Uporabnik:A09/Latinščina na Slovenskem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Romanizacija in prodor latinščine med keltska in ilirska plemena se je začel že v 2. stol. pr. n. št, saj so Rimljani že takrat pričeli navezovati trgovske in ekonomske stike s staroselci Noriškega kraljestva in od njih odkupovati predvsem noriško železo. Pri tem je od leta 181. pr. n. št. glavno gospodarsko in kulturno vlogo predstavljala Akvileja (današnji Oglej), trgovsko pa tudi zgodnjerimski Nauportus (današnja Vrhnika). Kasneje so si Rimljani podredili še Histre, Tavriske in Karne, Noriško kraljestvo pa je del rimskega imperija brez bojev postalo leta 10 pr. Kr pod vladavino cesarja Avgusta. Romanizacijo prostora je izvajala predvsem rimska vojska, za katero je slovenski prostor predstavljal obrambni prostor pred vdori germanskih plemen. Prve vojaške enote, najverjetneje pripadniki Legio XV Apollonaris, so tod prišle že v 1. stoletju. Vojaške enote so bile nastanjene tudi na Ptuju ter Ločici pri Savinji.

Na renesančni in humanistični izostanek v književnosti, sploh pa v latinski knjižni beri, so na Slovenskem botrovale razmeroma nevplivne plemiške družine ter slabe gospodarske in ekonomske razmere.[1] Intelektualci in umetniki so do leta 1461, ko je bila ustanovljena ljubljanska škofija, živeli in delovali predvsem v tujini, saj tudi Ljubljana takrat ni predstavljala večjega kulturnega središča. Nekaj del v latinščini je bilo natisnjenih, večina pa ga je v rokopisni obliki, kot izziv pa predstavljajo izgubljena dela, za katera vemo, da so nekoč obstajala.[2] Prve zametke so postavili slovenski protestanti.[3]

Latinsko slovaropisje na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Na Slovenskem so bili med najplodnejšimi pisci slovaropisci, čeprav začetek slovaropisja ni jasno znan, saj gre povečini za dela manjšega obsega. Začetki latinskega slovaropisja v majhnem obsegu segajo že v srednji vek, vendar so prve zametke postavili slovenski protestanti,[3] saj se v nasprotju z drugimi evropskimi narodi takratni slovenski slovaropisci niso imeli opreti na ničesar.[4] V srednjem veku na Slovenskem ni nastal noben slovar klasičnih jezikov, marveč le seznami besed v rokopisih. Tako so v Rinijevem rokopisu na seznamu tujejezičnih poimenovanj za rastline navedena tudi slovanska imena. V samostanih so nastajali latinsko-latinski slovarji, primera sta Vocabularium latinum Valentina Suesstrunkla iz samostana Žiče ter Kodeks št. 46 iz samostana v Bistri.[5] Kot eno izmed prvih filoloških del na Slovenskem velja O tropih in figurah osmih knjig (latinsko De tropis et schematibus libri octo) pisca Martina Pegija iz leta 1561.

Trubarjev Abecedarium iz leta 1550 tako vsebuje 86 poslovenjenih latinskih besed.[3] Nekaj latinskih besed je prevedel tudi Jurij Dalmatin v poglavju Register v njegovem prevodu Svetega pisma.[6] Otročja biblija Sebastjana Krelja iz leta 1566 je tako med drugim vsebovala 24 latinskih besed,[3] 1 latinski in 4 slovenske izreke.[2] Prvo večje delo v latinščini, ki je v povezavi z slovenščino so Proste zimske urice (latinsko Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura) iz leta 1584, ki je bila poskus slovenske slovnice po zgledu latinščine. Kasneje je bila predelana in izdana še dvakrat.[7] Za začetnika slovaropisja, tako v latinščini kot v slovenščini, predstavlja Hieronim Megiser, ki je leta 1592 izdal Slovar štirih jezikov (latinsko Dictionarium quatuor linguarum).[8] Latinsko slovenski slovar sta ločeno sestavljala tudi Matija Kastelec ter Gregor Vorenc, vendar sta slovarja v združeni in obrnjeni obliki (slovensko latinski) izšla leta 1997. Za združevanje je poskrbel Jože Stabej.[9]

