Socialna država

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Socialna država je država, ki si za cilj postavlja socialno varnost in socialno pravičnost za vse svoje prebivalce. Pojem zajema normativne in institucionalne ukrepe države ter javno financiranje obvladovanja tistih tveganj, ki ogrožajo socialno varnost prebivalcev. Socialna država s svojo socialno politiko skrbi za družbeno enakost ter preprečuje revščino.

Definicije[uredi | uredi kodo]

Izvor pojma[uredi | uredi kodo]

Pojem socialna država je leta 1894 prvi uporabil avstrijski pravnik in levoliberalni politik Julius Ofner v svojem delu Studien sozialer Jurisprudenz[1] in ga povezal s pojmoma demokracija in pravna država. Pred koncem 19. stoletja je bila socialna varnost stvar posameznika ali družine in ne države. Zaradi preseljevanja v mesta zaradi industrializacije v 19. stoletju je izginila skrb za ostarele in bolne v nekdanjih skupnostih. Socialna beda delavstva v primeru bolezni, poškodb in drugih tveganj je takrat povzročila politično gibanje, ki je državi naložilo nalogo, da sistemsko preprečuje vzroke revščine prebivalstva.

Sistemi socialne varnosti v državah Evropske unije[2] so del evropskega socialnega modela in temeljijo na dveh zelo različnih pristopih, imenovanih po njunih utemeljiteljih: Bismarckov model in Beveridgeov model. Oba modela sta enakovredna in imata isti namen: preprečevati socialne stiske prebivalstva in s tem revščino. Slovenski sistem je Bismarckovega tipa.[3]

Bismarckov model oziroma sistem socialnih zavarovanj - socialna država[uredi | uredi kodo]

Bismarckov model je bil najprej vpeljan konec 19. stoletja v nemškem cesarstvu. Takratni nemški kancler Otto von Bismarck ga je utemeljil v svojem govoru v Reichstagu 17. novembra 1881. Poudaril je nalogo države, da »s primerno uporabo javnih institucij in virov pozitivno pripomore k blagostanju vseh svojih članov in zlasti najbolj prikrajšanih članov družbe«. Avstro-ogrska, v kateri smo takrat živeli Slovenci, je sledila nemškemu vzoru že od leta 1889 dalje. Vse od takrat se na našem ozemlju tradicija socialnih zavarovanj ni prekinila kljub menjavam držav in političnih sistemov. Vsaka generacija je sistem nadgradila in izpopolnila.

Prva značilnost Bismarckovega modela socialne varnosti so obvezna socialna zavarovanja, neposredno vezana na pogodbo o zaposlitvi oziroma na dejavnost samozaposlenega. Pravica do socialne varnosti je torej vezana na zaposlitev. Druga značilnost je, da se sistem financira pretežno s prispevki, ki si jih delita delavec kot zavarovanec in delodajalec. Državni proračun lahko po potrebi ali v nekaterih državah redno prispeva del sredstev. Postopoma so bili v ta sistem socialne varnosti vključene vse kategorije delavcev in poklicnih skupin. Tretja značilnost Bismarckovega sistema (zlasti na področju zdravstvenega zavarovanja) je, da zavarovana oseba prispeva po svojih zmožnostih, a je upravičena v skladu s svojimi potrebami. Prav po tej značilnosti se socialno zavarovanje razlikuje od komercialnega.

Pojem socialna država se v evropskem diskurzu uporablja pogosto kot opis nemškega sistema socialne varnosti (nemško Sozialstaat) v primerjavah z državo blaginje npr. skandinavskega modela. V Bismarckov model socialne varnosti se uvršča večina držav kontinentalne Evrope, kot so na primer Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg in tudi Slovenija ter večina drugih članic EU, včlanjenih po 2004.

