Manfred von Richthofen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za skupino glej Rdeči baron (skupina).
Manfred von Richthofen
Portret
Vzdevek Rdeči Baron
Rojstvo 2. maj 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2]
Vroclav[1]
Smrt 21. april 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2] (25 let)
Vaux-sur-Somme[d]
Pripadnost Nemško cesarstvo
Rod/služba konjenica
Luftstreitkräfte
Aktivna leta 1911–1918
Čin Rittmeister
Enota Jasta 11, Jagdgeschwader 1
Poveljstva

Jasta 11 (Jagdstaffel ali eskadrilja)

Jagdgeschwader 1 (lovski polk)
Odlikovanja

Pour le Merite - znan kot Modri Max

OEK3 with war decoration obv.jpg red železne krone
Sorodstva Lothar von Richthofen (brat)
bratranec Wolfram von Richthofen
Podpis Manfred von Richthofen Signature.svg

Baron Manfred Albrecht von Richthofen, nemški plemič, častnik, vojaški pilot in letalski as, * 2. maj 1892, Breslau, Nemško cesarstvo (danes Wrocław, Poljska) † 21. april 1918, Morlancourt pri Vaux-sur-Somme, Francija.

Manfred Albrecht von Richthofen je bil najuspešnejši nemški in svetovni letalski as prve svetovne vojne. Še danes velja za asa med asi. Zaslovel je, ko je sestrelil angleškega asa Lanoeja Hawkerja, ki je bil 23. novembra 1916 njegova enajsta žrtev.

Njegov mlajši brat Lothar in daljni bratranec Wolfram sta tudi postala letalska asa v prvi svetovni vojni.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Replika Fokker Dr.I s kakršnim je zaslovel in po njem dobil ime

Rodil se je 2. maja 1892 v Breslauu (danes Vroclav na Poljskem) v družini pruskega plemiča in majorja Albrechta von Richthofna in njegove žene Kunigunde.

Ko je bil star 11 let, je vstopil v vojaško šolo v Wahlstattu, nato pa je nadaljeval šolanje še na Kraljevi vojaški akademiji Lichterfelde. Med šolanjem se je izkazalo, da je boljši atlet kot učenec. Zaradi ljubezni do jahanja je postal konjeniški častnik. Aprila 1911 je postal podporočnik v 1. ulanskem polku. Bil pa je menda bolj slab jahač. Njegova mati je kasneje povedala, da je stalno padal s konja in bil zaradi tega vsaj petkrat v bolnici, enkrat si je zaradi padca zlomil ključnico.

Ob začetku prve svetovne vojne je do maja 1915 služil v konjenici, tako na zahodni in vzhodni fronti. Konjenica je bila že takrat popoln anahronizem v vojskovanju. Pojavila so se popolnoma nova orožja in s tem povsem novi načini vojskovanja, v katerem konjenica ni imela več kaj iskati. Bojne ladje s topovi velikega kalibra, podmornice s torpedi, tanki, bojni plini, cepelini in letala vseh vrst: lovci, izvidniki in bombniki. Pa tudi najstrašnejše orožje v prvi svetovni vojni: strojnica. Za konje je v tej vojni stal le še pratež na težje dostopnih terenih, na ravninah so jih že zamenjavali s tovornjaki. Zato je zaprosil za premestitev v vojno letalstvo. Sprva je bil letalski opazovalec, a je kmalu tudi sam postal pilot. Sprva je bil v enoti dvosedežnikov, kjer ga je opazil in ga povabil med lovske pilote legendarni Oswald Boelcke, ki je sredi leta 1916 sestavljal elitno eskadriljo. Bil je med boljšimi učenci in kmalu je pokazal nekaj nadarjenosti za zračne spopade. 10. oktobra 1916 je opravil svoj prvi samostojni polet in to šele po dolgih 24 urah šolanja v letenju. To je zelo veliko, če vemo, da je Kanadčan Billy Barker poletel solo že po vsega 55 minutah šolanja v letalu z dvojnimi krmili. Vendar se je njegova letalska kariera, kasneje tako blesteča, začela kaj klavrno. Na svojem prvem samostojnem poletu je namreč pri pristanku razbil letalo.

V svojem prvem mesecu bojev je dosegel 6 zračnih zmag.

