Ruska pravoslavna cerkev: Razlika med redakcijama
m popr. |
dodajanje |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
[[Slika:OrthodoxCross(black,contoured).svg|thumb|200|right|Pravoslavni križ. Redno ga uporablja ruska pravoslavna cerkev, pretežno tudi [[Srbska pravoslavna cerkev]].]] |
|||
'''Rúska pravoslávna cérkev''' ('''RPC''') ali tudi '''Moskóvski patriarhát''' je največja [[Krščanska vera|krščanska]] cerkev vzhodnega pravoslavja z [[nicejsko-carigrajska veroizpoved|nicejsko-carigrajska veroizpovedjo]]. Je ena izmed 15 [[Avtokefalnost|avtokefalnih]] cerkva, ki so združene v skupnost [[Pravoslavna cerkev|pravoslavnih cerkva]] in se med sabo popolnoma priznavajo ([[polno občestvo]]). Po dogovoru med temi pravoslavnimi cerkvami je RPC krajevna cerkev na celotnem območju nekdanje [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] razen [[Gruzija|Gruzije]] in [[Armenija|Armenije]], pristojna pa je tudi na [[Kitajska|Kitajskem]] in [[Japonska|Japonskem]], t.j. ima polno pristojnost nad verniki in [[cerkvena hierarhija|cerkveno hierarhijo]] na tem območju. V sami [[Rusija|Rusiji]] delujejo tudi pravoslavne skupnosti, ki niso povezane z RPC (zlasti [[Staroobredje|staroobredne]] skupnosti), sicer pa pristojnost RPC zavračajo tudi krajevne pravoslavne cerkve v [[Estonija|Estoniji]], na Kitajskem, v [[Moldavija|Moldaviji]] in v [[Ukrajina|Ukrajini]]. |
'''Rúska pravoslávna cérkev''' ('''RPC''') ali tudi '''Moskóvski patriarhát''' je največja [[Krščanska vera|krščanska]] cerkev vzhodnega pravoslavja z [[nicejsko-carigrajska veroizpoved|nicejsko-carigrajska veroizpovedjo]]. Je ena izmed 15 [[Avtokefalnost|avtokefalnih]] cerkva, ki so združene v skupnost [[Pravoslavna cerkev|pravoslavnih cerkva]] in se med sabo popolnoma priznavajo ([[polno občestvo]]). Po dogovoru med temi pravoslavnimi cerkvami je RPC krajevna cerkev na celotnem območju nekdanje [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] razen [[Gruzija|Gruzije]] in [[Armenija|Armenije]], pristojna pa je tudi na [[Kitajska|Kitajskem]] in [[Japonska|Japonskem]], t.j. ima polno pristojnost nad verniki in [[cerkvena hierarhija|cerkveno hierarhijo]] na tem območju. V sami [[Rusija|Rusiji]] delujejo tudi pravoslavne skupnosti, ki niso povezane z RPC (zlasti različne [[Staroobredje|staroobredne]] skupnosti), sicer pa pristojnost RPC zavračajo tudi krajevne pravoslavne cerkve v [[Estonija|Estoniji]], na Kitajskem, v [[Moldavija|Moldaviji]] in v [[Ukrajina|Ukrajini]]. |
||
==Zgodovina RPC=== |
|||
Prvi staroruski vladar, ki je prevzel krščanstvo je bila [[Olga (kijevska kneginja)|kijevska kneginja Olga]], ki je bila [[Regent|regentinja]] ob mladoletnem sinu Vladimiru. Ta je kot |
|||
[[Kijevska Rusija|Kijevski]] knez [[Vladimir Svjatoslavič]] [[988|leta 988]] proglasil krščanstvo po [[Bizanc|bizantinskem]] obredu za državno vero. Tega leta je [[Carigrad|Carigrajski]] ([[Konstantinopel|konstantinopelski]]) [[patriarh]] [[Nikolaj II]] postavil Mihajla za prvega [[Metropolit|metropolita]] novoustanovljene Kijevske metropolije carigrajskega patriarhata. Kijevska metropolija se je zaradi [[Mongolski vpadi v Evropo|mongolskih vpadov]] preselila najprej v [[Vladimir]] (leta 1299), kasneje pa v Moskvo (leta 1325). |
|||
Avtokefalnost RPC štejemo od leta 1448, ko je škofovski sosvet v [[Moskva|Moskvi]] proglasil [[rjazan|rjazanskega]] [[škof|škofa]] Jona za moskovskega metropolita brez posvetovanja s Carigradom. |
|||
==Pomen pravoslavja za ohranitev državnosti== |
|||
Ruska pravoslavna cerkev je bila zelo pomembna za ohranitev ruske državnosti. Tuji oblastniki, najprej [[Mongoli]], nato [[Tatari]] ([[Zlata horda]]) so bili tolerantni do pravoslavne vere in je bila celo oproščena dajatev. V času tuje prevlade je [[Sergej Radoneški|sv. Sergej Radoneški]] ustanovil moški [[samostan]] [[Sergejevska lavra sv. Trojice|Svete Trojice - Sergejevska lavra]] blizu Moskve, leta 1337 (po drugih virih leta 1342). Ta samostan je postal središče živahne kulturne in duhovne dejavnosti, med drugim je tam deloval [[Ikona|ikonopisec]] [[Andrej Rubljov]]. Po vzoru Sergejevske lavre so nasledniki sv. Sergeja ustanovili na stotine samostanov in s tem širili območje vpliva pravoslavja. |
|||
==RPC pod prvimi carji== |
|||