Beveridgeov model oziroma sistem univerzalnega kritja - država blaginje[uredi | uredi kodo]

Lord William Henry Beveridge je bil britanski ekonomist in liberalni politik ter napredni socialni reformist. Leta 1942 je objavil poročilo z naslovom Social Insurance and Allied Services (znano kot Beveridgeovo poročilo), ki je bilo podlaga za vzpostavitev države blaginje (angleško welfare state) po koncu 2. svetovne vojne. Poročilo je opredelilo šest načel, ki naj bodo podlaga sistema socialne varnosti: 1- pavšalni znesek eksistenčnega prejemka, ki zagotavlja dostojni dohodek, 2- pavšalni prispevki – toda zdravstveno varstvo in družinski prejemki se financirajo iz davkov, 3- centralizirana administracija sistema, 4- vključenost celotnega prebivalstva ne glede na zaposlitev, 5- krije vse vrste tveganj, 6- vključitev tega nacionalnega zavarovanja v širši sistem, kjer je naloga ekonomske politike, da zagotavlja polno zaposlenost.

Beveridgeov model temelji na kraju prebivališča in ne na zaposlitvi. To pomeni, da je vključeno celotno prebivalstvo (in ne le aktivni na trgu dela kot velja za socialno državo), zaradi česar se ga označuje kot »univerzalno kritje«. Beveridgeov model socialne varnosti imajo Združeno kraljestvo, Irska, nordijske države in tudi nekatere članice EU, včlanjene po 2004.

Ker država blaginje prebivalcem zagotavlja zgolj razmeroma nizki pavšalni znesek državne zajamčene pokojnine, ki večini ne omogoča, da bi po upokojitvi lahko vzdrževali standard, na katerega so se navadili v svoji aktivni dobi npr. na podlagi precej višje plače, so se sčasoma razvila dodatna pokojninska zavarovanja praviloma na podlagi prostovoljnih pogajanj med socialnimi partnerji, ki jih zato tudi upravljajo. Ta dodatna zavarovanja pa izplačujejo pokojnine, sorazmerne vplačanim prispevkom.

Mešani modeli socialne varnosti[uredi | uredi kodo]

Obstajajo tudi države z mešanim modelom socialne varnosti. Španija, Portugalska, Italija in Grčija imajo pokojninsko zavarovanje in univerzalno kritje za zdravstveno varstvo. Nizozemska pa ima obratno kombinacijo.

Neoliberalistično pojmovanje države kot nasprotje socialni državi in državi blaginje[uredi | uredi kodo]

V času, ko je po drugi svetovni vojni nastajala država blaginje, je kot kritika takšne vloge države začela nastajati ideologija neoliberalizma. Najbolj vplivna utemeljitelja sta bila nobelovca Friedrich Hayek in Milton Friedman. Neoliberalistično socialno politiko sta v 1980-tih letih vodila v ZDA predsednik Ronald Reagan in v Veliki Britaniji Margaret Thatcher. V 21. stoletju je bil privrženec neoliberalistične politike 45. predsednik ZDA Donald Trump. Za neoliberalistično politiko so značilni deregulacija gospodarstva (med drugim oslabitev sindikatov za deregulacijo in fleksibilizacijo trga dela), liberalizacija trgovine in proizvodnje, davčne olajšave za podjetja in ljudi z visokimi dohodki ter privatizacija podjetij v državni lasti in javnih storitev[4][5].

Neoliberalizem tekmovalnost predstavlja kot temeljno lastnost medčloveških odnosov, socialno neenakost pa kot zaželeno. Prizadevanja za družbeno enakost naj bi bila kontraproduktivna in moralno razdiralna. Neoliberalizem temelji na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga. Svobodni trg naj bi omogočal najbolj učinkovito alokacijo virov, zato terja deregulacijo trgovine in kapitala. Vmešavanje države v gospodarstvo in socialne zadeve naj bo zato minimalno, vodenje je potrebno prepustiti trgu. Zdravstveni in pokojninski zavarovalni sistem naj bosta privatizirana. Posameznik ima moč, ker lahko kot potrošnik izbira, kaj bo kupil in s tem vpliva, kaj izbira trg. Če želi zavarovati svojo socialno varnost, naj se zavaruje v komercialnih zavarovanjih. Sam je kriv za lastno revščino, ker ne zna izkoristiti priložnosti na svobodnem trgu in ne okoliščine, kot sta npr. strukturna brezposelnost ali pomanjkljiva izobrazba. Bogastvo posameznikov naj bi na podlagi njihove potrošnje koristilo vsej družbi.

