Nürnberški grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nürnberški grad
Nürnberger Burg
Nürnberški grad is located in Nemčija
Nürnberški grad
Lega v Nemčiji
Splošni podatki
Arhitekturni slogromanska arhitektura, gotska arhitektura
NaseljeNürnberg
DržavaNemčija
Koordinate49°27′28″N 11°4′33″E / 49.45778°N 11.07583°E / 49.45778; 11.07583Koordinati: 49°27′28″N 11°4′33″E / 49.45778°N 11.07583°E / 49.45778; 11.07583
Začetek gradnjegrofovski grad iz leta 1192, uničen 1420,
cesarski grad 1200,
rekonstruiran v 20. stoletju

Nürnberški grad je ikona mesta Nürnberg. Je dvojni grad, ki ga sestavljajo cesarski, grofovski grad in druge spremljajoče zgradbe.

Prvi sledovi gradu segajo v obdobje okoli leta 1000. Po hudih poškodbah med drugo svetovno vojno je bil obnovljen v svoji prvotni podobi. Njegova zgodovinska vloga je bila obrambna, bil je prebivališče cesarjev, cesarski grad in sedež družine Hohenzollern. Je zgodovinsko in arhitekturno pomembna utrdba v Evropi in [1] med najpomembnejšimi umetnostnimi spomeniki mesta na nürnberški zgodovinski poti.

Lega[uredi | uredi kodo]

Nürnberški grad stoji severno od reke Pegnitz na grebenu iz peščenjaka nad starim Sebaldovim mestom. Na zahodu meji na Neutorgraben, na severu Vestnertorgraben. Na severnem delu je utrjen. Z gradu je razgled na obrtniško četrt in staro mestno jedro.

Pregled[uredi | uredi kodo]

Sestavljajo ga trije deli, katerih meje so v današnjih stavbah precej zabrisane:

  • ostanki gradu grofije v Fünfeckturmu (Peterokotni stolp), ki je bil verjetno zgrajen leta 1192 in do leta 1420 uničen;
  • cesarski grad pri Sinwellovem stolpu (Sinwellturm), globok vodnjak, dvojna kapela in palas se širijo proti zahodu. Najstarejši deli so iz leta 1200, nato je bil grad še izpopolnjen in obnovljen;
  • druge cesarske zgradbe severno in vzhodno (nekdanji cesarski hlevi Hansa Beheima starejšega in stolp Luginsland).
Vzhodni vhod skozi Vestnerjeva vrata (Vestnertor), 2005

Arhitekturno lahko razlikujemo tri faze in dva glavna sloga:

  • v prvi polovici 11. stoletja je bil kraljevski grad Salijcev v romanskem slogu;
  • leta 1200 je bil cesarski grad Staufovcev v romanskem slogu;
  • v 15. stoletju so bile obnovljene palače in mestne zgradbe v gotskem slogu;
  • poznejše spremembe, ki so spremenile izvirne zgradbe.

Cesarski grad je bil na začetku osrednja stavba politične moči Staufovcev v Vzhodni Frankovski. Od leta 1192 je bil grad grofije izhodišče za ustvarjanje ozemlja družine Hohenzollern v Frankovski, hkrati pa se je cesarsko mesto Nürnberg borilo z njimi in leta 1427 grad kupilo. Mesto je prevzelo celoten grad, ki je bil vključen v mestne utrdbe. Med letoma 1538 in 1545 je dobil obzidje. Pozneje je imel reprezentančno vlogo. Leta 1806 je grad prevzela Bavarska. V romantiki in tudi leta 1930 je bil grad predelan. [2]

Med drugo svetovno vojno je bil grad močno poškodovan zaradi letalskih napadov, po vojni pa rekonstruiran v zgodovinskih okvirih.

