Socialna država

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Socialna država je ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev. Cilja socialne države sta zagotoviti vsakomur življenje, vredno človekovega dostojanstva in pogoje za osebni razvoj. Zagotavljala naj bi socialni mir in preprečevala revščino. Skrbela naj bi za zadovoljevanje potreb in interesov prebivalstva, zato je dolžna organizirati javne sisteme socialne varnosti. Posameznikom, družinam in nekaterim skupinam naj bi zagotavljala zajamčeno stopnjo materialne in socialne varnosti. Socialna politika s predpisi določa, kolikšna slednja je. Pojem socialne države pomeni odmik od liberalističnega pojmovanja države, ki zahteva naj se država ne vmešava, zdravstveni in pokojninski zavarovalni sistem naj bosta privatizirana, vsak posameznik naj skrbi izključno za lastno socialno varnost preko zasebnih zavarovanj. Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ker je socialna država umeščena v začetek ustave, ima naravo temeljne vrednote in zato v primeru kolizije prednost pred ustavnimi določbami, ki to niso (npr. zlato fiskalno pravilo v 148. členu ustave).

Ustava nakazuje, kaj sodi v socialno državo. Načelo socialne države je v njej konkretizirano v temeljnih socialnih in ekonomskih pravicah. Ustava določa npr. pravico do socialne varnosti (Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.), pravico do zdravstvenega varstva (Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.), pravico do izobrazbe (Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.) itd. Načelo socialne države in na njem utemeljene ustavne pravice vežejo zakonodajalca, da jih pri normativnem urejanju ustrezno izrazi in pravno udejanji. Udejanjiti se mora normativno in institucionalno. Država je torej dolžna sprejemati socialno zakonodajo in ustanoviti institucije, v katerih državljani uveljavljajo ustavno pravico do socialne varnosti. V Sloveniji se socialna država udejanja v predpisih o obveznih socialnih zavarovanjih (pokojninskem, zdravstvenem, invalidskem, za primer brezposelnosti, za starševsko varstvo, načrtuje se dodatno zavarovanje za primer potrebe po dolgotrajni negi). Z njimi je celotno prebivalstvo zavarovano za primer izgube dohodka zaradi bolezni, poškodbe, invalidnosti, starosti, brezposelnosti, rojstva otroka in izgubo socialne varnosti zaradi smrti tistega, ki je preživljal družinske člane. Vzpostavljeni sistemi obveznega socialnega zavarovanja celotnemu prebivalstvu omogočajo, da sistematično oziroma načrtno in pravočasno varčuje za svojo kratkoročno in dolgoročno socialno varnost v primeru vseh naštetih tveganj in ima dostop do kakovostnih storitev na ozemlju celotne države. V prostovoljna zasebna zavarovanja se namreč praviloma vključujejo zgolj ozaveščeni posamezniki, ostali pa navadno šele, ko je že prepozno.

Vključitev v socialno zavarovanje je obvezno in univerzalno. Sprva namenjeno predvsem socialnemu zavarovanju zaposlenih pri delodajalcih je namreč po letu 1983 solidarno vključilo tudi zadnje kategorije samozaposlenih (kmetov in obrtnikov), kar je pomembno izboljšalo njihovo pred tem negotovo socialno varnost. Za finančno vzdržnost socialnih zavarovanj mora država s svojimi institucijami zagotoviti finančno disciplino pri plačevanju prispevkov. Ker politika s predpisi zaradi posebnosti njihovega položaja številnim kategorijam zavarovancev določa nižje prispevke od delavskih, je njihova socialna varnost mogoča zaradi solidarnosti znotraj posameznega socialnega zavarovanja. V praksi so praviloma zaposleni zavarovanci, tj. delavci, solidarni do samozaposlenih in nekaterih drugih ranljivih kategorij zavarovancev.

