Deziderij Langobardski: Razlika med redakcijama
infopolje |
Vzpon na oblast |
||
| Vrstica 14: | Vrstica 14: | ||
'''Deziderij''' ([[Italijanščina|italijansko]] Desiderio) je bil zadnji kralj [[Langobardsko kraljestvo|Langobardskega kraljestva]] v severni [[Italija|Italiji]], ki je vladal od leta 756 do 774. Znan je predvsem po družinskih vezeh s [[Karel Veliki|Karlom Velikim]], ki je bil poročen z njegovo hčerko [[Deziderata Langobardska|Deziderato]] in nazadnje podjarmil njegovo kraljestvo, * ni znano, [[Brescia]], † okrog [[786]], [[Liège]]. |
'''Deziderij''' ([[Italijanščina|italijansko]] Desiderio) je bil zadnji kralj [[Langobardsko kraljestvo|Langobardskega kraljestva]] v severni [[Italija|Italiji]], ki je vladal od leta 756 do 774. Znan je predvsem po družinskih vezeh s [[Karel Veliki|Karlom Velikim]], ki je bil poročen z njegovo hčerko [[Deziderata Langobardska|Deziderato]] in nazadnje podjarmil njegovo kraljestvo, * ni znano, [[Brescia]], † okrog [[786]], [[Liège]]. |
||
==Vzpon na oblast== |
|||
Deziderij je bil sprva ''dux Langobardorum et comes stabuli'' - vojvoda Langobardov in upravnik kraljevega dvora. Njegov položaj je bil primerljiv s frankovskim položajem ''[[dux Francorum]]''. Kralj [[Aistulf]] ga je imenoval za vojvodo [[Istra|Istre]] in [[Toskana|Toskane]], po Aistulfovi smrti leta 756 pa je postal kralj Langobardov. Aistulfov predhodnik [[Rathis]] je zaradi njegovega imenovanja opustil svoje meništvo v samostanu [[Montecassino]] in sam poskušal prevzeti oblast. Njegov upor je Deziderij s pomočjo [[Papež Štefan II.|papeža Štefana II.]] hitro zatrl. Na kronanju je Deziderij v zahvalo za njegovo podporo papežu obljubil, da mu bo vrnil več osvojenih papeških mest. Avgusta 759 je za svojega sovladarja imenoval sina [[Adalgis]]a. |
|||
Pod [[Papež Štefan III.|papežem Štefanom III.]] so se zaradi njegovega nasprotovanja poroki Deziderijeve hčerke [[Deziderata Langobardska|Deziderate]] s Karlom Velikim odnosi papeža z Langobardi ponovno zaostrili in Deziderij je preklical obljubo o vrnitvi mest. |
|||
Podobno kot njegovi predhodniki je tudi Deziderij poskušal povečati langobardsko moč v Italiji, zato je v svojih južnih vojvodinah naletel na papeževo odpor. Vojvoda [[Benevento (pokrajina)|Beneventa]] [[Alboin]] in vojvoda [[Spoleto|Spoleta]] [[Liutprand]] sta na papeževo pregovarjanje prestopila na frankovsko stran, s čimer sta se odcepila od Langobardskega kraljestva in dobila zaščito frankovskega kralja [[Pipin Mali |Pipina Malega]].<ref>PAUL., Ep. ad Pip.; Cod. Car., 15.</ref> Leta 758 je vojvoda Liutprand Beneventski postal polnoleten in se uprl. Deziderij je njegov upor zadušil, ga odstavil in vojvodino Benevento predal svojemi nečaku Arehisu. Še isto leto je Deziderij odstavil tudi spoletskega vojvodo Alboina in sam prevzel oblast v vojvodini. |
|||
==Sklici== |
==Sklici== |
||
Redakcija: 08:43, 28. julij 2016
| Deziderij | |
|---|---|
 | |
| Kralj Langobardov | |
| Predhodnik | Aistulf |
| Naslednik | Karel Veliki |
| Rojstvo | cca. 710 Brescia |
| Smrt | 786 Liège, Corbie[d] |
| Zakonec | Ansa |
| Potomci | Deziderata Anzelperga Adelperga Liutperga Adelhis |
| Rodbina | Langobardska dinastija |
Deziderij (italijansko Desiderio) je bil zadnji kralj Langobardskega kraljestva v severni Italiji, ki je vladal od leta 756 do 774. Znan je predvsem po družinskih vezeh s Karlom Velikim, ki je bil poročen z njegovo hčerko Deziderato in nazadnje podjarmil njegovo kraljestvo, * ni znano, Brescia, † okrog 786, Liège.
Vzpon na oblast
Deziderij je bil sprva dux Langobardorum et comes stabuli - vojvoda Langobardov in upravnik kraljevega dvora. Njegov položaj je bil primerljiv s frankovskim položajem dux Francorum. Kralj Aistulf ga je imenoval za vojvodo Istre in Toskane, po Aistulfovi smrti leta 756 pa je postal kralj Langobardov. Aistulfov predhodnik Rathis je zaradi njegovega imenovanja opustil svoje meništvo v samostanu Montecassino in sam poskušal prevzeti oblast. Njegov upor je Deziderij s pomočjo papeža Štefana II. hitro zatrl. Na kronanju je Deziderij v zahvalo za njegovo podporo papežu obljubil, da mu bo vrnil več osvojenih papeških mest. Avgusta 759 je za svojega sovladarja imenoval sina Adalgisa.
Pod papežem Štefanom III. so se zaradi njegovega nasprotovanja poroki Deziderijeve hčerke Deziderate s Karlom Velikim odnosi papeža z Langobardi ponovno zaostrili in Deziderij je preklical obljubo o vrnitvi mest.
Podobno kot njegovi predhodniki je tudi Deziderij poskušal povečati langobardsko moč v Italiji, zato je v svojih južnih vojvodinah naletel na papeževo odpor. Vojvoda Beneventa Alboin in vojvoda Spoleta Liutprand sta na papeževo pregovarjanje prestopila na frankovsko stran, s čimer sta se odcepila od Langobardskega kraljestva in dobila zaščito frankovskega kralja Pipina Malega.[1] Leta 758 je vojvoda Liutprand Beneventski postal polnoleten in se uprl. Deziderij je njegov upor zadušil, ga odstavil in vojvodino Benevento predal svojemi nečaku Arehisu. Še isto leto je Deziderij odstavil tudi spoletskega vojvodo Alboina in sam prevzel oblast v vojvodini.
Sklici
- ↑ PAUL., Ep. ad Pip.; Cod. Car., 15.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
