Iguasujski slapovi: Razlika med redakcijama
m Bot: Migracija 1 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q36332 |
m pravopis |
||
Vrstica 6: | Vrstica 6: | ||
== Lega == |
== Lega == |
||
[[Slika:Iguazu ArgentinskaStran.jpg|thumb|right|400px|Iguazu; argentinska stran slapov]] |
[[Slika:Iguazu ArgentinskaStran.jpg|thumb|right|400px|Iguazu; argentinska stran slapov]] |
||
Slapovi, ki si jih delita [[Argentina]] (pripada ji večji del -80%-) in 20% [[Brazilija]], se nahajajo okoli 23 |
Slapovi, ki si jih delita [[Argentina]] (pripada ji večji del -80%-) in 20% [[Brazilija]], se nahajajo okoli 23 km pred izlivom reke [[Iguaçu]] v [[Paraná]]. Najbližji mesti, obe se nahajata v neposredni bližini izliva, sta [[Puerto Iguazú]] na argentinski in [[Foz do Iguaçu]] na brazilski strani. |
||
== Slapovi == |
== Slapovi == |
||
[[Slika:Iguassu Mini.jpg|thumb|right|400px|Iguaçu; brazilska stran slapov]] |
[[Slika:Iguassu Mini.jpg|thumb|right|400px|Iguaçu; brazilska stran slapov]] |
||
Skupno število vseh slapov je okoli 275 posameznih slapov (natančno število je odvisno od količine vode v reki). Od skupaj 19-ih večjih slapov so trije na brazilski strani reke. Skupna širina vseh slapov je |
Skupno število vseh slapov je okoli 275 posameznih slapov (natančno število je odvisno od količine vode v reki). Od skupaj 19-ih večjih slapov, so trije na brazilski strani reke. Skupna širina vseh slapov je 2.700 m, od tega 800 m na brazilski strani in 1.900 m na argentinski. Skupno 900 m te širine je suhih. Slapovi so visoki med 40 in 90 m, v povprečju pa 72 m z brzicami vred. Odvisno od deževnega obdobja je vodni pretok med 300 in 6.500 kubičnimi metri na sekundo. Povprečen vodni pretok je 1.500 kubičnih metrov na sekundo. |
||
Najvišje |
Najvišje v smeri proti rečnemu toku leži najspektakularnejši del slapov, ''Hudičevo žrelo'' (šp. ''Garganta del Diablo'', port. ''Garganta do Diabo'') v obliki [[podkev|podkve]]. Njegova dolžina je 700 m in širina do 150 m. Od konca Hudičevega žrela na argentinski strani sledi manjši otok, za katerim del reke pada v dveh stopnjah (najbolj znana slapova na višji sta ''Salto Rivadavia'' in ''Salto Escondido'', na nižji pa ''Salto Tres Mosqueteros'' in ''Salto Dos Mosqueteros''). Preostanek vode pada nekoliko nižje po toku navzdol čez preostale slapove, izmed katerih je najbolj veličasten ''Salto San Martín''. Ti slapovi so z erozijo ločili del kopnega, ki je danes [[otok]] ''Isla San Martín''. |
||
== Nastanek == |
== Nastanek == |
||
Vrstica 21: | Vrstica 21: | ||
== Varovanje == |
== Varovanje == |
||
Obe državi sta območje slapov skupaj še z obsežnimi območji subtropskega [[deževni gozd|deževnega gozda]] zaščitili z [[narodni park|narodnima parkoma]]. |
Obe državi sta območje slapov, skupaj še z obsežnimi območji subtropskega [[deževni gozd|deževnega gozda]], zaščitili z [[narodni park|narodnima parkoma]]. |
||
* Narodni park na brazilski strani (''Parque Nacional do Iguaçu'') je po površini (185.262 [[hektar|ha]]) večji izmed njiju. Ustanovljen je bil [[10. januar]]ja [[1939]]. [[17. november|17. novembra]] [[1986]] je bil park vpisan v [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|UNESCO]]-v seznam naravne svetovne dediščine. |