Socialna država kot ustavna kategorija[uredi | uredi kodo]

Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ker je socialna država umeščena v začetek ustave, ima naravo temeljne vrednote.  

Načelo socialne države je v Ustavi RS konkretizirano v temeljnih socialnih in ekonomskih pravicah (izbor): pravica do socialne varnosti v 50. členu (»Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.«), pravica do zdravstvenega varstva  v 51. členu (»Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.«), pravice invalidov v 52. členu (»Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.«). Ustava RS v 57. členu o izobrazbi in šolanju tudi določa: «Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.«

Država je dolžna temeljne socialne pravice udejanjiti s sprejemom ustreznih predpisov in z ustanovitvijo institucij, ki izvajajo socialna zavarovanja.

Solidarnost kot sistemski pristop socialnih zavarovanj[uredi | uredi kodo]

Temeljna vrednota socialne države je solidarnost. V socialni državi so državljani solidarni drug z drugim, saj je življenje v isti državi tista okoliščina, ki jim je skupna in vpliva na njihovo podobno usodo. Solidarno preprečujejo revščino, saj ta na različne načine škodi vsem in ne le revnim.

Načelo solidarnosti je sistemski pristop socialnih zavarovanj, ki se udejanja z naslednjimi sistemskimi ureditvami:

  1. Zgolj en nosilec socialnega zavarovanja za vso državo: Po osamosvojitvi Slovenije je bil za vsako vrsto socialnega zavarovanja z zakoni določen po en sam nosilec/izvajalec, ker se je izkazalo, da manjše zavarovalne skupnosti, kakršne so delovale pred 1991 (samoupravne interesne skupnosti), niso dovolj velike, da bi v kriznih razmerah zmogle prebivalstvu zagotoviti socialno varnost.
  2. Zavarovanje je obvezno za vse, aktivne na trgu dela: Plačilo za delo na podlagi delovnega razmerja ali opravljanje samostojne dejavnosti je legalno zgolj na podlagi prijave v vsa socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zakon o preprečevanju dela na črno[6] določa globe za delo na črno. Nekoliko drugačna je ureditev pri zdravstvenem zavarovanju. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju[7] določa obveznost zavarovanja tudi za kategorije prebivalstva, ki niso aktivne na trgu dela (npr. brezposelne osebe z denarnim nadomestilom, vrhunski športniki, upravičenci do starševskih nadomestil, priporniki, obsojenci, vojaški obvezniki, prejemniki trajne socialne denarne pomoči, državljani in tujci s priznano pravico do plačila prispevka), tako da je kot zavarovanec ali kot po njem zavarovana oseba (na primer otroci) zdravstveno zavarovano celotno prebivalstvo.  Na podlagi solidarnosti so lahko tudi v obvezno pokojninsko zavarovanje vključene nekatere kategorije ljudi, ki niso aktivne na trgu dela. Da si pridobijo pokojninsko dobo, lahko prostovoljno vstopijo v obvezno pokojninsko zavarovanje in plačujejo predpisane prispevke osebe s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, stare najmanj 15 let (praviloma dolgotrajno brezposelni). Za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pa so obvezno invalidsko zavarovani npr. dijaki in študenti ter drugi mladostniki pri praktičnem pouku ter osebe na nekaterih organiziranih aktivnostih (zaporniki, mladinski tabori, rezervna sestava vojske in policije, prostovoljni gasilci, gorski reševalci, organizirana športna dejavnost…). Pavšalne prispevke zanje plačujejo organizatorji tega dela.
  3. Nadzor nad finančno disciplino pri plačevanju prispevkov: Finančna uprava Republike Slovenije nadzira zakonitost nakazovanja prispevkov, saj bi izmikanje plačilu in delo na črno ogrozilo finančno vzdržnost socialnih zavarovanj in s tem socialne varnosti prebivalstva.
  4. Prispevek zavarovanca in prispevek delodajalca: Temeljni predpisi posameznih vrst socialnih zavarovanj določajo financiranje pravic s plačilom prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca, ki se plačujeta od in na bruto plačo zaposlenega oziroma od in na zavarovalno osnovo samozaposlenega. Država in lokalna skupnost lahko z zakonom prevzameta plačilo prispevka za ranljivo kategorijo prebivalstva (na primer prispevek delodajalca za kmete, za prejemnike starševskih nadomestil, za duševno in telesno prizadete, za prejemnike trajnih socialnih pomoči, za vojaške obveznike) in kritje morebitnega primanjkljaja odhodkov nad prihodki (npr. pokojninsko zavarovanje). V slovenskih socialnih zavarovanjih (razen v pokojninskem za samozaposlene, družbenike in kmete) ni najvišje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov (tako imenovana socialna kapica), določena pa je najnižja osnova za obračun prispevkov (znesek 60 % zadnje znane povprečne letne plače).
  5. Prispevek po zmožnostih, pravice po potrebah: Zakon o prispevkih za socialno varnost[8] določa prispevne stopnje za vse zvrsti socialnega zavarovanja. Prispevki, odmerjeni z isto prispevno stopnjo od različno visoke plače ali zavarovalne osnove, pomenijo nominalno različen znesek prispevka[9]. Različno visoki vplačani prispevki se odražajo na različno visokih zneskih pravic za socialno varnost (npr. nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti z dela ali pokojnina). Na podlagi solidarnosti pa ne vplivajo na upravičenost do enakega standarda drugih pravic ne glede, koliko te stanejo (npr. do enakih zdravstvenih storitev, do zdravil, medicinskih pripomočkov…).
  6. Najnižja zajamčena višina zneska pravic za socialno varnost: Temeljni zakoni posameznih zvrsti socialnih zavarovanj z namenom preprečevanja revščine določajo zajamčene najnižje zneske pravic do socialne varnosti (npr. zajamčena višina pokojnine ali nadomestila plače), čeprav sicer v obveznem socialnem zavarovanju velja načelo, da so posameznikove pravice sorazmerne vplačanim prispevkom. Za nekatere pravice pa je določena najvišja možna odmera (pokojnina, nadomestilo plače).
  7. Prerazporejanje sredstev znotraj javnih blagajn socialnih zavarovanj: Omogoča izplačevanje najnižjih zajamčenih zneskov pravic za socialno varnost. Prispevki se vplačujejo na skupne račune socialnih zavarovanj in ne na osebne račune zavarovancev, kar omogoča solidarno prerazporejanje sredstev od tistih z višjimi k tistim z nižjimi vplačanimi prispevki in v obveznem zdravstvenem zavarovanju od zdravih k bolnim.

