Lojze Gostiša: Razlika med redakcijama

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
G-Cup (pogovor | prispevki)
1.966 urejanj
Vrstica 4: Vrstica 4:


== Življenje in delo ==
== Življenje in delo ==
V mladosti je bil udeleženec partizanskega odporniškega gibanja. Pretežno je bil na Dolenjskem v skupini kulturnikov. Po vojni je ostal vez med politiki in kulturnimi krogi, od arhitektov do slikarjev. Organiziral je gradnjo [[Gospodarsko razstavišče, Ljubljana|Gospodarskega razstavišča]], sodeloval pri likovni opremi slovenskega parlamenta. Spodbujal je Plečnika, da je načrtoval svoje zadnje samostojno delo, paviljon za maršala Tita na Brionih. Na novo je odkril in javnosti predstavil premalo poznane ali pozabljene dele opusov [[Jože Plečnik|Jožeta Plečnika]] (zanj je organiziral razstavo v Narodni galeriji že leta 1968), [[Izidor Cankar|Izidorja Cankarja]], [[France Mihelič|Franceta Miheliča]] in poskrbel za prevode in natis replik knjig [[Janez Vajkard Valvasor|Janeza Vajkarda Valvasorja]]. Organiziral je serijo razstav slovenske grafike.
V rani mladosti je bil aktiven udeleženec partizanskega odporniškega gibanja. Pretežno je bil na Dolenjskem v skupini kulturnikov. Po vojni je ostal vez med vodilnimi politiki in kulturnimi krogi, od arhitektov do slikarjev. Organiziral je gradnjo [[Gospodarsko razstavišče, Ljubljana|Gospodarskega razstavišča]], sodeloval pri izbiranju likovne opreme slovenskega parlamenta in dvorca Brdo. Spodbujal je Plečnika, da je načrtoval svoje zadnje samostojno delo, paviljon za maršala Tita na Brionih. Na novo je odkril in javnosti predstavil premalo poznane ali pozabljene dele opusov [[Jože Plečnik|Jožeta Plečnika]] (zanj je organiziral razstavo v Narodni galeriji že leta 1968), [[Izidor Cankar|Izidorja Cankarja]], [[France Mihelič|Franceta Miheliča]] in poskrbel za prevode in natis replik knjig [[Janez Vajkard Valvasor|Janeza Vajkarda Valvasorja]]. Organiziral je serijo razstav slovenske grafike.


Njegovi največji avtorski deli sta trilogija o slikarju Francetu Miheliču (1994-97-99) in ''[[Iconotheca Valvasoriana]]'' (2008), [[faksimile|faksimilni]] natis Valvasorjeve grafične zbirke, ki jo hranijo v Zagrebu. Za svoje raziskovalno in organizacijsko delo na umetnostnozgodovinskem področju je prejel najvišjo nagrado [[Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo|Slovenskega umetnostnozgodovinska društva]] - [[nagrada Izidorja Cankarja|nagrado Izidorja Cankarja]], državno odlikovanje [[red za zasluge (Slovenija)|red za zasluge]] in nagrado glavnega mesta Ljubljana. Nazadnje je deloval kot znanstveni delavec in (od 2009) kot svetovalec [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]], kjer je bil vodilni član [[Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja|Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja]].
Njegovi največji avtorski deli sta trilogija o slikarju Francetu Miheliču (1994-97-99) in ''[[Iconotheca Valvasoriana]]'' (2008), [[faksimile|faksimilni]] natis Valvasorjeve grafične zbirke, ki jo hranijo v Zagrebu in prevod besedil vseh ključnih Valvasorjevih knjig v slovenščino. Za svoje raziskovalno in organizacijsko delo na umetnostnozgodovinskem področju je prejel najvišjo nagrado [[Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo|Slovenskega umetnostnozgodovinska društva]] - [[nagrada Izidorja Cankarja|nagrado Izidorja Cankarja]], državno odlikovanje [[red za zasluge (Slovenija)|red za zasluge]] in nagrado glavnega mesta Ljubljana. Nazadnje je deloval kot znanstveni delavec in (od 2009) kot svetovalec [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]], kjer je bil vodilni član [[Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja|Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja]].


26. junija 2007, ko je prorektor [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani]] promoviral devet novih doktorjev znanosti, je bil med njimi pri 84 letih tudi Lojze Gostiša (študija o Francetu Miheliču).
26. junija 2007, ko je prorektor [[Univerza v Ljubljani|Univerze v Ljubljani]] promoviral devet novih doktorjev znanosti, je bil med njimi pri 84 letih tudi Lojze Gostiša (študija o Francetu Miheliču).
Vrstica 12: Vrstica 12:
Leta 2016 je za zasluge v založništvu in knjigotrštvu prejel [[Schwentnerjeva nagrada|Schwentnerjevo nagrado]] in [[Trubarjevo priznanje]].
Leta 2016 je za zasluge v založništvu in knjigotrštvu prejel [[Schwentnerjeva nagrada|Schwentnerjevo nagrado]] in [[Trubarjevo priznanje]].