* Narodni park na brazilski strani (''Parque Nacional do Iguaçu'') je po površini (185.262 [[hektar|ha]]) večji izmed njiju. Ustanovljen je bil [[10. januar]]ja [[1939]]. [[17. november|17. novembra]] [[1986]] je bil park vpisan v [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|UNESCO]]-v seznam naravne svetovne dediščine. |
||
* Narodni park na argentinski strani (''Parque Nacional Iguazú'') meri 67.000 ha. Ustanovljen je bil leta [[1934]], leta [[1984]] pa je bil vpisan v UNESCO-v seznam svetovne naravne dediščine. |
* Narodni park na argentinski strani (''Parque Nacional Iguazú'') meri 67.000 ha. Ustanovljen je bil leta [[1934]], leta [[1984]] pa je bil vpisan v UNESCO-v seznam svetovne naravne dediščine. |
||
== Obisk == |
== Obisk == |
||
Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili nezahtevne poti do najatraktivnejših predelov. Ker je večina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejša brazilska stran. Izpred vhoda v brazilski narodni park vozijo avtobusi vse do razglednih točk v bližini kraja, kjer se konča ''Hudičevo žrelo''. |
Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili nezahtevne poti do najatraktivnejših predelov. Ker je večina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejša brazilska stran. Izpred vhoda v brazilski narodni park vozijo avtobusi vse do razglednih točk v bližini kraja, kjer se konča ''Hudičevo žrelo''. |
||
Na argentinski strani vozi izpred vhoda ozkotirna [[železnica|železniška]] proga »Zeleni džungelski vlak« (šp. ''Tren Ecológico de la Selva''). Od prve postaje vodita »zgornja pot« do vrha nekaterih slapov, »spodnja pot« do vznožja, ter pot do mesta, od koder je mogoče s čolnom priti na San Martínov otok. Od druge postaje vodi približno kilometer dolga pot, predvsem po mostovih, do pričetka ''Hudičevega žrela''. |
Na argentinski strani vozi izpred vhoda ozkotirna [[železnica|železniška]] proga »Zeleni džungelski vlak« (šp. ''Tren Ecológico de la Selva''). Od prve postaje vodita »zgornja pot« do vrha nekaterih slapov, »spodnja pot« do vznožja, ter pot do mesta, od koder je mogoče s čolnom priti na San Martínov otok. Od druge postaje vodi približno kilometer dolga pot, predvsem po mostovih, do pričetka ''Hudičevega žrela''. |
Redakcija: 17:21, 16. november 2014
Slapovi Iguazú (špansko Cataratas del Iguazú, portugalsko Cataratas do Iguaçu) so znameniti slapovi na južnoameriški reki Iguaçu. Njeno ime izvira iz gvaranščine, kjer pomeni »velika voda«. Samim slapovom so Gvarani sicer pravili »kraj, kjer se iz vode rojevajo oblaki«. Prvi Evropejec, ki je odkril slapove, je bil španski konkvistador Álvar Núñez Cabeza de Vaca, po katerem se imenuje eden izmed slapov na argentinski strani.
Lega
Slapovi, ki si jih delita Argentina (pripada ji večji del -80%-) in 20% Brazilija, se nahajajo okoli 23 km pred izlivom reke Iguaçu v Paraná. Najbližji mesti, obe se nahajata v neposredni bližini izliva, sta Puerto Iguazú na argentinski in Foz do Iguaçu na brazilski strani.
Slapovi
Skupno število vseh slapov je okoli 275 posameznih slapov (natančno število je odvisno od količine vode v reki). Od skupaj 19-ih večjih slapov, so trije na brazilski strani reke. Skupna širina vseh slapov je 2.700 m, od tega 800 m na brazilski strani in 1.900 m na argentinski. Skupno 900 m te širine je suhih. Slapovi so visoki med 40 in 90 m, v povprečju pa 72 m z brzicami vred. Odvisno od deževnega obdobja je vodni pretok med 300 in 6.500 kubičnimi metri na sekundo. Povprečen vodni pretok je 1.500 kubičnih metrov na sekundo.