Obvezno zavarovana tveganja za socialno varnost prebivalstva[uredi | uredi kodo]

Tveganja za socialno varnost prebivalstva, ki so zavarovana z obveznimi socialnimi zavarovanji, so: izguba dohodka zaradi bolezni, poškodbe, poklicne bolezni, poškodbe pri delu, invalidnosti, starosti, brezposelnosti, rojstva otroka in zaradi smrti osebe, ki je preživljala ostale družinske člane, ter potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij.

Obvezno pokojninsko-invalidsko zavarovanje[uredi | uredi kodo]

Zavarovano tveganje[10]: starost, delovna invalidnost zaradi bolezni, poškodbe, poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, smrt osebe, ki preživlja družinske člane, telesna okvara, potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)

Temeljni predpis: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)

Financiranje: prispevek zavarovanca, prispevek delodajalca, pavšalni prispevki za invalidsko zavarovanje za tiste kategorije zavarovancev, ki niso aktivne na trgu dela, proračun redno krije primanjkljaj

Nosilec zavarovanja: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ)

Pravice: starostna pokojnina, predčasna pokojnina, invalidska pokojnina, vdovska pokojnina, družinska pokojnina, letni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, denarna nadomestila plače delovnih invalidov, invalidnina, poklicna rehabilitacija delovnega invalida in pravica do prilagoditve delovnih prostorov in sredstev, premestitev delovnega invalida na ustrezno delovno mesto

Poklicno zavarovanje[uredi | uredi kodo]

Zavarovano tveganje: potreba po predčasni upokojitvi zaradi težkega in škodljivega dela in kadar dela po določeni starosti ni več mogoče varno opravljati

