Orientalizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivana Kobilca - portret orientalca

Orientalizem je sklop zahodnih pogledov na Orient ter naukov in akademskih študij o njem. Koncept je razvil politični filozof Edvard Said v istoimenskem delu leta 1978. Predstavi ga kot »nekakšno zahodno projekcijo Orienta«, ki je zahodu pomagala opredeliti Evropo in lastno podobo, pri tem pa je razširjala in utrjevala sliko Vzhoda kot »negibne, ahistorične in naravne danosti«, ki jo označujejo trajne »orientalne« lastnosti in značilnosti: od posebne »vzhodnjaške čutnosti«, počasnosti in nagnjenosti k despotizmu do drugih oblik zaostalosti in neenakosti z Zahodom.

Teza orientalizma je obstoj »subtilnih in vztrajnih evrocentričnih predsodkov proti arabsko-islamskim ljudem in njihovi kulturi«. Said si je s svojim orientalizmom naglo pridobil številne somišljenike in privržence, ki so na osnovi njegovih tez in trditev ne le problematizirali pretekle in sodobne »orientalske študije« in akademske raziskave, temveč na novo in neredko z nekritično epigonsko vnemo ocenjevali in razlagali vse po vrsti – od znanih zahodnoevropskih književnih del s tematiko Orienta prek slikarstva in kinematografije do gledališče in opere. Saidova knjiga je imela, kar je vsekakor zanimivo, večji odmev v zahodnih in ameriških akademskih krogih kakor v Aziji in Afriki.

Saidov orientalizem je tako postal – kljub ognjevitim kritikam s strani njegovih nasprotnikov – pravi mejnik v razvoju ameriških, delno pa tudi evropskih humanističnih študij, sprožil je analiziranje in razčlenjevanje zahodnjaškega diskurza o Orientu, ki je zajelo različne humanistične stroke od antropologije in zgodovine do zgodovine umetnosti in geografije. Med dela, ki so nastala pod vplivom teh prizadevanj, spada tudi knjiga Marije Todorove o Balkanu, čeprav se avtorica, ko omenja svoj dolg Saidu, z njim tudi že odločno razhaja.