Za potrebe slovenskih srednjih šol je Janko Pajk leta 1871 na pobudo poravnalnega popečiteljstva[9] pričel z izdelavo latinsko-slovenskega in slovensko-latinskega slovarja. V pomoč pri pisanju slovarja mu je vlada zmanjšala število tedenskih učnih ur.[9] Sodelavcev ni navajal, sodeloval pa naj bi Josip Šuman.[9] Božidar Raič je menil, da bi se moralo uporabljati panonsko narečje zaradi lingualne podobnosti s hrvaščino. Avtorjem je predlagal, da se povežejo z avtorji latinsko-hrvaškega slovarja (Matija Valjavec in Sebastijan Žepič).[9]

Slovar je nastala na podlagi več takrat uveljavljenih nemško-latinskih slovarjev. Slovar ni izšel, saj je bil Pajk avgusta 1870 zaradi predloga o ustanovitvi mariborske nižje gimnazije z učnim jezikom slovenščine premeščen v Novo mesto.[10] Leta 1882 je izšel prvi latinsko-slovenski slovar z naslovom Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnasijski razred kot prevod nemško-latinskega slovarja J. A. Rožka z še dvema dodanima latinskima besediloma. Pri izdaji so sodelovali Valentin Kermavner, Maks Pleteršnik (redakcija), Matej Vodušek, Fran Whiesthaler in Miroslav Žakelj.[11] Z izdajo učbenika je bila lahko še isto leto v tretje razrede gimnazije uvedena latinščina.[11] Leta 1890 je novomeški gimnazijski profesor Lavoslav Koprivšek v okviru komentarja Cezarjeve Galske vojne napisal frazeološki slovar z naslovom Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bello gallico za naše četrtošolce. Celoten komentar sicer ni nikoli izšel.[12]

Latinska dela v knjižnicah od 16. do 19. stoletja na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

16. stoletje[uredi | uredi kodo]

V najobsežnejši knjižnici na Slovenskem v 16. stoletju v lasti bibliotekarja Felicijana Trubarja je zbirko sestavljalo 286 publikacij. Med publikacijami poleg slovarjev klasičnih jezikov so bila tudi dela Tertulijana, Vergilija, Cicera ter Ovidijeva Epistolae Heroidum.[13] Več slovarjev in učbenikov za klasične jezike (med njimi tudi knjige o grščini v latinščini Synonima Rulandi Graeca; Floregium Diversorum Epigrammatum Graece) je v svoji knjižnici imel tudi Jurij Dalmatin. Dela antičnih piscev je bral tako v latinščini kot v grščini. Med leposlovnimi deli poleg del grških piscev najdemo tudi primerke Kvintilijana, Horacija, Cicera in Valerija Maksima. Imel je tudi 3 različne izdaje Iliade ter komentarje Livijevih del.[13] Pridigar Jurij Klement je v svoji knjižnici z 141 publikacijami lahko bral v nemščino prevedenega Plinija Starejšega, Katona Mlajšega, Julija Cezarja in Cicera. Jernej Simplicij je leta 1595 v svoji knjižnici imel 113 del, med njimi so bile knjige Vergilija, Cicera, Horacija in Seneke.[13] Viljem Praunsperger pa je v svoji knjižnici lahko bral v nemščino prevedena dela Livija, Plutarha ter Seneke; v latinščini pa Cicera in Horacija. Imel je tudi Vallovo priredbo Iliade.[13]

Proti koncu 16. stoletja so oblasti knjige pokupile in se do danes zaradi požara jezuitskega kolegija leta 1774 niso ohranile.[14]

17. stoletje[uredi | uredi kodo]

Protestant Franc Gall je v svoji knjižni zbirki 89 del imel latinska dela Cicerona, Aristotela, Vergilija, komedije Terencija in Aristofana, Horacija in Plutarha. Imel je tudi dva nemška prevoda Livijevega zgodovinopisja.[14]