Danes je privlačna turistična točka.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ostanki, odkriti v arheoloških raziskavah, so ostanki prvotnih zgradb pred letom 1000, a pisnih dokazov ni. V listini cesarja Henrika III. iz leta 1050 sploh ni omenjen, četudi bi po drugih virih lahko sodili, da je ta listina nastala prav na gradu. V virih je tako prvič eksplicitno omenjen šele leta 1105. V obdobju med 1105 in letom 1571 so vsi cesarji in kralji Svetega rimskega cesarstva vsaj začasno bivali v njem.

Salijci[uredi | uredi kodo]

Grad Salijcev je bil izhodišče za pohode Henrika III., Češka, Poljska in Madžarska so mu bile zveste. Leta 1105 je grad osvojil kralj Henrik V. Salijec po dveh mesecev obleganja v vojni proti očetu, cesarju Henriku IV.. Leta 1127 ga je oblegal cesar Lotar III. Saksonec, ki sta ga deset tednov brez uspeha branila brata Konrad in Friderik Hohenstaufen. Leta 1130 mu ga je uspelo v drugem poskusu osvojiti in ga je izročil Henriku Ponosnemu, dokler ni leta 1138 pripadel Staufovcem.

Staufovci[uredi | uredi kodo]

Staufovci so grad zaradi naraščajočega pomena v celoti obnovili in zavarovali skupaj z gradovi: Altenburg, Eger na Češkem in Wartburg na vzhodni meji cesarstva. Leta 1140 je začel kralj Konrad III. graditi drug grad, cesarski grad, ki naj bi bil kraljeva pfalca. Dal ga je novo ustanovljeni grofiji Raabs (iz Spodnje Avstrije). Leta 1190/91 ga je podedoval Friderik von Zollern. S pridobitvijo mestne avtonomije, ki jo je pridobil Nürnberg v 13. stoletju, je bil cesarski grad predan v mestno oskrbo. Cesar Friderik I. Barbarossa je bil na gradu 12-krat, Henrik VII. se je leta 1225 na njem poročil in v njem prebival 21-krat, Friderik II. 16-krat. Po zatonu Staufovcev leta 1254 je bil prepuščen sam sebi.

Boj za oblast med mestom in družino Hohenzollern[uredi | uredi kodo]

Eden najstarejših pogledov na grad, Schedlova Svetovna kronika (Weltchronik), 1493

Mesto in grofje so se potegovali za oblast; njihova tekmovalnost je rasla od 14. stoletja. Grofje so v Frankovski pridobili velike posesti in so se sprli z mestom. Mesto v skladu s cesarjem grofov ni želelo spustiti v cesarski grad. Z gradbenimi posegi so blokirali vhod v mesto in Vestnerjeva vrata za dostop s severa. Leta 1377 so ob gradu grofije začeli graditi velik stolp Luginsland, od koder bi lahko spremljali notranjost gradu. Grofje Hohenzollern so se pritožili cesarju, a so bili neuspešni. Začel se je boj in leta 1388/89 je mesto zasedlo grofovski grad. Moč Hohenzollernov je upadla in leta 1420 so bavarske čete uničile grad. Zadnji grof Friderik VI. ga je prodal in leta 1427 ga je prevzel mestni svet. Umaknili so se na grad v Cadolzburg. Po investiturnem boju za Brandenburg leta 1415 so se Hohenzollerni preusmerili na sever. Čeprav so tudi pozneje imeli pri svojem imenu dodano grajski gospod iz Nürnberga, je prodaja pomenila konec grofije v Nürnbergu. Iz njenega ozemlja sta v naslednjem obdobju nastali mejni grofiji Brandenburg-Ansbach in Brandenburg-Kulmbach.[3]

Predstavitev in pomen izgube[uredi | uredi kodo]

