SS Kaiser Wilhelm der Grosse

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Photo of the SS Kaiser Wilhelm der Grosse at sea.jpg
SS Kaiser Wilhelm der Grosse
Kariera
Ime: SS Kaiser Wilhelm der Grosse
Poimenovana po: William I
Lastnik: North German Lloyd
Pristanišče registra: Flag of the German Empire.svg Bremen, Nemčija
Izdelovalec: Stettiner Vulcan, Stettin
Začetek gradnje: 1896
Splovljena: 4. maj 1897
Krščena: 4. maj 1897
Krstna plovba: 19. september 1897
Usoda: posadka potopila ladjo po bitki Río de Oro, 26. avgusta 1914
Splošne značilnosti
Tonaža: 14349 GRT
Teža: 24300 ton
Dolžina: 655 ft (200 m)
Širina: 65 ft 9,6 in (20,056 m)
Moč: 33.000 ihp (25.000 kW)
Pogon: 2- batna parna stroja s trojno ekspanzijo, 2 propelerja
Hitrost: 22,5 kn (25,9 mph; 41,7 km/h)
Zmogljivost: 1506 potnikov
Posadka: 488
Oborožitev: (v 1. svetovni vojni) 6 x 105 mm (4,1 in) topova; 2 x 37 mm (1,5 in) topova
Kaiser Wilhelm

Kaiser Wilhelm der Grosse je bil nemška oceanska linijska ladja poimenovana po Viljemu I. nemškemu cesarju prvemu mornahu (drugega) nemškega cesarstva.

Ladja je bila zgrajena v Settinu (danes Szczecin, Poljska) za nemško družbo Lloyd (NDL), v službo pa je ladja vstopila leta 1897. To je bila prva linijska prekooceanska ladja z štirimi dimniki in je prva veljala za "super linij". Bila je prva od štirih sestrskih ladij, ki jih je med letom 1903 in 1907 zgradil NDL (druge so bile: SS Kronprinz Wilhelm, SS Kaiser Wilhelm II in SS Kronprinzessin Cecilie), to je pomenilo začetek spremembe načina kako je bila v Evropi na začetku prikazana pomorska nadvlada 20. stoletja.

Ladja je bila povezana z hitrostjo, velikostjo, močjo in predvsem razkošjem. Med plovbo po Atlantiku je osvojila modri trak za Nemčijo, najpomembnejšo nagrado za najhitrejše potovanje po Atlantiku iz Evrope v ZDA.

Leta 1900 je bila ladja močno poškodovana po velikem požaru v pristanišču v New Yorku v katerem je bilo prisotnih veliko ladij. Leta 1906 je bila ladja na poti v ZDA prisotna v trčenju v francoskem pristanišču v Cherbourgu s prihodom njenih sestrskih ladij.

Ob začetku prve svetovne vojne so jo preuredili v pomožno križarko in ji dali ukaz, da naj napade in potopi sovražne ladje. Nekaj tednov po začetku vojne je ladja napadla in potopila veliko sovražnih ladij, 26. avgusta 1914 pa jo je v bitki Rio de Oro premagala britanska križarka HMS Highflyer, takrat je posadka ladjo sama potopila. Njeno razbitino so odkrili leta 1952.


Potopitev[uredi | uredi kodo]

Konec julija 1914 v začetku prve svetovne vojne je bil Kaiser Wilhelm der Grosse opremljen s topovi in s tem preoblikovan v pomožno križarko. Njegova naloga je bila napasti in potopiti sovražne ladje. 4. avgusta 1914 sta Velika Britanija in Francija napovedala vojno Nemčiji potem, ko so Nemci napadli Belgijo in Luksemburg. Kaiser Wilhelm der Grosse je bil prebarvan v sivo črno barvo. Njengov takratni kapitan Reymann, je deloval ne samo po vojnih pravilih, ampak tudi po pravilih usmiljenja.

Ladja je kmalu napadla in potopila tri ladje: Tubal Cain, Kaipara in Nyanza. V južnem Atlantiku je Kaiser Wilhelm der Grosse naletel na dve oceanski linijski ladji: galicijsko in arlanško. Prvi namen kapitana Reymanna je bil, da potopi obe ladji, vendar je kasneje ugotovil, da je na obeh ladjah veliko žensk in otrok zato je obe ladji postil na miru. Ko se je Kaiser Wilhelm der Grosse približal zahodni obali Afrike, so bili njegovi kotli premoga skoraj prazni in jih je bilo treba ponovno napolniti. Ladja se je ustavila se je v Río de Oro (Villa Cisneros, nekdanja španska Sahara), kjer so na ladjo naložili dodaten premog.


Naloga je še vedno potekala 26. avgusta, ko se je pojavail britskaMkrižarka HMS Highflyer. Kapitanjje e hitro pripravil svojo ladjo in posadko naoj b. Začela se je huda bitka, ki se pa je končala dramatično, ko je Kaiserju Wilhelmu der Grosse zmanjkalo streliva in orožja. Posadka je na trupu razstrelila veliko luknjo zaradi česar se je ladja. Ladja je utrpela večjo škodo in potonila. Britanci so verjeli, da je britanska HMS Highflyeria potopila nevarno nemško ladjo. Kapitanu je uspelo priplavati na obalo, v Nemčijo pa se je vrnil tako, da je delal, kot mornar na nevtralnem plovilu. Večina posadke je bila zadržana in zaprta v preostalem vojnem taborišču Amherst v Novi Škotskiov

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Več gradiva o temi SS Kaiser Wilhelm der Grosse v Wikimedijini zbirki

  • (angleško) Burgess. Douglas D. Seize the trident: the race for superliner supremacy and how it altered the Great War. McGraw-Hill Professional. 1999. 9780071430098
  • (angleško) Miller. William H. Jr. The First Great Ocean Liners in Photographs. Courier Dover Publications, 1984. 9780486245744
  • (francosko) Ferulli. Corrado. Au cœur des bateaux de légende. Hachette Collections. 1998. 9782846343503
  • (francosko) Le Goff. Olivier Les Plus Beaux Paquebots du Monde. 9782263027994
  • (francosko) Mars. Christian. Paquebots. Sélection du Reader's Digest. 2001. 9782709812863
  • (francosko) Piouffre. Gérard. L'Âge d'or des voyages en paquebot. Éditions du Chêne. 2009. 9782812300028
  • (francosko) Server. Lee. Âge d'or des paquebots. MLP. 1998. 2-7434-1050-7
  • Matthias Trennheuser: Die innenarchitektonische Ausstattung deutscher Passagierschiffe zwischen 1880 und 1940, Hauschild-Verlag, Bremen 2010, ISBN 978-3-89757-305-5.