Največji hranitelj latinskih in drugih knjig tedanjega časa na Slovenskem je bil Janez Vajkard Valvasor. Med 2680 knjigami je imel tri izvode Horacijevih pesnitev (1604, 1668 ter 1690) ter še 66 drugih antičnih stvaritev, knjige so tako iz 16. kot 17. stoletja. Nabor del 16. stoletja sestavljajo dela Livija, Plinija, Terencija, Vergilija, Vitruvija ter Vegecija. Knjige iz 17. stoletja pa so ponatisi del Kurcija Rufa, Publija Anija Flora, Tacita, Hegezipa, Horacija, Kornelija Nepota, Ovidij, Prokopija in Salustija. V zbirki se je nahajala tudi knjiga Flavija Jožefa. Od tega je 25 knjig v latinščini, 35 pa v nemščini; ostale knjige antičnih piscev pa v drugih jezikih. Vse knjige so opremljene s komentarji in prevodi ter občasnimi biografskimi podatki piscev.[15] Imel je tudi več slovnic in beril za učenje latinščine tako v nemščini kot tudi v latinščini.[16] Valvasor je imel 66 knjig 30 različnih avtorjev.[17]

Z Valvasorjevo knjižnico se je lahko v tedanjem času na Slovenskem primerjala le knjižnica Volfa Engelberta Auersperga, ki je leta 1668 imela okrog 3300 del,[16]op. 1 vendar je bil izbor antičnih piscev večji kot v Valvasorjevi knjižnici.[18] Na seznamu knjig za prodajo britanske avkcijske hiše Sotheby iz leta 1982 so tako bile knjige Ovidija, Apijana, Cicera, Platona, Svetonija, Seneke, Tertulijana, Vitruvija, Plinija, Lukijana ter dve medicinski deli Galena.[16] Knjižnica je bila sestavljena iz knjig tako iz 16. in 17. stoletja. Na policah Auerspergove knjižnice je tudi več učbenikov in beril tako v grščini in latinščini, prevodi v nemščino so maloštevilni.[18]

18. stoletje[uredi | uredi kodo]

V knjižnici na gradu Smlednik je bilo 466 del, med njimi je poleg knjig v nemščini, italijanščini, slovenščini itd. prevladovala latinščina. Med zgodovinopisjem najdemo Arijana, Kurcija Rufa, Justinijana, Livija Lukana, Julija Cezarja, Tacita, Salustija, Valerija Maksima, Svetonija in Kornelija Nepota.[18] V zbirki se nahaja tudi 9 knjig Cicera ter dela Kvintilijana, Plinija, Aftonija in Juventija. Tako je v zbirki 24 različnih antičnih avtorjev z 38 knjigami.[17]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Hriberšek 2020, str. 237.
  2. ↑ 2,0 2,1 Hriberšek 2020, str. 239.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Hriberšek 2007, str. 51.
  4. ↑ Hriberšek 2008, str. 72.
  5. ↑ Hriberšek 2008, str. 78.
  6. ↑ Hriberšek 2007, str. 52.
  7. ↑ Hriberšek 2020, str. 240.
  8. ↑ Hriberšek 2008, str. 82.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Hriberšek 2005, str. 137.
  10. ↑ Hriberšek 2007, str. 53.
  11. ↑ 11,0 11,1 Hriberšek 2007, str. 54.
  12. ↑ Hriberšek 2007, str. 55.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 Dular 2018, str. 134.
  14. ↑ 14,0 14,1 Dular 2018, str. 135.
  15. ↑ Dular 2018, str. 136.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 Dular 2018, str. 137.
  17. ↑ 17,0 17,1 Dular 2018, str. 139.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Dular 2018, str. 138.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Hriberšek, Matej (2005). Klasični jeziki v slovenskem šolstvu (1848–1945). Ljubljana: ZRC SAZU. COBISS 222304000. doi:10.3986/9789610502982. ISBN 9616568167.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  • ^op. 1 Knjižnica je popisana v katalogu Catalogus sive Repertorium amnium Librorum Bibliothecae Illustrissimi et excellentissimi Domini Wolfgangi Engelberti S. R. I Comitis ab Auersperg, et Gottschee, Domini in Schön- et Seissenberg
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:A09/Latinščina_na_Slovenskem&oldid=5732636«