Nürnberški grad je zdaj v celoti v posesti mesta. Med husitskimi vojnami sta bili okrepljeni zahodna in severna stran, grad pa vključen v mestne utrdbe. Med letoma 1538 in 1545 je bil nazadnje zavarovan s trdnjavo na zahodni in severni strani, med letoma 1440 in 1442 je bil romanski palas nadomeščen s poznogotsko zgradbo in leta 1487 podaljšan za dodatek. Med letoma 1494 in 1495 je mesto zgradilo kaščo, pozneje imenovano Kaiserstallung (cesarski hlev). Leta 1524 je v mesto prišla reformacija, cesar in mesto sta se odtujila. Za cesarja Karla V. so dnevne sobe v gradu preoblikovali med letoma 1559 in 1560, Ferdinand I. je palas spet širil, vendar pa je grad izgubljal svoj pomen.

Med tridesetletno vojno sta se okoli Nürnberga nekaj let vojskovali sprti strani, kar je leta 1632 sprožilo bitko pri Alte Veste. Mesta in gradu niso osvojili. Po vojni je grad izgubil svoj vojaški pomen in rajhstag ni bil nikoli več v Nürnbergu, ampak je bil od leta 1663 v Regensburgu.[4]

Kovinska gravura, 1830 – pogled na grad

Leta 1806 sta grad in mesto postala del Kraljevine Bavarske. Leta 1828 je bil Kaspar Hauser (skrivnostni otrok, najden v Nemčiji v 19. stoletju, menda povezan z vladarsko hišo Baden) nekaj tednov v grajskem zaporu.

Z romantiko se je zanimanje za grad povečalo. Leta 1834 je Ludvik I. poskrbel za konservatorske in druge ukrepe; sodelovali so arhitekti Carl Alexander Heideloff, August von Voita in Avgust Essenwine. Na zahodni strani je bila dodana visoka altana z opremo lokalnega tesarja zgodovinskega pohištva, uporabili so tudi izvirne dele iz drugih gradov.

Po bavarskem porazu v nemški vojni leta 1866 je moral Ludvik II. s pruskim kraljem Viljemom I. uporabo "gradu svojih prednikov" deliti.

Po zasegu nacistične stranke leta 1933 so začeli obnavljati cesarski grad, ki naj bi bil simbolno ozadje nacizma in naj bi se uporabljal za nastanitev državnih gostov. Začeli so obnovo v smislu "ohranjanja izvirne dediščine", uničeni so bili prejšnje postavitve, del, ki se vidi kot "slaboten slog", ohranjene so bile značilnosti gradu iz 19. stoletja, delo je leta 1934 nadziral Rudolf Esterers. Revija Der Baumeister je prenovo opisala evforično: "Ko smo obiskali Nürnberški grad danes, nas ni več pričakala napačna oblika, ki nam nič ne pove, ampak smo spet doživeli star, plemenit cesarski grad, prepričljiv, preprosto zasnovan, silne velikosti in krepak v lepoti, kot da je delo ponovno odkrilo staro dostojanstveno nemško gradnjo. Da je bila obujena izvirna velikost, je nesporno zasluga ljudi, ki so delali tukaj." [5]

Med drugo svetovno vojno je bil grad v letih 1944/45 močno poškodovan; skoraj nedotaknjena sta ostala le dvojna kapela in stolp Sinwellturm. Po vojni so ga obnovili v zgodovinskih oblikah, kot je primer povsem uničen Luginsland. Nekatere spremembe so ostale, prenova notranjih delov iz 19. stoletja, ki so bili med letoma 1934 in 1935 skoraj v celoti zamenjani. Notranjost je v glavnem taka, kot je bila 1934, ko ga je obnavljal Rudolf Esterers.

Od leta 2013 je grad zanimiva turistična točka. Stalna razstava je bila preoblikovana, prikazana sta tudi Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda in vloga Nürnberga v poznem srednjem veku. Številne stavbe in zunanji prostori so obnovljeni.

