahodnoevropski cesarji dajali prednost palačam ob morju. Palača Bukoleon je imela svoja mestna vrata, ki so vodila v cesarsko pristanišče Bukoleon.

Viri

• Jonathan Bardill, The Great Palace of the Byzantine Emperors and the Walker Trust Excavations, Journal of Roman Archaeology, 12 (1999), str. 216–230.
• Freely, John; Cakmak, Ahmet S. (2004). The Byzantine Monuments of Istanbul. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-77257-0.
• Harris, Jonathan (2007). Constantinople: Capital of Byzantium. Hambledon Continuum, str. 59-83. ISBN 978-1-84725-179-4.
• Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
• Maguire, Henry (2004). Byzantine court culture from 829 to 1204. Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-308-1.
• Cyril Mango, The Brazen house: a study of the vestibule of the Imperial Palace of Constantinople, Kopenhagen, 1959).
• Cyril Mango: The Palace of Marina, the Poet Palladas and the Bath of Leo VI., E. Kypraiou, Eufrosynon: Afieroma ston Manoli Hatzidaki, Atene, 1991, str. 321–330.
• Cyril Mango: Ancient Spolia in the Great Palace of Constantinople. Byzantine East, Latin West, Art-Historical Studies in Honor of Kurt Weitzmann, Princeton, 1995, str. 645–649.
• Paspates, A. G. (2004) [1893]. The Great Palace of Constantinople. Kessinger Publishing. ISBN 0-7661-9617-8. [1].
• Westbrook, Nigel (2007). Great Palace in Constantinople. Encyclopedia of the Hellenic World, Constantinople. [2]. Pridobljeno dne 26, septemra 2009.

Zunanje povezave

• Byzantium 1200, Velika palača (računalniška rekonstrukcija)
• Byzantium 1200, Bronasta vrata (Halke) Vhod v Veliko palačo (računalniška rekonstrukcija)
• Izkopavanja Velike palače (s fotografijami)
• Ariktera: Velika palača in hipodrom v Konstantinoplu
• Emporis: Velika palača v Konstantinoplu
• International Herald Tribune, 10. julij 2008. In Istanbul, luxury hotel amid Byzantine ruins stirs debate over Turkey's heritage.