Velika lakota (Irska)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mural "irskega genocida" na cesti Whiterock road, Belfast, ki prikazuje posledice velike lakote

Velika lakota, znana tudi kot velika krompirjeva lakota[1] je bilo pomanjkanje hrane, ki je doletela Irsko med letoma 1845 in 1849. Glavni vzrok pomanjkanja je bila plesen, phytophthora infestans, znana kot krompirjeva plesen, ki je napadla krompir, ki je bil osnova irske prehrane, eden od razlogov posledice pomanjkanja pa tudi slaba razdelitev zemljišč in odnos med posestniki in najemniki ali zakupniki. [2][3] Točno število žrtev ni znano, a ocenjujejo da je od lakote umrlo od 750.000 do dva milijona ljudi. Kot posledica lakote pa je bilo tudi do dva milijona ljudi izseljenih iz Irske. [4]

Zaradi kontroverzne odločitve britanske vlade o izvozu hrane iz Irske v Anglijo kljub temu da tam ni bilo lakote, na irskem pač, ter prisilno uveljavljanje terjatev, ki je na stotisoče Ircev prisilila v emigracijo, nekateri zgodovinarji veliko lakoto imenujejo kar genocid. [5][6][7]

Stanje pred lakoto[uredi | uredi kodo]

Umetniški prikaz lakote irske družine

Krompir je dober vir energije v ljudski prehrani in enostaven za pridelavo. V Irski se je prvič pojavil okoli leta 1650, od 1780 pa je postal glavni vir hrane. Ocenjujejo da so odrasli Irci v poprečju pojedli več kot kilogram krompirja dnevno. Bil je dominanten v poljedelstvu in niso vzgajali skoraj nič drugega razen pridelkov primernih za izvoz in ne tudi za prehrano. Zaradi dobre prehrane in priliva denarja od izvoza, je prebivalstvo Irske progresivno naraščalo.

Posestva so bila še naprej pod kontrolo britanskih predpisov, ki so prepovedovali irskim katolikom da zapustijo posest samo enemu nasledniku, ampak se je ta razdelila vsem sinovom. Posledica porasta prebivalstva in delitve zemlje je bila, da so vse večje družine živele na vse manjšem posestvu. Krompir je bil dobra alternativa, ker se ga je lahko na majhnem posestvu pridelalo dovolj za prehrano družine.

Krompirjeva plesen[uredi | uredi kodo]

Leta 1845 je širom Evrope krompir napadla bolezen, plesen Phytophthora infestans (ki povzroči gnitje krompirja[8]), zaradi katere je ta postal neužiten in je zgnil. Freeman's Journal je 27. junija 1846 objavil vest z naslovom »Zastrupitev v novem rodu krompirja«, v grofiji Mayo.

Do 1847 je bila zaradi dveh slabih letin večina krompirja uničena in ljudje so živeli od zalog. Oslabljeni ljudje so zbolevali za tifusom, grižo in skorbutom. Leta 1948 so potrojili površine s krompirjem in plesen je ponovno vse uničila. Leta 1849 je epidemija kolere zahtevala življenje nadaljnjih 36.000 ljudi.

Odtujevanje premoženja[uredi | uredi kodo]

Pomoč ljudem je bila plačana na podlagi zakona za revne, pomoč pa je bila financirana z davkom, ki so ga lastniki zemljišč plačali glede na število najemnikov. To je privedlo do množičnih izselitev iz posesti in izterjave. Ker se je davek povečeval, so bili lastniki zemljišč zainteresirani za čim manjše število najemnikov. Nekateri so celo pomagali svojim najemnikom, da zapustijo državo.

Najemniki so bili pregnani iz posesti tudi zaradi drugih razlogov, na primer zaradi sprostitve zemljišča za pašo živine. Leta 1849 je bilo pregnanih 90.000 ljudi, a se je tretjina vrnila pod drugim statusom. 109.000 je bilo pregnanih leta 1850.

Nekateri lastniki zemljišč so pomagali svojim najemnikom, zmanjšali najemnino in zagotovili javno kuhinjo. Drugi so začeli nova dela pri gradnji cest in zidov, da bi odprli delovna mesta.

Odgovor vlade Združenega kraljestva[uredi | uredi kodo]

Vlada premiera Roberta Peela je na lakoto odgovorila z nakupom koruze za irske in ukinila zakon, ki je prepovedal uvoz poceni pšenice. Odprava zakona med letoma 1846 in 1849 je bila prepozna da bi se stanje drastično izboljšalo.

Leta 1846 je kot odgovor na nepriljubljenost Peelove vlade postal novi premier John Russell, ki je začel javna dela, kot je gradnja cest, da bi zagotovil delovna mesta za Irce. Nekateri so lahko delali v ubožnicah. Te ustanove so zaposlovale obubožane ljudi. Za svoje delo so prejeli hrano in stanovanje.

Dobrodelna pomoč[uredi | uredi kodo]

Spomenik žrtvam lakote
Spomenik žrtvama lakote v Dublinu

Številne organizacije so poslale pomoč Irski. Prvo donacijo so poslali zaposleni v Vzhodnoindijski družbi v višini 14.000 £. Takratni papež in kraljica Viktorija sta osebno poslala pomoč.

