Rudolf I. Habsburški

Za druge pomene glej Rudolf Habsburški.

Rudolf I. Habsburški

Rudolf I. Habsburški, nemški kralj, * 1. maj 1218, grad Limburg, † 15. julij 1291, Speyer.

Sin grofa Albrehta je bil leta 1273 izvoljen za nemškega kralja.

Ker je Rudolf na osnovi odloka državnega zbora 1274, naj češki kralj Otokar II. Přemysl vrne babenberško-spanheimske posesti, je prišlo med njima do vojne. Otokar se je z dunajskim mirom 1276 odrekel Avstriji, Štajerski, Koroški in Slovenski marki v korist Rudolfu, ki jih je dal v upravljanje grofu Majnhardu Goriškemu.

Rudolf je dokončno dobil te pokrajine, ko si jih je Otokar hotel spet prilastiti, ter bil ubit v bitki na Moravskem polju 1278. Leta 1282 je dal Rudolf svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu v fevd Avstrijo, Štajersko, Kranjsko in Koroško pod pogojem, da se odrečeta Koroški, ki jo je upravljal Majnhard.

Rudolf je z dvojno poroko svojih in Otokarjevih otrok nevtraliziral dotedanje sovražnike ter iz Avstrije, Štajerske, Kranjske in Koroške, imenovane habsburške dedne dežele, katerim je leta 1363 pripadla tudi Tirolska, napravil temelj za vzpon dinastije. Rudolf je trdil, da je ogrsko-hrvaški kralj Bela IV. podvrgel Ogrsko in Hrvaško pod zaščito cesarja Friderika II. v času tatarskega vdora, zato ju je 1290 predal svojemu sinu Albrehtu I. Avstrijskemu (1255-1308), ki pa se jima je moral odreči po porazu v vojni z Andrejem III. Beneškim.

V letih 1306-08, po smrti Vaclava III., zadnjega člana dinastije Přemysl, so se Habsburžani in Goriški borili za češko krono. V tej vojni je habsburška vojska prvič zasedla precejšnje dele slovenskih dežel, ki so bile v rokah Goriških: Šentvid pri Glini (Sankt Veit), Celovec (Klagenfurt), Velikovec (Völkermarkt), Slovenj Gradec na Koroškem ter Višnjo goro in Kranj na Kranjskem. Po miru iz leta 1311 sta ostali Habsburžanom Slovenska Bistrica in del Savinjske krajine severno od Save, Goriškim pa deli Koroške in Kranjske južno od Save. Habsburžani so leta 1308 sprejeli vazalsko prisego Žovneških (kasneje Celjskih).