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)

Temeljni predpis: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Pokojninski načrt poklicnega zavarovanja

Financiranje: prispevek delodajalca, solidarnostne rezerve

Nosilec zavarovanja: Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri Kapitalski družbi

Pravice: poklicna pokojnina, dodana doba

Obvezno zdravstveno zavarovanje[uredi | uredi kodo]

Zavarovano tveganje[11]: bolezen, poškodba, poklicna bolezen, poškodba pri delu

Pristojno: Ministrstvo za zdravje

Temeljni predpis: Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja

Financiranje: prispevek zavarovanca, prispevek delodajalca, prispevek delodajalca za zavarovanje poklicne bolezni in poškodbe pri delu

Nosilec zavarovanja: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS)

Izvajalci storitev: javna zdravstvena mreža, v kateri so javni zavodi in koncesionarji

Pravice: zdravstvene storitve na primarni ravni, specialistično zdravljenje, bolnišnično zdravljenje, zdraviliško zdravljenje, zdravila, določena dietna živila, medicinski pripomočki, denarno nadomestilo v času bolniške odsotnosti z dela, pod določenimi pogoji potni in stroški bivanja v zvezi z zdravstveno storitvijo

Obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti[uredi | uredi kodo]

Zavarovano tveganje: brezposelnost

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)

Temeljni predpis: Zakon o urejanju trga dela (ZUTD), Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRIZ)

Financiranje: prispevek zavarovanca, prispevek delodajalca, proračunska sredstva, za zaposlovanje invalidov tudi prispevek delodajalca zaradi nedoseganja predpisane kvote zaposlenih invalidov

Nosilec zavarovanja: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), Javni štipendijski, razvojni, invalidski, in preživninski sklad Republike Slovenije

Pravice: javna služba na področju zaposlovanja in ukrepov aktivne politike zaposlovanja (APZ), denarni prejemki in stroški v času vključenosti v ukrepe APZ, pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pravica do plačila prispevkov za obvezna socialna zavarovanja, pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje eno leto pred izpolnitvijo minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravica invalidne osebe do storitev zaposlitvene rehabilitacije in do povezanih denarnih prejemkov, olajšave za invalidska podjetja

Zavarovanje za starševsko varstvo[uredi | uredi kodo]

Zavarovano tveganje: rojstvo otroka

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)

Temeljni predpis: Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih(ZSDP-1),

Financiranje: prispevek zavarovanca, prispevek delodajalca, ki se plačujeta v proračun, proračunska sredstva

Nosilec dejavnosti: centri za socialno delo

Pravice:

  1. Pravice iz zavarovanja: materinski dopust, očetovski dopust, starševski dopust,  nadomestilo, pravica do krajšega delovnega časa in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva, pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v primeru štirih ali več otrok, nadomestilo v času odmora za dojenje in pravica do plačila prispevkov za socialno varnost v času odmora za dojenje,
  2. Pravice do družinskih prejemkov: starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, otroški dodatek, dodatek za veliko družino, dodatek za nego otroka, delno plačilo za izgubljeni dohodek, otroški dodatek

Sistemski izzivi na področju socialnih zavarovanj in reforme[uredi | uredi kodo]

Socialna zavarovanja so poleg državnega proračuna največji javno-finančni porabniki. Ta bremena javnih financ se zaostrujejo zaradi demografskih sprememb, kakršno je staranje prebivalstva in zaradi brezposelnosti. Predpisi o socialnih zavarovanjih se zato vse pogosteje spreminjajo v reformah. Poleg pokojninske[12][13] in zdravstvene[14] reforme se najpogosteje razpravlja o uvedbi socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. V javnem diskurzu so bili tudi npr. neuveljavljeni predlogi za uvedbo naložbenega obveznega pokojninskega zavarovanja (1999), za nadomestitev skupne pokojninske javne blagajne z osebnimi pokojninskimi računi (2010), za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (2018), za prenos zdravstvenega zavarovanja na komercialne zavarovalnice (2020), za uvedbo socialne kapice (2021). Ustavno sodišče se je opredeljevalo do tako imenovane izvotlitve pravic[15] in do razlikovanja med uveljavljenimi pravicami in pravicami v nastajanju[16]. Vlada za sprejemljivost reform socialnih zavarovanj v socialnem dialogu na nacionalni ravni pridobiva soglasje obojnih socialnih partnerjev, ki zastopajo interese plačevalcev prispevkov[17].