Zgradbe[uredi | uredi kodo]

Panorama z gradu na zahod čez stolp Sinwellturm s hlevi in Luginsland, 2007

Cesarska kapela[uredi | uredi kodo]

Dvojna kapela v romanskem slogu je bila zgrajena leta 1200 in je med najstarejšimi ohranjenimi deli gradu. V svetišču je razpelo, poznogotsko delo Veita Stossa. [6]

Dostop do zgornje kapele je bil namenjen aristokraciji, do spodnje kapele pa le z dvorišča. Spodnja in zgornja kapela sta povezani s stropno odprtino. Na zahodni galeriji zgornje kapele je cesarska družinska loža, kjer je bil ločen prostor za cesarja. Tri ravni kažejo hierarhijo sodobne družbe.

Leta 1216 so se gradbena dela na gradu končala, ko je Friderik II. izročil dvojno kapelo nemškemu viteškemu redu (1212–1250), ki so jo verjetno imeli do leta 1419, nato pa so jo izročili mestu Nürnberg.[7]

Vodnjak[uredi | uredi kodo]

Oskrba gradu z vodo je bila ob obleganju zagotovljena z dvema grajskima vodnjakoma. Vodnjak nekdanje grofije je le nekaj metrov južno od Peterokotnega stolpa (Fünfeckt). Približno 20 metrov globok vodnjak je bil skopan v peščenjaku v podnožju gradu.

Globok vodnjak cesarskega gradu je verjetno star kot sam grad. Jašek je vrezan v skalo in ima premer od 2,2 do 1,7 in je globok 53 metrov. Plasti gradu in peščenjaka do podtalnice preseka na nivoju reke Pegnitz. [8]

Bastijon[uredi | uredi kodo]

Utrdba na zahodu, 2004

V 16. stoletju je bilo treba okrepiti utrdbe. Na severovzhodnem vogalu mestnega obzidja zunaj gradu je bil leta 1527 zgrajen tako imenovan Dürerjev bastijon, močen krožni bastijon.

Naravnost severozahodno pred gradom so med letoma 1538 in 1545 zgradili tri velike grajske branike (Vestnerjev stolp, velik in spodnji bastijon) po načrtih italijanskega vojaškega trdnjavskega inženirja Antonia Fazunija, ki so zavarovali grad in mestno obzidje pred topovi. [9]

Cesarska kašča in hlevi[uredi | uredi kodo]

Cesarska kašča med stolpoma Fünfeckt levo in Luginsland zadaj, 2005

Vzhodno od gradu je leta 1495 Hansa Beheim starejši med stolpom Luginsland in Peterokotnim stolpom (Fünfecktturm) zgradil kaščo, dvonadstropno kamnito zgradbo s petimi podstrešji. To je bila mestna kašča; v cesarskem obdobju so se prostori v pritličju uporabljali za hlev.

Zgradba je bila predelana leta 1937 v cesarski hostel, uničen v drugi svetovni vojni in leta 1953 obnovljen. Tudi danes se uporablja kot mladinski hotel in ima po zadnji obnovi 93 sob. [10]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Leta 1990 so med obnovo v Veliki dvorani cesarskega gradu na temeljih odkrili salijsko okroglo kapelo, na dvorišču gradu pa leta 2001 ostanke salijskega bergfrida s stenami, debelimi dva metra, ki je datiran v leto 1000 ali malo prej. Med temelji nekdanjega bergfrida so še starejši temelji, verjetno iz obdobja pred Salijci. [11]

Izkopavanja na dvorišču so odkrila sledove poselitve iz obdobja pred letom 1000. Tu so izkopali temelj okroglega stolpa z debelino stene dva metra.

Gotovo je, da je bil grad razširjen v 11. stoletju od vzhoda proti zahodu čez celoten grajski hrib; vsaj od 12. stoletja je bil utrjen cesarski grad vzhodno od gradu grofije.

