Sligo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sligo
Sligeach
mesto
Reka Garavogue v centru Sliga
Sligo is located in Irska
Sligo
Sligo
Geografski položaj na Irskem
Koordinati: 54°16′0.12″N 8°28′59.88″W / 54.2667000°N 8.4833000°W / 54.2667000; -8.4833000Koordinati: 54°16′0.12″N 8°28′59.88″W / 54.2667000°N 8.4833000°W / 54.2667000; -8.4833000
Država Republika Irska
Provinca Connacht
Grofija Sligo
Površina[1]
 • Skupno 12,9 km2
Nadmorska višina 13 m
Prebivalstvo (2011)
 • Skupno 19.452
Omrežna skupina +353 71
Spletna stran www.sligoborough.ie

Sligo (irsko Sligeach /ˈs´l´ig´əx/) je mesto na Irskem, glavno mesto irske grofije Sligo v provinci Connacht. Skozenj teče reka Garavogue, ki deli mesto na severni in južni del. Irsko ime pomeni prevedeno - 'mesto školjk', ker je bila sprva obala znana po bogatem ulovu lupinarjev. Sligo je največje mesto na severozahodu Republike Irske in pomembno prometno središče, predvsem za Severno Irsko in grofijo Donegal. Podnebje je zmerno kontinentalno z izrazitim vplivom Atlantika in Zalivskega toka. Zato ima mesto blago, zelo spremenljivo klimo.

Mesto je imelo 19.452 prebivalcev (podatek iz štetja leta 2011).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Sligo je anglizacija irskega imena Sligeach, kar pomeni 'obilje školjk' ali 'mesto školjk'. Nanaša se na številčnost lupinarjev, najdenih v reki in njenem ustju ter v bližini. .[2][3] Reka, imenovana Garavog (irsko An Gharbhóg), ki pomeni 'malo groba', se je prvotno imenovala Sligeach. [6] Navedena je kot ena od sedmih "kraljevih rek" Irske v 9. stoletju po pripovedi The Destruction of Da Dergas Hostel. Reka Slicech se omenja tudi v Annals of Ulster leta 1188.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja obdobja[uredi | uredi kodo]

Pomen kraja Sligo v prazgodovini je razviden iz številnih starodavnih znamenitosti, ki so blizu in celo v mestu. Na primer, prvo krožišče je bilo zgrajeno okrog megalitske grobnice. .[4] Izstopa velika skupina megalitskih spomenikov v Carrowmore na polotoku Cuil Irra na zahodnem obrobju mesta. Območje okoli mesta Sligo ima eno največjih gostot prazgodovinskih arheoloških najdiščih na Irskem. To je edini kraj kjer najdemo vse vrste irskih megalitskih spomenikov. Gora Knocknarea, ki ima na vrhu velik kup kamenja Miosgana Maeva, dominira na obzorju zahodno od mesta. Križišče na južnem robu mesta ima tudi dva zelo velika kamnita stebra.

Izkopi Uprave za ceste na cesti N4 Sligo Inner Relief Road v letu 2002 so odkrili bronastodoben henge pri Tonafortesu (poleg krožišča Carraroe) na južnem obrobju mesta in zgodnji neolitski ograjen nasip (približno 4000 pr. n. št.) pri Maugheraboyju s pogledom na mesto z juga. To je najstarejša taka struktura, ki je bila do zdaj odkrita v Veliki Britaniji ali na Irskem. [5] Sestavljena je iz velikega območja, ki jo obdajajo segmentirani jarki in palisade in je bila morda območje trgovine in ritualov. Ti spomeniki so povezani s prihodom kmetijstva in s prvimi kmeti na Irskem. Po besedah arheologa Edwarda Danagherja, ki je izkopal nahajališče, »Magheraboy označuje stabilno in uspešno prebivalstvo v zadnjih stoletjih petega tisočletja in prvih stoletjih četrtega tisočletja pr. n. št.«

Zaliv Sligo je starodavno naravno pristanišče, ki je bilo znano grškim, feničanskim in rimskim trgovcem, saj je območje kot mesto označeno kot Nagnata na koordinatnem zemljevidu sveta Claudiusa Ptolemaja iz 2. stoletja n. št.. [6] V zgodnjem srednjeveškem obdobju je imelo mesto Sligo pomen velikega Columbanskega samostana 5 milj severno proti Drumcliffu. Do 12. stoletja je na mestu sedanjega mostu in majhnega naselja nastalo današnje mesto.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Normanski vitez Maurice Fitzgerald, vrhovni sodnik Irske, na splošno velja za ustanovitelja srednjeveškega evropskega sloga mesta in pristanišča Sligo, ki je leta 1245 zgradil tudi grad. Kronisti opisujejo Sligo kot sraidbhaile (ulično naselje), ki se zdi, da ga je sestavljal grad in priložen obrambni zid. [[Dominikanci |Dominikanski red (Blackfriars) sta pripeljala Maurice Fitzgerald in kralj Connachta Felim mac Cathal Crobderg Ua Conchobair leta 1253. Ta je bil naključno uničen v požaru leta 1414 in je bil nato obnovljen v svoji sedanji obliki. Normanska hegemonija ni bila dolgotrajna.