Dolgotrajna oskrba[uredi | uredi kodo]

V preteklih dveh desetletjih je bilo nekaj zaenkrat spodletelih poizkusov uvedbe dodatnega zavarovanja za primer potrebe po dolgotrajni oskrbi.  Mednarodna opredelitev dolgotrajne oskrbe je, da gre za sistem storitev in ukrepov, namenjenih osebam, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti dlje časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.

Slovenija postaja starajoča se družba. Danes je v Sloveniji 19,7 % oseb starejših od 65 let in projekcije napovedujejo, da bo leta 2050 delež te populacije 30 %. Delež starejših od 80 let se bo s 5 % v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 %. S staranjem se verjetnost potrebe po dolgotrajni oskrbi povečuje. Vzporedno se povečujejo tako javni kot zasebni izdatki za plačilo pravic in storitev na tem področju.

Ministrstvo za zdravje je leta 2017 prevzelo nalogo priprave predloga sistemskega zakona, ki bo enotno uredil področje dolgotrajne oskrbe. V juniju 2021 je bil pripravljen predlog zakona za prvo obravnavo. Za zagotovitev dolgoročno vzdržnega sistema, ki bo ustrezno odgovarjal na potrebe upravičencev, potrebujemo novo sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Trenutno naj bi bil največji izziv na področju dolgotrajne oskrbe zlasti razdrobljenost pravic med različnimi predpisi, odsotnost enotne ocenjevalne lestvice, zapleteni administrativni postopki, odsotnost centraliziranega dostopa do informacij, nezadostna razvitost in dostopnost do storitev v skupnosti. Vse to se lahko odraža tudi v dejstvu, da državljani s primerljivimi potrebami ne dostopajo nujno do primerljivih pravic.

Predlogi sistemskih ukrepov na področju dolgotrajne oskrbe gredo v smeri:[18]

  • vzpostavitve enotne vstopne točke z namenom, da se čim bolj centralizirajo informacije s področja zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe ter postopki za upravičence naredijo čim preprostejši,
  • uvedbe enotne ocene upravičenosti z namenom, da se poenoti način ocenjevanja in da posledično upravičenci s primerljivimi potrebami dostopajo do primerljivih pravic,
  • uvedbe novih storitev zato, da bi upravičenci v vseh okoljih – tako na domu kot v instituciji – lahko dostopali do primerljivih storitev in da se zagotovijo tudi storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter storitve e-oskrbe,
  • vzpostavitve učinkovitega nadzora kakovosti in varnosti storitev,
  • višjega deleža sofinanciranja pravic na področju dolgotrajne oskrbe iz javnih sredstev, kar bi pomenilo, da posameznik za potrebne storitve plača manj, načrtovano pa je tudi zmanjšanje finančnih obremenitev za lokalne skupnosti.

Drugi sistemi, s katerimi država preprečuje revščino in omogoča družbeno enakost[uredi | uredi kodo]

Šolski sistem[uredi | uredi kodo]

Tveganje: neenake možnosti otrok iz vseh socialnih okolij

Cilj sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji je optimalni razvoj posameznika ne glede na osebne okoliščine ter zagotavljanje kakovostne izobrazbe. Državljani Republike Slovenije imajo pravico do vseh vrst izobraževanja pod enakimi pogoji. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Slovenski šolski sistem je razdeljen v primarno, sekundarno in terciarno izobraževanje. Primarno izvajajo javni in zasebni vrtci, osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, glasbene šole ter zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Odrasli lahko osnovnošolsko izobrazbo pridobijo v institucijah, ki izvajajo osnovnošolsko izobraževanje za odrasle.  Sekundarno izobraževanje izvajajo gimnazije in srednje šole. Deli se na splošno, poklicno tehnično ter srednje strokovno in tehniško izobraževanje. Terciarno izobraževanje je sestavljeno iz višješolskega strokovnega izobraževanja in visokošolskega izobraževanja. Višješolsko strokovno izobraževanje izvajajo višje strokovne šole, visokošolsko izobraževanje pa izvajajo fakultete, akademije in samostojni visokošolski zavodi.