Najstarejša ohranjena zgradba je dvojna kapela z vzhodnim kornim stolpom (Margaretin stolp, znan tudi kot rimska zgradba "Heidenturm"). Verjetno je iz druge četrtine 13. stoletja in ima poznoromansko arhitekturno okrasje. [12]

V Topografiji Frankovske (Topographia Franconiae) Matthäusa Meriana sta omenjena rimski vojskovodja Neron Klavdij Druz, umrl leta 9 pr. n. št., in Tiberij, cesar leta 14–37 n. št. ... kot upravičena graditelja "Heidenurms" morda ob pohodu v Veliko Germanijo. V tem času retijskega limesa še ni bilo in Rimljani so imeli prosto pot do Donave. Širjenje čez Donavo proti severu so morali opustiti v 3. stoletju, v 5. stoletju so prišli do današnjega Regensburga, naslednji kraj bi bil Nürnberg, a omenjen je Neroburg, morda res Nürnberg v drugem tisočletju n. št.)

Grad danes[uredi | uredi kodo]

Notranje dvorišče cesarskega gradu

Stavba je v lasti Bavarske uprave za državne palače, vrtove in jezera (Bayerischen Schlösserverwaltung) in je namenjena turizmu. V posameznih stavbah so tudi stanovanja, pisarne in muzeji, občasno strankarski in državni sprejemi. V starem hlevu (Kaiserstallung) je eden največjih in najsodobnejših hotelov v Nemčiji. Hiša s 355 posteljami je bila po obnovi ponovno odprta spomladi 2013. [13]

Grad kot habitat[uredi | uredi kodo]

Nürnberški cesarski grad je zelo pomemben življenjski prostor za živali in rastline. Stotine kleti, sten, stolpi in zelene površin so raznovrstni habitati za rastlinstvo in živalstvo. Pri projektu Habitat gradu je bilo kartiranih okoli 1400 živalskih in rastlinskih vrst na površini okoli 65.000 kvadratnih metrov, kar biologi označujejo kot neverjetno biotsko raznovrstnost. [14]

Geologija[uredi | uredi kodo]

Peščenjak je Bavarska deželna uprava za okolje priznala kot geotop 564A002. Je tudi med 100 najlepšimi geotopi Bavarske. Imenuje se po gradu burgsandstein, ki je geološka plast enote gornjega triasa, ki je zelo razširjena v Frankovski.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Günther P. Fehring, Anton Ress: Die Stadt Nürnberg. 2. Auflage. bearbeitet von Wilhelm Schwemmer. Deutscher Kunstverlag, München, ISBN 3-422-00550-1, S. 152ff.
  2. Kaiserburg Nürnberg, amtlicher Führer, 1994.
  3. Foto des Burggrabens am Vestnertor, in den der Raubritter Eppelein von Gailingen auf seinem Ross sprang
  4. Seite der Bayerischen Schloßverwaltung zur Burg
  5. Die Wiederherstellung der Kaiserburg in Nürnberg, in: Der Baumeister, 33. Jahrgang, Juni 1935, Heft 6, S. 185–195 und Tafel 67, hier S. 190.
  6. Flyer der Bayerischen Schlösserverwaltung (PDF-Datei; 237 kB)
  7. Birgit Friedel|[1]
  8. Alfons Baier: die beiden Brunnen der Nürnberger Burg. Erlangen, 1998.
  9. Die drei großen Basteien bei nuernberg-aha.de
  10. Artikel in der SZ, abgerufen am 11. März 2015
  11. Alfons Baier: Zur Geschichte, Geologie und Hydrologie des Burgberges zu Nürnberg. In: Geologische Blätter für Nordost-Bayern und angrenzende Gebiete. 4, 1988, S. 277–300. (Kurzfassung)
  12. Digitalisat, Herbert Maas, Ist Nürnberg die „Burg des Noro“ oder die Burg auf dem Felsberg?, Mitteilungen des Vereins für Geschichte der Stadt Nürnberg, zvezek 77, 1990, str. 1–16
  13. Portrait der JuHe Nürnberg, jugendherberge.de, abgerufen am 30. Juni 2013.
  14. lebensraum-burg.de

