Pojdi na vsebino

Rjavi škarnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rjavi škarnik
V letu Chemnitz, Saška, Nemčija
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Accipitriformes (ujede)
Družina: Accipitridae (kragulji)
Rod: Milvus
Vrsta:
M. milvus
Dvočlensko ime
Milvus milvus
(Linnaeus, 1758)
Območje razširjenosti M. milvus
  Celo leto
  Poletni gnezdec, nekateri se med zimo selijo drugam.
Sinonimi

Falco milvus Linnaeus, 1758
Milvus regalis (Pall., 1811)[2]

Rjavi škarnik, tudi rdeči škarnjek ali rjavi škarjek (znanstveno ime Milvus milvus), je ujeda iz družine kraguljev.

Rjavi škarnik je srednje velika ujeda, ki zraste od 60 do 70 cm[3] in ima razpon peruti od 175 do 195 cm. Samci tehtajo od 800 do 1200 g, samice pa od 1000 do 1300 g.[4] Po zgornji strani je rjasto rjave barve, po spodnji svetleje rjasto rjav s temnejšimi progami, svetlo sivo temno progasto glavo in značilnimi svetlimi polji pred dlanskimi peresi. V letu ga najlažje spoznamo po dolgem, globoko razcepljenem, rjasto rdečem repu. Škarjasta oblika repa je vedno vidna, pa naj ptica počiva ali leti. Peruti so dolge in razmeroma ozke, v letu bolj ali manj upognjene, pri jadranju pa potisnjene naprej. Pogosto premika vsako zase, ko lovi zračni tok. Pri krmiljenju pogosto suče tudi rep. Leti z globokimi zamahi, tako, da se trup ziblje gor in dol.

Glavna hrana te ptice so majhni glodavci do velikosti hrčkov, mrtve ribe, redkeje pa ptice do velikosti kokoši in kuščarji. Pogosto krade plen drugim ujedam.

Gnezdi aprila in maja v gnezdih na drevesih, kjer ima eno leglo na leto.

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Življenjsko okolje rjavega škarnika so listnati gozdovi, z odprtimi planjavami in bližina vode do nadmorske višine vsaj 1600 m.[1] So avtohtone v zahodnem palearktiku, pri čemer vseh trenutno znanih 32.200–37.700 parov gnezdi v Evropi.[1] Večina rjavih škarnikov, ki gnezdijo v severnem delu celinske Evrope, se je včasih pozimi selila na jug ali zahod, običajno so prezimovali v Španiji in drugih delih zahodne Evrope z blagim podnebjem, pa tudi v severozahodni Afriki (Alžirija, Maroko in Tunizija) in Turčiji. V zadnjih desetletjih pa vse večje število rdečih škarnikov iz severnega dela celinske Evrope ostaja v regiji skozi vse leto.[1]

V Evropi je razširjena in relativno pogosta vrsta. Veliko jih prezimuje v Sredozemlju, vendar jih del ostane tudi v srednji Evropi. V Sloveniji je rjavi škarnik redka a vsakoletna selivka, ki se pojavlja predvsem spomladi in jeseni, redkeje tudi pozimi.[5]

Podvrste

[uredi | uredi kodo]

Priznani sta dve podvrsti:[6]

  • M. m. milvus (Linnaeus, 1758) – Evropa in Severozahodna Afrika do Bližnjega vzhoda
  • M. m. fasciicauda Hartert, 1914 – Zelenortski otoki

Podvrsta M. m. fasciicauda je skoraj zagotovo izumrla.[7]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 BirdLife International (2020). »Milvus milvus«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2020: e.T22695072A181651010. doi:10.2305/IUCN.UK.2020-3.RLTS.T22695072A181651010.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
  2. Powys, 4th Baron Lilford, Thomas Littleton; Salvin, Osbert; Newton, Alfred; Keulemans, John Gerrard (1885). Coloured figures of the birds of the British Islands. Zv. 1. London: R. H. Porter. str. 25f. OCLC 1029665771. Pridobljeno 19. maja 2020. Glej tudi: Gould, John (1873). The Birds of Great Britain. Zv. I. str. Plate 22 (and accompanying text).
  3. Campbell, David (2000). »Red Kite«. The Encyclopedia of British Birds. Bath: Parragon. str. 118. ISBN 978-0752541594.
  4. Snow, D. W.; Perrins, C. M. (1998). The Birds of the Western Palearctic (Concise izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-854099-1.
  5. »Orli Aquila in drugi«. DOPPS. 2017. Pridobljeno 9. septembra 2025.
  6. Gill, Frank; Donsker, David, ur. (2018). »New World vultures, Secretarybird, kites, hawks, eagles«. World Bird List Version 8.2. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 24. septembra 2018.
  7. Hille, Sabine M.; Collar, Nigel J. (2009). »The taxonomic and conservation status of Milvus kites in the Cape Verde archipelago: further (and final?) reflections«. Bulletin of the British Ornithologists' Club. 129 (4): 217–221.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]