Pristojno: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Izvajalci: institucije s področja vzgoje in izobraževanja[19]

Financiranje: država, lokalne skupnosti

Temeljni predpisi (izbor): Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), Zakon o vrtcih (ZVrt), Zakon o osnovni šoli (ZOsn), Zakon o gimnazijah (ZGim), Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1), Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI), Zakon o visokem šolstvu (ZVis), Zakon o izobraževanju odraslih (ZIO-1), Zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij (ZSOK)

Pravice: znižanje plačila v vrtcih, izobraževanje po akreditiranih programih, potrdilo o pridobljeni izobrazbi, državna štipendija, regresirana šolska/študentska prehrana, študentski domovi, sistematični zdravstveni pregled, brezplačen prevoz do šole nad 4 km...

Minimalna plača[uredi | uredi kodo]

Tveganje: revščina kljub polni zaposlitvi

Država z metodologijo na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih določi kratkoročne minimalne življenjske stroške, ki se štejejo kot sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Minister, pristojen za delo, po posvetovanju s socialnimi partnerji v Ekonomsko-socialnem svetu na tej podlagi v Uradnem listu RS objavi znesek mesečne minimalne plače v višini tega zneska, povišanega za 20 % do 40 %, h kateremu se prišteje še znesek davkov in prispevkov (brez olajšav za vzdrževane družinske člane). V letu 2021 znaša minimalna bruto plača 1.024,24 eura.[20]

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Temeljni predpis: Zakon o minimalni plači (ZMinP), Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)

Izvajalci: delodajalec pri izplačilu plač

Pravica: Delavec je upravičen do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, če pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas. V primeru krajšega delovnega časa od polnega mu pripada najmanj sorazmerni del minimalne plače. Upravičen je dodatno tudi do vseh dodatkov k plači, določenih z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami ter do dela plače za delovno uspešnost in do plačila za poslovno uspešnost, dogovorjenega s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je upravičen tudi do povračil stroškov, ki mu jih je delodajalec dolžan izplačati (povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela, stroškov na službenem potovanju), kot tudi do drugih prejemkov iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade).  

Dohodnina[uredi | uredi kodo]

Tveganje:  dohodkovna neenakost

Davčni sistem ima vpliv na dohodkovno neenakost med prebivalstvom. Posamezniki z višjimi dohodki plačujejo več davkov, kar zmanjšuje neenakost. Dohodnina je davek od dohodkov fizičnih oseb in je prihodek državnega proračuna. Za koledarsko leto jo morajo plačevati rezidenti v Sloveniji od vseh dohodkov z virom v in izven Slovenije in nerezidenti od dohodkov, katerih vir je v Sloveniji. Zakon določa progresivno obdavčitev glede na obseg letnih dohodkov - dohodninske razrede (16 %, 26 %, 33 %, 39 % in 50 %). Določa tudi olajšave in oprostitve plačevanja dohodnine od nekaterih dohodkov (na primer socialno-varstveni prejemki, dohodki iz naslova starševskega varstva in zavarovanja za primer brezposelnosti, invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo, štipendije, regresirana šolska prehrana, šolnina, odškodnine, preživnine, prispevki in premije za socialno varnost, povračila stroškov v zvezi z delovnim razmerjem, olajšave za zaposlovanje mladih in invalidov…).

Pristojno: Ministrstvo za finance (MF)

Temeljni predpisi: Zakon o dohodnini (ZDoh-2)

Izvajalec dejavnosti: Finančna uprava Republike Slovenije

Pravice: obdavčitev glede na dohodninski razred, oprostitve in olajšave pri plačevanju dohodnine na podlagi socialnega statusa, splošna olajšava za zmanjšanje letne davčne osnove, osebna olajšava (npr. invalidom in prejemnikom pokojnine), posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, pet stopenj dohodnine glede na obseg letne davčne osnove

Socialno varstvo[uredi | uredi kodo]

Tveganje: revščina, socialna izključenost

Socialna država poleg socialnih zavarovanj organizira tudi mrežo javne službe za učinkovito opravljanje dejavnosti socialnega varstva za zadovoljevanje socialno-varstvenih potreb in interesov prebivalstva. Posameznikom, družinam in nekaterim skupinam prebivalstva naj bi zagotavljala določeno stopnjo materialne in socialne varnosti. V Sloveniji je to načelo udejanjeno z organizacijsko strukturo centrov za socialno delo in ustreznimi socialno-varstvenimi predpisi.

