Toluj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Toluj kan
Tolujev portret; Rašid-al-Din Hamadani, zgodnje 14. stoletje
Tolujev portret; Rašid-al-Din Hamadani, zgodnje 14. stoletje
Regent Mongolskega cesarstva
Vladanje25. avgust 1227 – 13. september 1229
PredhodnikDžingiskan
NaslednikOgedej kan
Sorgaktani kot skrbnica Tolujevih apanaž
Rojstvookoli 1191[1]
Hamag Mongol
Smrt1231 ali 1232 (star 40 ali 41 let)[2]
Mongolija
ZakonecSorgaktani
Saruk Hatun
Lingkun Hatun
Najan Hatun
Dokuz Hatun
PotomciMongke kan (1209–1259)
Kublajkan (1215–1294)
Hulagu kan (1217–1265)
Arigbuha (1219–1266)
Imena
Osebno ime: Toluj (Тулуй)
Posmrtno ime
Cesar Renšeng Jingxiang (仁圣景襄皇帝, dobil po smrti leta 1266)
Tempeljsko ime
Ruizong (睿宗, dobil po smrti leta 1266)
RodbinaBordžigini
OčeDžingiskan
MatiBörte
ReligijaTengrizem

Toluj, včasih tudi Tuluj ali Toluj kan (mongolsko Толуй хаан, Toluj haan, kitajsko 拖雷, pinjin Tuōléi) je bil najmlajši Džingiskanov in Börtin sin in od leta 1227 do 1229 regent Mongolskega cesarstva, * okoli 1191, Mongolija, † 1231/1232, Mongolija.

Pred prevzemom oblasti se je udeležil vojnih pohodov proti dinastijam Jin, Xi Xia in Horezmskemu cesarstvu, kjer je zasedel Merv in Nišapur in poklal prebivalce. Bil je neposredni prednik večine mongolskih kanov.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Med Džingiskanovim vzponom na oblast je bil Toluj še premlad, da bi se neposredno vključeval v dogajanja. Ko je bil stat pet let, bi ga skoraj ubili Tatari. Rešila ga je sestra Altani s pomočjo dveh Džingiskanovih tovarišev. Leta 1203 ga je oče zaročil z Ong kanovo nečakinjo Sorgaktani. Leta 1209 se mu je rodil prvi sin Mongke, ki je kasneje postal četrti veliki kan Mongolskega cesarstva.

Toluj je bil najboljši vojskovodja med Džingiskanovimi sinovi. Njegova prva večja vojaška operacija je bila vojna z dinastijo Jin in obleganje Dexinga, v katerem je sodeloval tudi njegov svak Čiku.

Leta 1221 ga je Džingiskan poslal v Horasan v Iranu, da zatre upore v več mestih. Ker so novembra 1220 med obleganjem Nišapurja ubili njegovega svaka Tokučarja, je Toluj po osvojitvi mesta izgnal vse meščane na ravnico pred mestom in jih pobil. Enako usodo je doživel Merv.[3]

Džingiskanov naslednik[uredi | uredi kodo]

Ko se je Džingiskan odločal o svojem nasledniku, je imel težko nalogo, saj je imel štiri sinove. Toluj je imel odlične vojaške izkušnje in je bil zelo uspešen general, vendar je izbral Ogedeja, ki je bil bolj sposoben politik.

Džungiskan je leta 1227 na vojnem pohodu proti dinastiji Xi Xia umrl. Oblast v državi je prevzel Toluj, ki je vladal samo do leta 1229, ko je bil za velikega kana tudi s Tolujevo podporo uradno izvoljen očetov izbranec Ogedej.

