Sergej Lavrov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sergej Lavrov
Сергей Викторович Лавров
Sergey Lavrov 17.03.2010.jpeg
Minister za zunanje zadeve
Ruske federacije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
24. februar 2004
PredsednikVladimir Putin
Dimitrij Medvedjev
Vladimir Putin
Ministrski predsednikMikhail Fradkov
Viktor Zubkov
Vladimir Putin
Dimitrij Medvedjev
Mikhail Mishustin
PredhodnikIgor Ivanov
Stalni predstavnik Rusije pri OZN
Na položaju
22. september 1994 – 12. julij 2004
PredsednikBoris Jelcin
Vladimir Putin
PredhodnikJuli Vorontsov
NaslednikAndrej Denisov
Osebni podatki
RojstvoSergej Viktorovič Lavrov
21. marec 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][…] (70 let)
Moskva, Sovjetska zveza
Politična strankaZdružena Rusija
ZakonciMaria Lavrova
Otroci1 (Ekaterina Lavrova)
Alma materMoskovski državni inštitut za mednarodne odnose
Poklicdiplomat, politik
NagradeOrden for Service I.png Order "For Merit to the Fatherland" 1st class
PodpisSignature of Sergey Lavrov.png

Sergej Viktorovič Lavrov (rusko Серге́й Ви́кторович Лавро́в), ruski politik in diplomat, * 21. marec 1950, Moskva.

Od leta 2004 je minister za zunanje zadeve Ruske federacije.[4] Pred tem je bil med letoma 1994 in 2004 ruski predstavnik v Organizaciji združenih narodov.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 21. marca 1950 v Moskvi, očetu armenskih korenin in ruski materi iz Gruzije.[5][6] Slednja je bila zaposlena na sovjetskem ministrstvu za zunanjo trgovino. Sergeju je bila v srednji šoli, ki jo je končal s srebrno medaljo, najljubši predmet fizika, zato je sprva načrtoval vpis na Nacionalno raziskovalno jedrsko univerzo ali Moskovski inštitut za fiziko in tehnologijo. Naposled se je vpisal na Moskovski državni inštitut za mednarodne odnose, kjer je diplomiral leta 1972.[7] V času študija na inštitutu se je poleg angleščine in francoščine naučil tudi singalščine, takrat edinega šrilanškega uradnega jezika, pa tudi Dhivehi, uradni jezik Maldivov. Med počitnicami je delal v Kakasiji, Tuvi in ​​na ruskem daljnem vzhodu. Vsak študijski semester je vodil tudi študentsko dramsko skupino.

Diplomacija[uredi | uredi kodo]

Sovjetska zveza[uredi | uredi kodo]

Kot študent Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose je moral Lavrov določen čas delati za sovjetsko zunanje ministrstvo. Kot specialist za državo se je kot svetovalec zaposlil na veleposlaništvu na Šrilanki. Lavrovovo področje dela je bilo analiziranje razmer v državi, delal pa je tudi kot prevajalec, osebni sekretar in pomočnik Rafika Nišonova, ki bo pozneje postal prvi sekretar Komunistične partije Uzbekistanske SSR. Poleg tega si je pridobil diplomatski čin atašeja.[8]

Po vrnitvi v Moskvo leta 1976 je deloval kot tretji in drugi sekretar v oddelku za mednarodne ekonomske odnose Sovjetske zveze. Njegov departma je sodeloval z mnogimi organizacijami, tudi Organizacijo združenih narodov. Leta 1981 je bil kot višji svetovalec sovjetske misije pri Združenih narodih poslan v New York. Leta 1988 se je vrnil v Moskvo in bil imenovan za namestnika vodje oddelka za mednarodne gospodarske odnose Sovjetske zveze. Med letoma 1990 in 1992 je bil direktor mednarodne organizacije sovjetskega zunanjega ministrstva.[9]

Ruska federacija[uredi | uredi kodo]

Leta 1992 je bil Lavrov imenovan za direktorja oddelka za mednarodne organizacije in globalna vprašanja na zunanjem ministrstvu Ruske federacije. Aprila 1991 je bil imenovan za namestnika zunanjega ministra. Zadolžen je bil predvsem za področje človekovih pravic in mednarodnega kulturnega sodelovanja. Na zunanjem ministrstvu je delal do leta 1994, ko se je vrnil v New York kot stalni predstavnik Rusije v OZN. Tam je bil predsednik Varnostnega sveta Združenih narodov decembra 1995, junija 1997, julija 1998, oktobra 1999, decembra 2000, aprila 2002 in junija 2003.[10][11]

Zunanji minister Rusije[uredi | uredi kodo]

9. marca 2004 je takratni predsednik Rusije Vladimir Putin Lavrova imenoval na mesto zunanjega ministra Ruske federacije.[12] Za Lavrova velja, da nadaljuje v slogu svojega predhodnika: briljanten diplomat, a državni uslužbenec in ne politik. Ruski zunanji strokovnjak v londonskem prozahodnem Chatham Houseu ga je označil za »žilavega, zanesljivega, izredno sofisticiranega pogajalca«, a dodaja, da »ni del Putinovega notranjega svetišča« in da ima zaostritev ruske zunanje politike zelo malo opraviti z njim.[13]

Zasebno[uredi | uredi kodo]

Lavrov govori rusko, angleško, francosko, Dhivehi in sinhalsko.[14]

Je ljubitelj športa, predvsem nogometa. Je zagret navijač moskovskega kluba Spartak in ljubiteljski nogometaš.[15] Z Mario Lavrovo se je poročil tekom študija. Ima eno hčer, Ekaterino, diplomantko Univerze Columbia. Zdaj je poročena z ruskim poslovnežem Aleksandrom Vinokurovom.[16]

Glej tudi:[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. SNAC — 2010.
  2. Munzinger-Archiv — 1913.
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. "Sergei Lavrov - The Russian Government". government.ru. Pridobljeno dne 2020-07-06.
  5. Lyons, Kate (22 April 2015). "Cher, Kim Kardashian and Andre Agassi: Armenia's A-list diaspora". Guardian.
  6. Waal, Thomas de (2010). The Caucasus: An introduction. Oxford: Oxford University Press. str. 97. ISBN 0199750432.
  7. Dubien, Arnaud (June 2012). "The composition of Russia's new Cabinet and Presidential Administration, and its significance". Policy Department DG External Policies. Pridobljeno dne 28 March 2013.
  8. Лавров, Сергей (ruščina). Lenta. Pridobljeno dne 17 July 2012.
  9. Лавров, Сергей (ruščina). Lenta. Pridobljeno dne 17 July 2012.
  10. "Presidents of the Security Council: 1990–1999", UN.org.
  11. "Presidents of the Security Council : 2000–", UN.org.
  12. Dubien, Arnaud (June 2012). "The composition of Russia's new Cabinet and Presidential Administration, and its significance". Policy Department DG External Policies. Pridobljeno dne 28 March 2013.
  13. Jackson, Patrick (29 June 2007). "Profile: Putin's foreign minister Lavrov". Bbc.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 August 2007. Pridobljeno dne 14 December 2017.
  14. Hayes, Rupert Wingfield (15 December 2007). "Russia's deep suspicion of the West". Bbc.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 December 2007. Pridobljeno dne 14 December 2017.
  15. Berry, Lynn (4 December 2012). "Russia's leaders battered by 'sports injuries'". Associated Press. Pridobljeno dne 27 May 2013.
  16. "Daughter of Sergey Lavrov: "I wanted to connect life with a Russian"" (ruščina). Starhit. February 25, 2017.