Pristojno: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ)

Temeljni predpisi: Zakon o socialnem varstvu (ZSV), Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)

Financiranje: proračun/davki

Izvajalec dejavnosti: centri za socialno delo

Pravice: storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav, družinski pomočnik, denarna socialna pomoč, izredna denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, mreža domov za institucionalno varstvo starejših, centri in zavetišča za brezdomce, krizni centri za žrtve nasilja, varne hiše, materinski domovi...[21]

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Alexander Emanuely: Das Beispiel Colbert. Fin de siècle und Republik. Wien: Verlag der Theodor Kramer Gesellschaft 2020, ISBN 978-3-90160-285-6, S. 170
  2. MISSOC – Mutual Information System on Social Protection[https://www.missoc.org/ od leta 1990 letno ažurirana baza podatkov o sistemih socialne varnosti v 31 evropskih državah
  3. Razvoj zdravstvenega zavarovanja pri Slovencih 1889–2019, ob 130-letnici obveznega zdravstvenega zavarovanja izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, oktober 2019. Glej tudi publikacijo Samoupravna ureditev socialne politike v Sloveniji, ČZ Uradni list SRS, 1984
  4. Na referendumu, za katerega so zbiranje podpisov volivcev organizirali sindikati, je bil 5. 6. 2011 z 72 % glasov PROTI zavrnjen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil brez soglasja socialnih partnerjev leta 2010 sprejet v Državnem zboru RS.
  5. George Monbiot: Neoliberalism – the ideology at the root of all our problems, 2016, Guardian
  6. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1)[1]
  7. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju[2]
  8. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV)[3]
  9. Plačilo prispevkov od enake prispevne stopnje dohodkovno šibkejšim posameznikom v večji meri omogoča finančno dostopnost do socialne varnosti (npr. do zdravstvenih storitev) kot zavarovalno načelo vzajemnosti v komercialnih zavarovanjih, kjer vsak posameznik plača premije v enakem znesku ne glede na višino svojih prejemkov.
  10. Zakon o pokojninskem zavarovanju po letu 2000 omogoča tudi prostovoljno sklenitev individualnega ali kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja pri na tržišču izbranem pokojninskem skladu za namensko varčevanje za pridobitev dosmrtne pokojninske rente. Na podlagi več kot 5500 sklenjenih kolektivnih pogodb na podjetniški in panožni ravni je bilo v prostovoljno pokojninsko zavarovanje v decembru 2020 vključeno 574.219 zavarovancev ali 60,2 % zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.MDDSZ
  11. Ministrstvo za zdravje[4]
  12. Posebnost slovenskega obveznega zdravstvenega zavarovanja je, da ne krije celotne cene nekaterih zdravstvenih storitev in drugih pravic. Nekriti del cene mora posameznik poravnati samoplačniško ali s sklenitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pri komercialnih zavarovalnicah, za katerega plača vzajemno premijo v enakem znesku ne glede na višino svojega dohodka.
  13. Modernizacija pokojninskega sistema v Republiki Sloveniji, Varna starost za vse generacije[5], MDDSZ, 2009
  14. Bela knjiga o pokojninah[6], MDDSZ, 2016
  15. MZ in WHO, 2015Zdravje 2020
  16. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-II-1/11-46 z dne 10. 3. 2011
  17. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016
  18. Luka Omladič: Kaj je neoliberalizem, Kvarkadabra, 2011
  19. Institucije s področja vzgoje, izobraževanja in znanosti[7]
  20. Podatki o zneskih po letih [8]
  21. Skupnost centrov za socialno delo Slovenije[9]