Toluj se je v letih 1231-1232 kot strateg in general skupaj z Ogedejem in Mongkejem udeležil vojnega pohoda v severno Kitajsko. Po zlomu kitajske obrambe so se vrnili na sever.[4]

Smrt in zapuščina[uredi | uredi kodo]

Tajna zgodovina Mongolov pravi, da se je Toluj žrtvoval za svojega brata Ogedeja, ki je na vojnem pohodu proti Kitajski nevarno zbolel. Šamani so trdili, da so vzrok za njegovo bolezen kitajski duhovi zemlje in vode, vznemirjeni zaradi pregona svojih podložnikov in opustošenja države. Žrtvovanje ozemlja, živali in ljudi bi Ogedejevo bolezen samo še poslabšalo, zato so šamani predlagali žrtvovanje družinskega člana, po katerem bo se njegovo stanje takoj poboljšalo. Za žrtev se je prostovoljno javil Toluj, ki je takoj po zaužitju strupenega napitka umrl. Ata Malik Džuvaini trdi, da je umrl zaradi alkoholizma.[5]

Bolj pomembna od Toluja je bila verjetno njegova družina. Tolujeva krščanska žena Sorgaktani in sinovi Mongke, Kublaj, Arikbek in Hulegu so dolgo krojili usodo Mongolskega cesarstva. Bili so ustanovitelji kitajske dinastije Yuan in dinastije Ilkanov in so med državljansko vojno v Mongolskem cesarstvu podpirali dvor velikega kana. Med rivalskima bratoma Kublajem in Arikbekom je kasneje prišlo do spora, ki je razdrobil moč Mongolskega cesarstva in v 1260. letih povzročil konflikte v zahodnih kanatih.

Rivalstvo med Tolujidi, Ogedejevimi sinovi in Džočijem je povzročilo stagnacijo in notranje spore v obdobjih regentstev po smrti Ogedeja in njegovega sina Gujuka. Mongke je leta 1252 svojemu očetu retroaktivno podelil naslov velikega kana.[6] Ko je Kublajkan leta 1271 ustanovil dinastijo Yuan, je svojega očeta uvrstil na uradni seznam cesarjev z imenom Ruizong.

Družina[uredi | uredi kodo]

Toluj je imel mnogo žena in priležnic. Prva žena je bila Sorgaktani, ki je bila mati Tolujevih štirih sinov.

Najbolj znani Tolujevi sinovi so bili:

  • Mongke kan, veliki kan Mongolskega cesarstva
  • Džurika
  • Kutugu
  • Kublaj, veliki kan Mongolov in cesar dinastije Yuan
  • Hulegu, prvi Ilkan mongolske Perzije
  • Arikbek, ki si je lastil pravico do naslova kagana in so ga proti Kublaju podpirali mongolski tradicionalisti
  • Budžek, ki je zgodaj umrl. O njem ni mnogo podatkov. Znano je samo to, da je v letih 1236-1241 sodeloval v invaziji na Evropo in na Mongkejevi izvolitvi leta 1250.
  • Muka
  • Satuktaj
  • Sabuktaj

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
Jesugej Bagatar
 
 
 
 
 
Hölun
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Belgutej
 
Bekter
 
Džoči Kasar
 
Kadžijun
 
Temüge
 
Temudžin (Džingiskan)
 
Börte
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Džoči
 
 
Čagataj
 
 
 
Ogedej
 
 
Toluj
Toluj
Rojen: 1191 Umrl: 1232
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Džingiskan
Regent Mongolskega cesarstva
1227-1229
Naslednik: 
Ogedej
Predhodnik: 
Džingiskan
Cesar dinastije Yuan
(posmrtno ga je promoviral Kublajkan)

1227-1229
Naslednik: 
Ogedej

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. The Mongol Empire: A historical encyclopedia [2 volumes]:A historical encyclopedia."
  2. Morris., Rossabi, (2012). The Mongols : a very short introduction. Oxford: Oxford University Press. str. xxi. ISBN 9780199841455. OCLC 808367351.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  3. William Bayne Fisher, John Andrew Boyle, Ilya Gershevitch. Ehsan Yar - The Cambridge History of Iran. str. 313.
  4. Frederick W. Mote-Imperial China 900-1800. str. 447.
  5. Paul Kahn, Francis Woodman Cleaves. The secret history of the Mongols. str. xxvi.
  6. Jack Weatherford. Genghis Khan and the making of the modern world. str. 169.