Omislil si je povsem rdeče obarvano letalo, sprva je letel na Albatrosih, kasneje pa na trikrilniku Fokker Dr.I. Zaradi rdeče barve je postal viden in prepoznaven, to je v prvi vrsti potreboval za priče pri priznavanju zmag. Pri Angležih je dobil vzdevek "Rdeči baron" (Red Baron), pri Nemcih "Rdeči bojni letalec" (Der Rote Kampfflieger) in pri Francozih "Le petit rouge". Vzdevek Rdeči baron so Nemci povzeli šele po 1. SV od Angležev, med vojno ga niso uporabljali.

Junija 1917 je postal poveljnik prvega lovskega polka, Jagdgeschwader 1, ki je kmalu dobil neuradni naziv Leteči cirkus (uradno je bil imenovan po njem), ki je bil sestavljen iz najboljših nemški pilotov in je deloval na zahodni fronti. Po njegovi smrti ga je kot poveljnika Jaste 11 (Jagdstaffel ali lovska eskadrilja oz. skupina) nasledil nihče drug kot Hermann Göring, kasnejši feldmaršal in vrhovni poveljnik nacistične Lufwaffe.

V nedeljo, 21. aprila 1918 je takoj po enajsti uri dopoldne umrl med zračnim bojem. Ironija je bila, da Richthofen tega dne uradno sploh ne bi smel leteti. Še vedno je čutil posledice poškodbe glave, ko mu je krogla iz strojnice angleškega letala oplazila lobanjo. Že takrat bi takšna poškodba morala pomeniti takojšnjo zdravstveno diskvalifikacijo in posledično permanentno prepoved pilotiranja. A Richthofen je bil pač "poseben kaliber" in si kaj takega nihče ni upal storiti.

Uradno ga je sestrelil kanadski pilot Arthur Roy Brown z letalom Sopwith Camel, ki je prišel na pomoč mlademu pilotu, sorojaku Wilfridu »Woopu« Mayu. Za Richthofna je bil osamljeni Mayev Sopwith Camel samo lahka tarča, naslednja na njegovem spisku, 81. žrtev. Brown je bil takrat nekaj za njim, a ga Richthofen ni opazil. Mayu so regljajoče strojnice in pogled v vzvratno ogledalo na rdeč trikrilnik takoj razkrile s kom ima opravka. Sprejel je, za neizkušenega pilota naravnost briljantni, ključni taktični odločitvi, ki sta mu tisto nedeljo rešili življenje. Prvič: ni se spustil v letalski dvoboj, saj Rdečemu baronu (takrat še) ni bil dorasel in drugič: spustil se je nizko k tlom, s tem se je zavezniškim mitraljezcem na tleh identificiral in hkrati izpostavil Richthofna besu protiletalskega ognja s tal. Po večkilometerskem lovu nizko nad drevesi in med vaškimi cerkvenimi zvoniki je Rdečega barona le doletelo tisto, kar je bilo neizbežno. Kaj je pri tem zavedlo Richthofna, drugače tako zelo preračunljivega, da je storil zanj tako začetniško, da ne rečemo zelo neumno napako. Je bila to njegova že tako prevelika častihlepnost, morda poškodba glave ali pa takrat še neraziskano psihično stanje, imenovano "combat fatigue". Vendar v bojnem letalstvu velja zlato pravilo: Samo enkrat storiš samo eno napako preveč in ni te več.

Obstaja več različic, kdo ga je sestrelil. Večina zatrjuje, da so ga v resnici sestrelili avstralski pehotni vojaki, ki so s strojnicami streljali na njegovo nizko leteče letalo. Sestrelitve so bili "osumljeni" trije avstralski mitraljezci: Robert Buie in Cedric Bassett Popkin z Vickersovima strojnicama in Willy John »Snowy« Evans z Lewisovo strojnico. Obe angleški strojnici sta uporabljali enako standardno strelivo kalibra .303" (7,69 mm) prav tako kot obe Vickersovi sinhronizirani strojnici angleških Sopwith Camelov. Po številnih rekonstrukcijah usodnega dogodka in po izsledkih obdukcije (smer in kot vstopa krogle v telo) so kanadskega pilota Browna in avstralskega mitraljezca Buieja kot možna storilca izločili, ostala sta Popkin in Evans. Ena sama krogla kalibra .303 je smrtno zadela von Richthofna in mu z desne strani zadela prsni koš, prebila obe pljučni krili in poškodovala srce. Ker pa krogla v masivnejšem telesu kot je človeško, ne potuje premočrtno ampak se obrača, so nastale hude notranje poškodbe. Lahko je celo še pristal, a pri tem razbil letalo. Ostanke njegovega letala so avstralski vojaki povsem oskubli za spominke (tako kot je delal on sam). Avstralski bolničar "Ted" Smout ga je zadnji videl živega. Preden je izdihnil je izdavil še: "Kaputt" (v novi slovenščini "gotof"). Truplo so po smrti izdatno poslikali. Vidne poškodbe njegovega obraza so nastale izključno zaradi njegovega zadnjega pristanka ali bolje rečeno "prihoda" na tla, narejena je bila obdukcija. Kdo je v resnici zadel Richthofna, ne bomo nikoli izvedeli. Danes bi to zlahka ugotovili z balistično preiskavo. Kanadski pilot Arthur Roy Brown, uradni zmagovalec, je vztrajno molčal vse do svoje smrti leta 1952. »Snowy« Evans je po vrnitvi domov v rodno Avstralijo že leta 1925 brez naslednikov umrl. Za njim ni ostala nobena fotografija. Kar nekaj opisov usodnega dogodka je podal preostali udeleženec, za večino je prav on zadel Rdečega barona, Avstralec Cedric Popkin.