Temeljna vrednota socialne države je solidarnost. V socialni državi so državljani solidarni drug z drugim, saj je življenje v isti državi tista okoliščina, ki jim je skupna in vpliva na njihovo podobno usodo. Solidarno preprečujejo revščino, saj ta na različne načine škodi vsem in ne le revnim. Načelo solidarnosti pomeni, da (prvič) vsak posameznik/zavarovanec od svoje različno visoke bruto plače plača prispevke za obvezna socialna zavarovanja v enakem odstotku. Prispevke na bruto plačo plača tudi delavčev delodajalec. V slovenskih socialnih zavarovanjih (razen v pokojninskem za samozaposlene, družbenike in kmete) ni najvišje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov, določena pa je najnižja osnova za obračun prispevkov (znesek 60 % zadnje znane povprečne letne plače). Posameznik, ki torej prispeva enak odstotek svojega dohodka, dejansko vplača zaradi različno visoke plače (oziroma pri samozaposlenih zavarovalne osnove) nominalno različen znesek prispevka. Kljub temu je solidarno upravičen do enake ravni nekaterih pravic iz socialnega zavarovanja ne glede, koliko te stanejo (npr. do enakih zdravstvenih storitev). (Drugič) je z namenom preprečevanja revščine solidarnost udejanjena v najnižji zajamčeni višini nekaterih pravic (npr. zajamčena višina pokojnine), čeprav sicer v obveznem socialnem zavarovanju velja načelo, da so posameznikove pravice sorazmerne vplačanim prispevkom. (Tretjič) solidarnost pomeni prerazporejanje sredstev znotraj javnih blagajn socialnih zavarovanj za zagotovitev najnižje zajamčene ravni pravic. V obveznem pokojninskem zavarovanju se npr. solidarno prerazporeja sredstva od tistih z višjimi k tistim z nižjimi vplačanimi prispevki in v obveznem zdravstvenem zavarovanju od zdravih k bolnim.

V socialnem zavarovanju torej načelo solidarnosti pomeni plačevanje enakega odstotka prispevka od različno visoke plače/zavarovalne osnove. Dohodkovno šibkejšim posameznikom/zavarovancem zato v večji meri omogoča dostopnost do socialne varnosti (npr. do zdravstvenih storitev) kot zavarovalno načelo vzajemnosti v zasebnih zavarovanjih, kjer vsak posameznik plača premije v enakem znesku ne glede na višino svojih prejemkov. Predpisi določajo, da vse ali del prispevkov za nekatere ranljive skupine zavarovancev plača proračun ali pa lokalna skupnost.

Solidarnost, ki preprečuje revščino in vsemu prebivalstvu omogoča zajamčeno raven socialne varnosti, je mogoča prav zaradi prerazporejanja sredstev, ki ga omogoča skupna javna blagajna obveznega socialnega zavarovanja. Reforme predpisov o socialnem zavarovanju, ki skupno blagajno nadomeščajo z npr. individualnimi pokojninskimi računi, zato vodijo v razgrajevanje socialne države. Razgrajevanje socialne države je tudi tako imenovana izvotlitev pravice do socialne varnosti, če npr. reforma v tolikšni meri poseže v pravico do socialne varnosti (ki temelji na zavarovalnem principu), da se ta izenači s pravico do socialnega varstva (denarna socialna pomoč iz javnih sredstev). Ker tudi sindikalno gibanje temelji na vrednoti solidarnosti, sindikati delujejo akcijsko in v socialnem dialogu kot branilci socialne države.

Načelo socialne države pomeni tudi, da je socialna država dolžna poleg socialnih zavarovanj organizirati tudi mrežo javne službe za učinkovito opravljanje dejavnosti socialnega varstva za zadovoljevanje socialno-varstvenih potreb in interesov prebivalstva. Posameznikom, družinam in nekaterim skupinam prebivalstva naj bi zagotavljala določeno stopnjo materialne in socialne varnosti. V Sloveniji je to načelo udejanjeno z organizacijsko strukturo centrov za socialno delo in ustreznimi socialno-varstvenimi predpisi.