Indijanci Choctow so znani po tem, da so poslali 710 $ in pšenico, čeprav so šestnajst let prej doživeli preganjanje.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Točno število smrtnih žrtev ni znano. Menijo, da je umrlo med pol milijona in milijon in pol ljudi, skoraj 1/8 irskega prebivalstva. Mnogi so umrli tudi na ladjah, ko so se skušali izseliti.

Leta 1845 je Irska imela 8,1 milijona prebivalcev. Leta 1851, takoj po lakoti, je bil narejen nov popis prebivalstva, v katerem je bilo preštetih 6.552.385 ljudi. Do leta 1854 se je med 1,5 in 2 milijona Ircev izselilo, predvsem v Združene države Amerike, Veliko Britanijo, Kanado in Avstralijo.

Kontaminacija krompirja se je nadaljevala, vendar ni imela tako velikih posledic. Razvoj železnice je med drugim omogočil lažji uvoz in distribucijo hrane. Prepoved delitve zemljišč, pa tudi veliko izseljevanje, je zmanjšala odnos ljudi do zemlje.

Razprave o genocidu[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju je Evropo pogosto prizadela lakota, vendar je bila v glavnem omejena na eno ali dve letini. V tem primeru je krompirjeva bolezen uničila glavni vir prehrane in dohodka ene tretjine prebivalstva in trajala vsaj štiri ali pet let zapored. Tudi danes se veliko razpravlja o tem, ali bi takratna britanska vlada lahko preprečila lakoto.

Irski nacionalist razlagajo zgodovino tako, da je vlada namenoma uporablja lakoto, da bi prisilila, razselila in zlomila Irce, ker je še naprej izvažala hrano iz Irske v Anglijo, kar je še dodatno zaostrilo katastrofo. Kritiki opozarjajo, da je bilo pomanjkanje hrane tako veliko, da lakote ni bilo mogoče ublažiti, četudi bi hrana te države ostala v irskih mejah. Prav tako so bile uvožene velike količine žit. Vendar so bile cene žit tako visoke, da jih povprečni prebivalec Irske ni mogel kupiti. Tudi v skladu z britanskim zakonom je bilo Ircem prepovedano ribariti ali loviti, tako da so imeli samo kmetijstvo, na katero bi se lahko zanesli. Nekateri so tako imenovali irsko lakoto pasivni genocid. [9]

Zakon, ki je bil sprejet leta 1994, in je bil potreben za poučevanje »nehumanosti genocida, suženjstva in holokavsta«, je leta 1996 dobil spremembe, ki so dodale »masovno lakoto na Irskem od leta 1845 do leta 1850«. [10]

Paul Gallagher pravi, da se je bolezen gnitja krompirja pojavila v Severni Karolini in se je razširila po vsej severni polobli, vendar ni povzročila masovne smrti nikjer, razen na Irskem. Po njegovem mnenju so bili glavni razlogi za to strogi zakoni britanskih veleposestnikov, ki so Ircem dovolili le gojenje krompirja, da bi nahranili sebe in živino. Irci so tudi vzrejali žita, vendar le z namenom, da so jih prodali, da bi odplačali najemnino in ne za hrano. Po njegovem mnenju je britanska zakonodaja med lakoto prepustila Ircem le tri možnosti: umreti od lakote s prodajo žit, da bi odplačali najemnino; se prijaviti za javna dela, kjer bi delali do onemoglosti ali se preseliti čez Atlantik.

Leta 1785 je premier William Pitt predlagal zakon, s katerim »Irska ne bi smela trgovati z nobeno državo, katere trgovanje bi lahko tekmovalo z interesi angleških korporacij«. Do leta 1801 je to Irsko spremenilo v državo, ki se je ukvarjala samo s kulturo krompirja in nič drugega, in ko je bila ta veja uničena, je bil celoten narod uničen.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Ireland marks 150 years since Great Potato Famine". CNN. 1. junij 1997. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  2. ^ Sarah Lyall (8. junij 1997). "The Irish Famine and the English". New York Times. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  3. ^ "The Great Famine of 1845". History learning site. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  4. ^ "Ireland, Famine (1845-1848)". Twentieth Century Atlas death tolls. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  5. ^ "Irish Potato Famine/Genocide". Aepizeta. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  6. ^ Francis Boyle (16. marec 2010). "The Great Irish Famine was Genocide". Global research. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  7. ^ Paul Gallagher (maj 1995). "How British Free Trade Starved Millions During Ireland's Potato Famine". Schiller Institute. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  8. ^ Delo [1] Znanstveniki odkrili krivca za krompirjevo lakoto na Irskem, 21. maj 2013
  9. ^ "The Irish Famine, Or Passive Genocide". Allsands. Pridobljeno dne 27. april 2011. 
  10. ^ Kate Zernike (21. marec 2001). "Using the Irish Famine to Explore Current Events". New York Times. Pridobljeno dne 27. april 2011. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Vaughan, W.E; Fitzpatrick, A.J (1978), W. E. Vaughan; A. J. Fitzpatrick, eds., Irish Historical Statistics, Population, 1821/1971, Royal Irish Academy
  • Dobnik Romina, Velika lakota na Irskem, [2]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]