Najvišje v smeri proti rečnemu toku leži najspektakularnejši del slapov, Hudičevo žrelo (šp. Garganta del Diablo, port. Garganta do Diabo) v obliki podkve. Njegova dolžina je 700 m in širina do 150 m. Od konca Hudičevega žrela na argentinski strani sledi manjši otok, za katerim del reke pada v dveh stopnjah (najbolj znana slapova na višji sta Salto Rivadavia in Salto Escondido, na nižji pa Salto Tres Mosqueteros in Salto Dos Mosqueteros). Preostanek vode pada nekoliko nižje po toku navzdol čez preostale slapove, izmed katerih je najbolj veličasten Salto San Martín. Ti slapovi so z erozijo ločili del kopnega, ki je danes otok Isla San Martín.
Nastanek
Prvotni slap je bil pred približno 20.000 leti na sotočju rek Parané in Iguaçu. Erozija je sistem slapov sčasoma pomaknila 23 kilometrov proti toku reke Iguaçu do današnje lege na nadmorski višini 150 m. Območje slapov leži na robu velike bazaltne plošče, ki je nastala v mezozoiku pred več kot 150 milijoni let. Lava se je tedaj razlila iz notranjosti Zemlje skozi tektonske razpoke, ne da bi se izoblikovali ognjeniki in tako pokrila območje več kot milijon kvadratnih kilometrov.
Legenda
Po gvaranski legendi naj bi slapovi nastali, ko je bojevnik Caroba s čolnom pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil enega gozdnih bogov, ki se je ravno tako zaljubil vanjo. Bog je tako tik pred zaljubljencema zrušil rečno strugo, Naipur je padla čez več strmih slapov in se na dnu spremenila v skalo. Caroba se je spremenil v drevo, ki še danes gleda v skalo spremenjeno Naipur.
Varovanje
Obe državi sta območje slapov, skupaj še z obsežnimi območji subtropskega deževnega gozda, zaščitili z narodnima parkoma.
- Narodni park na brazilski strani (Parque Nacional do Iguaçu) je po površini (185.262 ha) večji izmed njiju. Ustanovljen je bil 10. januarja 1939. 17. novembra 1986 je bil park vpisan v UNESCO-v seznam naravne svetovne dediščine.
- Narodni park na argentinski strani (Parque Nacional Iguazú) meri 67.000 ha. Ustanovljen je bil leta 1934, leta 1984 pa je bil vpisan v UNESCO-v seznam svetovne naravne dediščine.
Obisk
Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili nezahtevne poti do najatraktivnejših predelov. Ker je večina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejša brazilska stran. Izpred vhoda v brazilski narodni park vozijo avtobusi vse do razglednih točk v bližini kraja, kjer se konča Hudičevo žrelo.
Na argentinski strani vozi izpred vhoda ozkotirna železniška proga »Zeleni džungelski vlak« (šp. Tren Ecológico de la Selva). Od prve postaje vodita »zgornja pot« do vrha nekaterih slapov, »spodnja pot« do vznožja, ter pot do mesta, od koder je mogoče s čolnom priti na San Martínov otok. Od druge postaje vodi približno kilometer dolga pot, predvsem po mostovih, do pričetka Hudičevega žrela.
Zunanje povezave
- Information for tourists and travellers about Iguazu falls
- Slapovi reke Iguazú
- Iguassu Misted Falls Vacation (ljubiteljska stran Lucasa Altuñe)
- 360° panoramski posnetek
- World Heritage Site
- Uradna stran argentinskega narodnega parka
- Opis argentinskega parka na UNESCO
- Uradna stran brazilskega narodnega parka
- Opis brazilskega parka na UNESCO