Mesto je edinstveno na Irskem, saj je edino, ki so ga ustanovili Normani, in je bilo v srednjem veku skoraj pod stalnim irskim nadzorom. Normani so bili ustavljeni v severozahodnem Connachtu po bitki za Credran Cille leta 1257 pri Ros Ceite (Rosses Point) med Godfreyom O'Donnellom, gospodarjem Tirconnella in Mauricejem Fitzgeraldom. Oba poveljnika sta bila smrtno ranjena v istem boju. Ta bitka je učinkovito ustavila širitev Normanov na severozahod Irske.

Kljub številnim poskusom Anglo-Normanov, da ga ponovno osvojijo, je postalo upravno središče Oo Conor Sligo (O'Conchobar Sligigh) konfederacije Iochtarja Connachta (spodnji Connacht). Imenovani tudi klan Aindrias, so bili O 'Conorsi podružnica dinastije O' Conchobar. kraljev Connachta. Nadaljeval se je razvoj irskega ozemlja (túath) Cairbre Drom Cliabh. Druga irska ozemlja so bila Tireragh (Tir Fhiacrach), Leyney (Lúighne), Tirerill (Tir Olliol) in Corran. V tem času je bil Sligo pod Fénechus zakonom (ali Brehon – zgodnje irska zakonodaja) in ga je vodil irski razred aristokratskih bojevnikov.

S tekmovanjem med temi bojevniki za donosne pristaniške dejavnosti Sliga, je bilo mesto v srednjem veku požgano, zapuščeno ali obnovljeno približno 49-krat, kot pišejo irski kronisti, vendar se zdi, da so ti dogodki malo vplivali na razvoj mesta do sredine 15. stoletja, ko je pristanišče postalo pomembno. Trgovalo se je z Galwayjem, Bristolom, Francijo in Španijo. Med prvimi ohranjenimi vzorci pisnega angleškega jezika v Connachtu je potrdilo za 20 znamk, ki so ga avgusta 1430 plačali Saunder Lynche in Davy Botyller, Henry Blake in Walter Blake, kupci »ye King in John Rede, nadzornik ye porte of Galvy in Slego«.

Sligo je nadaljeval pod domačim irskim nadzorom do konca 16. stoletja, ko je bil med Elizabetinsko zasedbo grofovsko mesto za novo grofijo Sligo. Elizabetinska vlada je poslala ukaz siru Nicholasu Malbyju, vitezu, naj pripravi "primeren in varen" kraj za vodenje, z zidovi iz apna in kamna, v vsaki grofiji Connachta, »najprimernejši kraj je Sligo, v grofiji Sligo ... ».[7] Obzidje ni bilo nikoli zgrajeno.

Pozni srednji vek in zgodnja moderna doba[uredi | uredi kodo]

Stolnica v Sligu

Dominikanski samostan Sligo je edina srednjeveška stavba, ki je ostala v mestu. Ostal je velik del strukture, vključno s korom, rezljan oltar (edini in situ na Irskem) in križni hodnik.

Ko so parlamentarni vojaki poslanca sira Fredericka Hamiltona deloma uničili Sligo leta 1642, je bil marca požgan in ubiti številni menihi.

V viljeminski irski vojni (1689-91) se je mesto borilo na strani jakobinske irske vojske, ki je bila zvesta silam Jakoba II. in silami Viljema Oranskega.