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ernst Mummenhoff: Die Burg zu Nürnberg. Geschichtlicher Führer für Einheimische und Fremde. 4. Auflage. Schrag, Nürnberg 1926. (Nachdruck mit einem Nachwort des Neuherausgebers G. Ulrich Großmann. Verlag des Germanischen Nationalmuseums, Nürnberg 1997, ISBN 3-926982-52-7, mit Auswahlbibliographie zur neueren Literatur)
  • Gerhard Pfeiffer: Studien zur Geschichte der Pfalz Nürnberg. In: Jahrbuch für fränkische Landesforschung. 19, 1959, ISSN 0446-3943, S. 303–366.
  • Günther P. Fehring, Anton Ress: Die Stadt Nürnberg. Kurzinventar. (= Bayerische Kunstdenkmale. 10). 2. Auflage. bearbeitet von Wilhelm Schwemmer. Deutscher Kunstverlag, München 1977, ISBN 3-422-00558-7, S. 152–165, (Unveränderter Nachdruck. ebenda 1982).
  • Heinz-Joachim Neubauer: Der Bau der großen Bastei hinter der Veste 1538–1545. In: Mitteilungen des Vereins für Geschichte der Stadt Nürnberg. 69. Band, Nürnberg 1982, S. 196–263.
  • G. Ulrich Großmann, Birgit Friedel: Die Kaiserpfalz Nürnberg. (= Burgen, Schlösser und Wehrbauten in Mitteleuropa. 1). Schnell & Steiner, Regensburg 1999, ISBN 3-7954-1216-1.
  • Ulrich Großmann: Die Kaiserburg zu Nürnberg. Literaturbericht und Forschungsstand. In: G. Ulrich Großmann (Red.): Burgenbau im 13. Jahrhundert. (= Forschungen zu Burgen und Schlössern. 7). Herausgegeben von der Wartburg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern in Verbindung mit dem Germanischen Nationalmuseum. Deutscher Kunstverlag, München u. a. 2002, ISBN 3-422-06361-7, S. 83–98.
  • Alexander Thon: … ut nostrum regale palatium infra civitatem vel in burgo eorum non hedificent. Studien zu Relevanz und Gültigkeit des Begriffes „Pfalz“ für die Erforschung von Burgen des 12. und 13. Jahrhunderts. In: G. Ulrich Großmann (Red.): Burgenbau im 13. Jahrhundert. Herausgegeben von der Wartburg-Gesellschaft zur Erforschung von Burgen und Schlössern in Verbindung mit dem Germanischen Nationalmuseum. Deutscher Kunstverlag, München u. a. 2002, ISBN 3-422-06361-7, S. 45–72.
  • André Fischer: Neues Buch zur Geschichte von Nürnbergs Wahrzeichen. Gründeten Schweinfurter die Burg? Rezension in: Nürnberger Zeitung. Nr. 74 vom 29. März 2007, S. 11 (mit Fotos) – (online)
  • Birgit Friedel: Die Nürnberger Burg. Geschichte, Baugeschichte und Archäologie. (= Schriften des Deutschen Burgenmuseums. 1). Imhof-Verlag, Petersberg 2007, ISBN 978-3-86568-036-5. (Zugleich: Universität Bamberg, Dissertation 2005), (+ 1 CD-ROM).
  • Hans Gaab, Uwe Lemmer, Ekkehard Wagner (Hrsg.): Astronomie auf der Kaiserburg Nürnberg. Europaforum-Verlag, Lauf a. d. Pegnitz 2007, ISBN 978-3-931070-49-6.
  • G. Ulrich Großmann: Die Kaiserpfalz Nürnberg Verlag Schnell & Steiner, Regensburg 2013, ISBN 978-3-7954-1876-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]