Zvalnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + Primeri |
m + |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Zválnik''', tudi '''vókativ''', je [[sklon]] [[samostalnik]]a v vlogi [[ogovor]]a, nagovora.<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.</ref> V jezikih, ki zvalnik uporabljajo, je zvalnik pri nekaterih samostalnikih enak [[imenovalnik]]u. |
'''Zválnik''', tudi '''vókativ''' (iz [[Latinščina|latinsko]] ''vocare'' je ''klicati'', ''zvati'', ''pozivati''), je [[sklon]] [[samostalnik]]a v vlogi [[ogovor]]a, nagovora.<ref>Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.</ref> V jezikih, ki zvalnik uporabljajo, je zvalnik pri nekaterih samostalnikih enak [[imenovalnik]]u. V zvalniku se sicer nahaja tudi [[pridevnik]], ki stoji ob zvalniškem samostalniku, vendar je običajno enak imenovalniku. Pravtako so zvalniki samostalnikov v množini običajno enaki njihovim imenovalniškim oblikam. |
||
== Slovenščina == |
|||
== Zvalnik v slovenščini == |
|||
[[Slovenščina]] v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je pri nas prevzel [[imenovalnik]].<ref name=Snoj/> V [[Brižinski spomeniki|Brižinskih spomenikih]] je zvalnik še ohranjen (npr. ''gospodi'', ''otče'').<ref>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref> Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, npr. pri [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškem]].<ref name=Snoj>Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.</ref> |
[[Slovenščina]] v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je pri nas prevzel [[imenovalnik]].<ref name=Snoj/> V [[Brižinski spomeniki|Brižinskih spomenikih]] je zvalnik še ohranjen (npr. ''gospodi'', ''otče'').<ref>Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.</ref> Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, npr. pri [[Janez Svetokriški|Janezu Svetokriškem]].<ref name=Snoj>Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.</ref> |
||
V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Na primer ime ''Jure'' je morda zvalniška oblika od ''Juri(j)''.<ref name=Snoj/> Prav tako je beseda ''oče'' po nastanku zvalnik imenovalniške oblike *''otьcь'' > sloven. ''ótec''.<ref>Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.</ref> Določeni zvalniki se v slovenščini uporabljajo pogovorno (''bože'', ''sine'', ''brate''), kar je prevzeto iz [[srbohrvaščina|srbohrvaščine]].<ref>https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.</ref> |
V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Na primer ime ''Jure'' je morda zvalniška oblika od ''Juri(j)''.<ref name=Snoj/> Prav tako je beseda ''oče'' po nastanku zvalnik imenovalniške oblike *''otьcь'' > sloven. ''ótec''.<ref>Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.</ref> Določeni zvalniki se v slovenščini uporabljajo pogovorno (''bože'', ''sine'', ''brate''), kar je prevzeto iz [[srbohrvaščina|srbohrvaščine]].<ref>https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.</ref> |
||
== |
== Drugi jeziki == |
||
Zvalnik je bil del slovničnega sestava [[praindoevropščina|praindoevropščine]] in je obstajal tudi v [[latinščina|latinščini]], [[sanskrt]]u, [[stara grščina|stari grščini]]. Številni sodobni indoevropski jeziki so ga, tako kot slovenščina, izgubili (na primer [[angleščina]], [[španščina]]). Nekateri drugi jeziki ga ohranjajo, na primer [[baltski jeziki]], nekateri [[keltski jeziki]] ter večina [[slovanski jeziki|slovanskih]] (ne pa tudi slovenščina in [[ruščina]]). |
Zvalnik je bil del slovničnega sestava [[praindoevropščina|praindoevropščine]] in je obstajal tudi v [[latinščina|latinščini]], [[sanskrt]]u, [[stara grščina|stari grščini]]. Številni sodobni indoevropski jeziki so ga, tako kot slovenščina, izgubili (na primer [[angleščina]], [[španščina]]). Nekateri drugi jeziki ga ohranjajo, na primer [[baltski jeziki]], nekateri [[keltski jeziki]] ter večina [[slovanski jeziki|slovanskih]] (ne pa tudi slovenščina in [[ruščina]]). |
||
| Vrstica 19: | Vrstica 21: | ||
Latinščina: |
Latinščina: |
||
* |
* Domine Jesu Christe (zvalnik od dominus Jesus Christus)! (Gospod Jezus Kristus!) |
||
* Sancte Antoni (zvalnik od sanctus Antonius), ora pro nobis. (Sveti Anton, prosi za nas.) |
|||
* Et tu, Brute (zvalnik od Brutus)? (Tudi ti, Brut?) |
|||
Slovenščina: |
Slovenščina: |
||
| Vrstica 26: | Vrstica 30: | ||
== Sklici == |
== Sklici == |
||
{{sklici}} |
{{sklici}} |
||
Redakcija: 10:02, 12. september 2018
Zválnik, tudi vókativ (iz latinsko vocare je klicati, zvati, pozivati), je sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora.[1] V jezikih, ki zvalnik uporabljajo, je zvalnik pri nekaterih samostalnikih enak imenovalniku. V zvalniku se sicer nahaja tudi pridevnik, ki stoji ob zvalniškem samostalniku, vendar je običajno enak imenovalniku. Pravtako so zvalniki samostalnikov v množini običajno enaki njihovim imenovalniškim oblikam.
Slovenščina
Slovenščina v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je pri nas prevzel imenovalnik.[2] V Brižinskih spomenikih je zvalnik še ohranjen (npr. gospodi, otče).[3] Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, npr. pri Janezu Svetokriškem.[2]
V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Na primer ime Jure je morda zvalniška oblika od Juri(j).[2] Prav tako je beseda oče po nastanku zvalnik imenovalniške oblike *otьcь > sloven. ótec.[4] Določeni zvalniki se v slovenščini uporabljajo pogovorno (bože, sine, brate), kar je prevzeto iz srbohrvaščine.[5]
Drugi jeziki
Zvalnik je bil del slovničnega sestava praindoevropščine in je obstajal tudi v latinščini, sanskrtu, stari grščini. Številni sodobni indoevropski jeziki so ga, tako kot slovenščina, izgubili (na primer angleščina, španščina). Nekateri drugi jeziki ga ohranjajo, na primer baltski jeziki, nekateri keltski jeziki ter večina slovanskih (ne pa tudi slovenščina in ruščina).
Primeri
Hrvaščina:
- Majko (zvalnik od majka), kamo je otišao otac?
- Josipe (zvalnik od Josip), dođi ovdje.
- Hvala vam, gospodine Mihaljeviću (zvalnik od gospodin Mihaljević).
Latinščina:
- Domine Jesu Christe (zvalnik od dominus Jesus Christus)! (Gospod Jezus Kristus!)
- Sancte Antoni (zvalnik od sanctus Antonius), ora pro nobis. (Sveti Anton, prosi za nas.)
- Et tu, Brute (zvalnik od Brutus)? (Tudi ti, Brut?)
Slovenščina:
- glej Brižinski spomeniki
Sklici
- ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.