Leta 1798 so bile združene irske in francoske sile pod generalom Humbertom poražene v bitki za Carricknagat pri Collooneyu od mešanih sil Limerick Militia, Essex Fencibles in lokalnih vojakov pod polkovnikom Verekerjem [8]. Ulica v mestu je poimenovana po junaku te bitke Bartholomew Teelingu. Spomenik Lady Erin na Market Cross je bil postavljen leta 1899 v spomin na stoletnico upora leta 1798. [9]

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Mesto je leta 1832 trpelo zaradi epidemije kolere. Znanstveniki špekulirajo, da so na Brama Stokerja, čigar mama je Charlotte Blake Thornley je bila verjetno (ni zapisov in družina je živela tako v Sligu kot v Ballyshannonu [10] born in Sligo in 1818[11]) rojena v Sligu leta 1818 in je doživel epidemijo iz prve roke, vplivale zgodbe, ko je napisal svoj slavni roman Drakula. Družina je v mestu živela na Correction Street. Po begu v Ballyshannon je zapisala Charlotte:

Ob koncu tega časa smo živeli v miru, dokler kuga ni minila in smo se lahko vrnili v Sligo. Tam smo odkrili, da je ulice prerasla trava in je pet osmine prebivalstva mrtvega. Imeli smo velik razlog, da se zahvalimo Bogu, ki nas je oihranil.

Veliki lakoti med letoma 1847 in 1851 je preko pristanišča Sligo izseljenih več kot 30.000 ljudi. Na Quaysu, ki gleda na reko Garavogue, je bronasti spomenik emigrantom. To je eden od zbirke treh skulptur, ki jih je naročil Komemoracijski komite v čast žrtvam Velike lakote.

Plaketa v ozadju, z naslovom "Pismo v Ameriko, 2. januar 1850", pripoveduje eno družinsko žalostno zgodbo: Zdaj lahko rečem, da sem sam na svetu. Vsi moji bratje in sestre so mrtvi in otroci sami ... Vsi smo odpuščeni iz posesti gospoda Enrighta ... Časi so bili tako slabi in vsa Irska v taki revščini, da nihče ne bi mogel plačati najemnine. Moje edino upanje je zdaj na vas, ker sem brez šilinga in pravim, da moram prositi ali iti v ubožnico ... Ostajam vaš ljubeči oče, Owen Larkin. Bodite prepričani, da odgovorite s povratno pošto.

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Leta 1961 je cerkev sv. Janeza Krstnika postala stolnica škofije Kilmore, Elphin in Ardagh po zapuščeni cerkvi sv. Marije v Elphinu, ki jo je štiri leta pred tem uničila nevihta.

Vojna za neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Mesto Sligo je močno zasedala britanska vojska med vojno za neodvisnost. Zato je bila dejavnost IRE omejena na ukrepe, kot so nadlegovanje, sabotaža in pobegi iz zapora. Ob različnih obdobjih vojne so bili ugledni republikanci v zaporu Sligo Gaol. Vodja sil IRA v Sligu je bil Liam Pilkington.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Pogled na Sligo

Sligo je na obalni ravnici ob Atlantskem oceanu, na nizkih prodiščih na obrežju reke Garavogue med Lough Gillom in izlivom v zaliv Sligo. Mesto obkrožajo številne gore, z grebeni Slieve Daeane in Killery na jugovzhodu, Kope in Keelogyboy na severovzhodu in značilno goro Knocknarea na zahodu ter Benbulben na severu.

Sligo je pomembna premostitvena točka na glavni smeri sever / jug med Ulsterjem in Connachtom. Je prestolnica grofije Sligo in v baroniji Carbury (prej gelski tuath Cairbre Drom Cliabh). Sligo je škofijski sedež rimskokatoliške škofije Elphina. Je v irski Cerkvi škofije Kilmore, Elphin in Ardagh.

Grofija Sligo je ena od grofij province Connacht. Je del mejne regije, regije z več kot 500.000 prebivalci, ki vključuje tudi grofije Cavan, Donegal, Leitrim, Louth in Monaghan.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje je, tako kot v vsej Irski, zmerno oceansko. Zanj je značilna visoka količina padavin in majhen letni temperaturni razpon. Povprečna letna temperatura je 9,4° C. Povprečna januarska temperatura je 5,2 ° C, povprečna julijska temperatura pa je 15,3 ° C. Najbolj suhi meseci so v povprečju od aprila do junija, vlažni meseci pa so od oktobra do januarja. Padavin je v povprečju 1131 mm letno.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Sligo ponoči

Aprila 2011 je imela Sligo 19.452 prebivalcev.

Na območju je bilo ob popisu 15.890 katolikov. Nadalje je bilo 1.708 pripadnikov drugih navedenih religij (npr. Cerkev Irske, islam, prezbiterijanci, pravoslavni), medtem ko je 1119 oseb navedlo, da niso verni. Ne-irski državljani so predstavljali 15,8 odstotka prebivalstva Sliga v primerjavi z državnim povprečjem 12,0 odstotka. Največja skupina so bili Poljaki (1035 oseb), sledijo državljani Združenega kraljestva (390 oseb).