Leta 2017 je izšla knjižica njegovih izbranih spominov.
Leta 2017 je izšla knjižica njegovih izbranih spominov, štiri leta kasneje pa zelo subjektivno obarvani spomini Milčka Komelja na Gostišo.


Njegova vnukinja je [[Bronja Žakelj]].
Njegova vnukinja je [[Bronja Žakelj]].
Vrstica 23: Vrstica 23:
*[[Janez Vajkard Valvasor]] - ''[[Iconotheca Valvasoriana]]'' (urednik, oblikovalec in vodja projekta) (Ljubljana, 2008)
*[[Janez Vajkard Valvasor]] - ''[[Iconotheca Valvasoriana]]'' (urednik, oblikovalec in vodja projekta) (Ljubljana, 2008)
*[[Janez Vajkard Valvasor]] - ''[[Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške]]'' (urednik, oblikovalec in vodja projekta) (Ljubljana, 2013)
*[[Janez Vajkard Valvasor]] - ''[[Popolna topografija stare in sodobne nadvojvodine Koroške]]'' (urednik, oblikovalec in vodja projekta) (Ljubljana, 2013)
*Milček Komelj - ''Enigma Lojze Gostiša, Spomini na srečanja'', Ljubljana, 2021


== Zunanje povezave ==
== Zunanje povezave ==

Redakcija: 11:55, 17. julij 2021

Lojze Gostiša
Portret
Rojstvo7. junij 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) ali 1923[1]
Smrt1. junij 2019({{padleft:2019|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) ali 2019[1]
Ljubljana
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicumetnostni zgodovinar, urednik

Lojze Gostiša, slovenski umetnostni zgodovinar, menedžer, organizator in urednik, * 7. junij 1923, Stara vas, Žiri, † 1. junij 2019, Ljubljana/Brezovica pri Ljubljani ?

Življenje in delo

V rani mladosti je bil aktiven udeleženec partizanskega odporniškega gibanja. Pretežno je bil na Dolenjskem v skupini kulturnikov. Po vojni je ostal vez med vodilnimi politiki in kulturnimi krogi, od arhitektov do slikarjev. Organiziral je gradnjo Gospodarskega razstavišča, sodeloval pri izbiranju likovne opreme slovenskega parlamenta in dvorca Brdo. Spodbujal je Plečnika, da je načrtoval svoje zadnje samostojno delo, paviljon za maršala Tita na Brionih. Na novo je odkril in javnosti predstavil premalo poznane ali pozabljene dele opusov Jožeta Plečnika (zanj je organiziral razstavo v Narodni galeriji že leta 1968), Izidorja Cankarja, Franceta Miheliča in poskrbel za prevode in natis replik knjig Janeza Vajkarda Valvasorja. Organiziral je serijo razstav slovenske grafike.

Njegovi največji avtorski deli sta trilogija o slikarju Francetu Miheliču (1994-97-99) in Iconotheca Valvasoriana (2008), faksimilni natis Valvasorjeve grafične zbirke, ki jo hranijo v Zagrebu in prevod besedil vseh ključnih Valvasorjevih knjig v slovenščino. Za svoje raziskovalno in organizacijsko delo na umetnostnozgodovinskem področju je prejel najvišjo nagrado Slovenskega umetnostnozgodovinska društva - nagrado Izidorja Cankarja, državno odlikovanje red za zasluge in nagrado glavnega mesta Ljubljana. Nazadnje je deloval kot znanstveni delavec in (od 2009) kot svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je bil vodilni član Fundacije Janeza Vajkarda Valvasorja.

26. junija 2007, ko je prorektor Univerze v Ljubljani promoviral devet novih doktorjev znanosti, je bil med njimi pri 84 letih tudi Lojze Gostiša (študija o Francetu Miheliču).

Leta 2016 je za zasluge v založništvu in knjigotrštvu prejel Schwentnerjevo nagrado in Trubarjevo priznanje.

Leta 2017 je izšla knjižica njegovih izbranih spominov, štiri leta kasneje pa zelo subjektivno obarvani spomini Milčka Komelja na Gostišo.

Njegova vnukinja je Bronja Žakelj.

Bibliografija

Zunanje povezave

  1. ↑ 1,0 1,1 Nacionalna zbirka normativnih podatkov Češke republike
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lojze_Gostiša&oldid=5546085«