| ⚫ | V času carja [[Ivan III. Vasiljevič|Ivana III. Vasiljeviča]] (Velikega) so pričeli razvijati stališče, da je po padcu Bizanca (leta 1453) Moskva središče (vzhodnega) krščanstva in s tem [[Tretji Rim]]. Skladno s to mislijo so skušali utrditi enotnost vere in obredov. Na [[Stoglavi zbor|Stoglavem zboru]] leta 1551 so sprejeli enotna pravila obredja in vere za celotno območje Rusije. |
||
RPC je v tradiciji vzhodne krščanske cerkve težila k tesni povezanosti s posvetno oblastjo. Težili so k nekaki delitvi oblasti, niso pa zašli v neposredno izvajanje posvetne oblasti, kot je bilo včasih v zahodnem krščanstvu ([[papeška država]], [[knezoškof|knezoškofi]]). Le izjemoma je prišlo do odkritega nasprotovanja. [[Ivan Grozni]] kritike ni prenesel in je dosegel, da so moskovskemu metropolitu Filipu II odvzeli posvetitev, nato so ga pa umorili. Metropolita Filipa so kasneje proglasili za svetnika in mučenika cerkve. |
|||
==Nikonijanski razkol== |
|||
RPC enači svoj nastanek s pokristjanjenjem Rusije, ko se je [[988|leta 988]] dal krstiti [[Kijevska Rusija|kijevski]] knez [[Vladimir Svjatoslavič]] ter je [[Carigrad|Carigrajski]] [[patriarh]] [[Nikolaj II]] postavil Mihajla za prvega [[Metropolit|metropolita]] novoustanovljene Kijevske metropolije Carigrajskega patriarhata. Avtokefalnost RPC štejemo od leta 1448, ko je škofovski sosvet v [[Moskva|Moskvi]] proglasil [[rjazan|rjazanskega]] [[škof|škofa]] Jona za moskovskega metropolita brez posvetovanja s Carigradom. |
|||
| ⚫ | |||
Redakcija: 04:29, 24. marec 2014
.svg)
Rúska pravoslávna cérkev (RPC) ali tudi Moskóvski patriarhát je največja krščanska cerkev vzhodnega pravoslavja z nicejsko-carigrajska veroizpovedjo. Je ena izmed 15 avtokefalnih cerkva, ki so združene v skupnost pravoslavnih cerkva in se med sabo popolnoma priznavajo (polno občestvo). Po dogovoru med temi pravoslavnimi cerkvami je RPC krajevna cerkev na celotnem območju nekdanje Sovjetske zveze razen Gruzije in Armenije, pristojna pa je tudi na Kitajskem in Japonskem, t.j. ima polno pristojnost nad verniki in cerkveno hierarhijo na tem območju. V sami Rusiji delujejo tudi pravoslavne skupnosti, ki niso povezane z RPC (zlasti različne staroobredne skupnosti), sicer pa pristojnost RPC zavračajo tudi krajevne pravoslavne cerkve v Estoniji, na Kitajskem, v Moldaviji in v Ukrajini.
Zgodovina RPC=
Prvi staroruski vladar, ki je prevzel krščanstvo je bila kijevska kneginja Olga, ki je bila regentinja ob mladoletnem sinu Vladimiru. Ta je kot Kijevski knez Vladimir Svjatoslavič leta 988 proglasil krščanstvo po bizantinskem obredu za državno vero. Tega leta je Carigrajski (konstantinopelski) patriarh Nikolaj II postavil Mihajla za prvega metropolita novoustanovljene Kijevske metropolije carigrajskega patriarhata. Kijevska metropolija se je zaradi mongolskih vpadov preselila najprej v Vladimir (leta 1299), kasneje pa v Moskvo (leta 1325).
Avtokefalnost RPC štejemo od leta 1448, ko je škofovski sosvet v Moskvi proglasil rjazanskega škofa Jona za moskovskega metropolita brez posvetovanja s Carigradom.
Pomen pravoslavja za ohranitev državnosti
Ruska pravoslavna cerkev je bila zelo pomembna za ohranitev ruske državnosti. Tuji oblastniki, najprej Mongoli, nato Tatari (Zlata horda) so bili tolerantni do pravoslavne vere in je bila celo oproščena dajatev. V času tuje prevlade je sv. Sergej Radoneški ustanovil moški samostan Svete Trojice - Sergejevska lavra blizu Moskve, leta 1337 (po drugih virih leta 1342). Ta samostan je postal središče živahne kulturne in duhovne dejavnosti, med drugim je tam deloval ikonopisec Andrej Rubljov. Po vzoru Sergejevske lavre so nasledniki sv. Sergeja ustanovili na stotine samostanov in s tem širili območje vpliva pravoslavja.
RPC pod prvimi carji
V času carja Ivana III. Vasiljeviča (Velikega) so pričeli razvijati stališče, da je po padcu Bizanca (leta 1453) Moskva središče (vzhodnega) krščanstva in s tem Tretji Rim. Skladno s to mislijo so skušali utrditi enotnost vere in obredov. Na Stoglavem zboru leta 1551 so sprejeli enotna pravila obredja in vere za celotno območje Rusije.
RPC je v tradiciji vzhodne krščanske cerkve težila k tesni povezanosti s posvetno oblastjo. Težili so k nekaki delitvi oblasti, niso pa zašli v neposredno izvajanje posvetne oblasti, kot je bilo včasih v zahodnem krščanstvu (papeška država, knezoškofi). Le izjemoma je prišlo do odkritega nasprotovanja. Ivan Grozni kritike ni prenesel in je dosegel, da so moskovskemu metropolitu Filipu II odvzeli posvetitev, nato so ga pa umorili. Metropolita Filipa so kasneje proglasili za svetnika in mučenika cerkve.