Radegunda
Radegunda Sveta Radegunda (1955) | |
|---|---|
  Radegunda Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°21′24.54″N 14°55′54.9″E / 46.3568167°N 14.931917°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska |
| Občina | Mozirje |
| Površina | |
| • Skupno | 10,04 km2 |
| Nadm. višina | 498,6 m |
| Prebivalstvo (2025)[1] | |
| • Skupno | 266 |
| • Gostota | 26 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 3330 Mozirje |
| Zemljevidi | |
Radegunda je razloženo naselje v Zgornji Savinjski dolini, v Občini Mozirje.
Opis
[uredi | uredi kodo]Naselje sestavlja več zaselkov in samotnih kmetij, po južnem in jugovzhodnem pobočju planote Golte (Boskovec 1584 m nmv) Na severovzhodu sega do potoka Šumka, kjer meji na Šmihel nad Mozirjem, na vzhodu do potoka Golobnice, na jugu in zahodu pa na območje zgornjega toka potoka Trnave. K naselju sodijo zaselki Zgornja Radegunda, Jazbine, Globoko, Trnavče in Žekovec, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Podružnična cerkev sv. Radegunde na Golteh je bila prvotno posvečena sv. Vidu. Prvič se omenja leta 1241. Od 1690 je glavni oltar posvečen sv. Radegundi. Sedanja cerkev je bila sezidana po potresu, v letih 1896-1900. V preteklosti je bila znana kot božja pot, kamor so hodili številni romarji z namenom priprošnje zoper bolezni v glavi.[2]
Na Golteh so bile večkrat hude borbe partizanov z Nemci. Nanje spominjajo grobišča naših padlih borcev na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Med drug svetovno vojno so Nemci požgali tri kmetije v Zgornji Radegundi, med njimi Kortnerja, od katerih sta nižji dve obnovljeni. Pri Gostečniku v Zg. Radegundi je spominsko znamenje štirim borcem IV. operativne cone, padlim junija 1944. Ob cesti Mozirje-Trnavče je spominski kamen, posvečen dvema padlima borcema XIV. divizije.[3]
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Ime naselja so iz Sveta Radegunda v Radegunda spremenili leta 1955, na podlagi zakona iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Radegunde del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[4][5][6]
Prebivalstvo
[uredi | uredi kodo]V letu 1880 je imela vas 48 hiš in 298 prebivalcev, med katerimi je bilo 153 žensk in 145 moških. Vsi prebivalci so bili katoličani in slovensko govoreči, brez prisotnosti drugih veroizpovedi ali jezikovnih skupin.[7]
V naslednjih desetletjih se je število hiš rahlo povečevalo – 50 leta 1890, 54 leta 1900 in 55 leta 1910. Število prebivalcev je nekoliko nihalo: 292 leta 1890, 296 leta 1900, nato pa se je do leta 1910 zmanjšalo na 271. Število žensk in moških se je prav tako spreminjalo, pri čemer so bile razlike med spoloma manjše.[7]
Vas je bila skozi celotno obdobje versko in jezikovno enotna ter je doživljala zmerno rast števila hiš, medtem ko je število prebivalcev proti začetku 20. stoletja nekoliko upadlo.[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ Krajevni leksikon dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. 1937. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine.
- ↑ Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije (3 zv.). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976, str. 234.
- ↑ Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
- ↑ Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
- ↑ Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
- 1 2 3 Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel. Specialni krajevni repertorij za Štajersko 4. Dunaj: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna, 1918.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