6830 ljudi je lahko govorilo irski jezik, od tega jih je 1763 govorilo jezik dnevno. 2947 oseb je govorilo drug jezik kot irski ali angleški doma, od tega 535 ni dobro govorilo angleško. Poljščina je bila najpogostejši tuji jezik, ki ga je doma govorilo 1021 govorcev.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Sligo v mraku

Storitveni sektor je primarni sektor zaposlovanja v mestu. Industrija orodij za Irsko je osredotočena na Sligo, ki je pomemben proizvodni center. Farmacevtska industrija je pomembna pri številnih podjetjih, ki proizvajajo blago za ta sektor, predvsem Abbott (Irska) Ltd. Abbott je največji delodajalec v mestu.

Tako kot mnoga mesta na zahodu Irske je Sligo dolga leta trpel zaradi pomanjkanja razvoja, predvsem zaradi bližine meje in slabih infrastrukturnih in prometnih povezav. Vendar se je v zadnjem desetletju to močno izboljšalo.

Razvoj je potekal vzdolž reke Garavogue z obnavljanjem J. F.K. Parade (2000), Rockwood Parade (1993-1997) in The Riverside (1997-2006), kot tudi dve novi brvi za pešce, ena na Rockwood Parade (1996) in ena na The Riverside (1999).

Sligo ima različne neodvisne trgovine in nakupovalna središča. Sligo je določen kot prehod v okviru Državne prostorske strategije 2002-2020.

Kreativni sektor je pomemben, saj se 4,2% prebivalstva ukvarja s kreativno industrijo, največji delež v Connachtu, razen v Leitrimu.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Kultura Sliga je bila pomemben navdih pesniku in Nobelovemu nagrajencu W. B. Yeatsu in njegovemu bratu, umetniku, ilustratorju in pionirju stripa Jacku Butlerju Yeatsu. Obsežna zbirka njegove umetnosti je v Galeriji Model Niland na Mallu.

Yeats Summer School poteka vsako leto v mestu in privablja učenjake iz vsega sveta, predvsem Japonce.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Srednjeveško jedro z večinoma stavbami iz 19. stoletja, od katerih so številne arhitekturne vrednote.

V devetnajstem stoletju je Sligo doživel hitro gospodarsko rast in zato so bile spremembe v arhitekturi hitre. To je zaznamovala postavitev številnih javnih zgradb. Med njimi so mestna hiša, sodišče, spominska dvorana Gilooly in Modelna šola (zdaj galerija Model Arts & Niland).

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Sligo je pobraten z:

  • Flag of the United States Everett, Washington, ZDA
  • Zastava Francije Crozon, Bretanja, Francija
  • Zastava Čila Illapel, province Choapa, Čile
  • Zastava Nemčije Kempten, Bavarska, Nemčija
  • Flag of the United States Tallahassee, Florida, ZDA[12]

Galerija[uredi | uredi kodo]

sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Table 6 - Population and area of each Province, County, City, urban area, rural area and Electoral Division, 2002 and 2006" (PDF). Census 2006, Volume 1 - Population Classified by Area. Central Statistics Office. 2007-04-26. str. 111–112. Pridobljeno dne 2007-10-10. 
  2. ^ Wood-Martin's History of Sligo, 1882
  3. ^ "History of Sligo". Sligo Borough Council – About Us. Pridobljeno dne 13 May 2008. The scallop shells [...] were once abundant in the estuary at the mouth of the Garavogue – a river once known as the 'Sligeach', or 'shelly place', giving Sligo its name 
  4. ^ Bergh, Stefan (1995). Landscape of the monuments. A study of the passage tombs in the Cúil Irra region, Co. Sligo, Ireland. Stockholm: Riksantikvarieämbetet Arkeologiska Undersökningar. ISBN 91-7192-945-2. 
  5. ^ http://www.nra.ie/archaeology/archaeology-ireland-articles/
  6. ^ "Ptolemys map of Ireland: a modern decoding". Irish Geography 41: 49–69. doi:10.1080/00750770801909375. 
  7. ^ Wood-Martin, W.G. (1892). History of Sligo, County and Town. From the accession of James 1. to the Revolution of 1688. Vol. 2. Dublin: Hodge & Figgis. 
  8. ^ http://www.sligolibrary.ie/sligolibrarynew/media/MILITARY%20(14).pdf
  9. ^ "Lady Erin statue". Sligo town website. 
  10. ^ http://www.donegalhistory.com/old/DA57.pdf
  11. ^ http://www.bramstokerestate.com/Charlotte-Blake-Thornley_-Stoker-Bram-Abraham-Sligo-Dublin-.html
  12. ^ "Tallahassee Irish Society". Pridobljeno dne 18 November 2012. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]