Rdeči baron se je še kar izkazal, čeprav še zdaleč ni bil rojen pilot in taktik kot njegov učitelj Oswald Boelcke. Bil pa je izvrsten strelec. Že doma je kot mlad lovec na lovu rad streljal na vse kar leze in gre. Nemci so ob vseh njegovih junaštvih tudi pozabili navesti, da je veliko od njegovih 80. zmag, vsaj na začetku, dosegel proti počasnim izvidniškim dvosedežnikom, ki so bili na začetku vojne še celo neoboroženi. Imel je tudi zelo grdo navado, da je po sestrelitvi rad pristajal ob ruševinah nasprotnika in si vzel kakšen "spominek" zase: usnjeno čelado, rokavice ali škornje, pilotska očala, ročne ure, osebne dokumente, izrezal registrske oznake letal itn. Doma si je uredil "spominsko sobo" z ostudno zbirko teh predmetov. Za lestenec je uporabil rotacijski motor (brez drobovja) nasprotnikovega letala, namesto svečk pa namestil devet žarnic. Za to obstajajo dokumentirani dokazi. Omislil si je tudi zbirko majhnih srebrnih pokalov za vsako sestreljeno nasprotnikovo letalo. Ti pokali, visoki kaka dva palca, so imeli vgraviran napis tipa sestreljenega letala, datum sestrelitve in zaporedno številko žrtve. Berlinskega zlatarja je zalagal z naročili skoraj dve leti...

Med podrejenimi piloti je sicer užival veliko spoštovanje, bil pa je zelo zaprt človek in je imel zelo malo pravih prijateljev. Dva od "srečnežev" sta bila Werner Voss in Kurt Wolff. Njegov mlajši brat Lothar, tudi pilot, pa je bil njegovo popolno nasprotje: odprt, vesel, družaben in priljubljen.

Britanski pilot je nad nemškim letališčem pri Cappyu odvrgel sporočilo o njegovi smrti. Pokopan je bil v Bertanglesu pri Amiensu v Franciji z vsemi vojaškimi častmi, avstralski pešaki so izstrelili častne salve (na internetu je moč videti enominutni nemi posnetek njegovega pogreba v Bertanglesu). Po vojni je bilo njegovo truplo izkopano in nato pokopano sprva v Berlinu, nato pa je leta 1925 dokončno našel svoj mir v družinski grobnici v Wiesbadnu.

Leta 1968 je bil sprejet v International Aerospace Hall of Fame.

Enote[uredi | uredi kodo]

  • FA69 (poletje 1915)
  • KG1 (21. avgust - oktober 1915)
  • KG2 (oktober - november 1915 in zgodaj 1916 do poletja 1916)
  • Jasta 2 (1. september 1916 - december 1916)
  • Jasta 11 (14. januar 1917 - 23. junij 1917)
  • JG 1 (24. junij 1917 - 21. april 1918)

Napredovanja[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Nemško cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Avstro-Ogrska[uredi | uredi kodo]

Bolgarija[uredi | uredi kodo]

Turčija[uredi | uredi kodo]

Znani nasprotniki[uredi | uredi kodo]

  1. 11 - Lanoe Hawker
  2. 13 - Arthur Knight
  3. 15 - James McCudden
  4. 54 - Robert Farquhar
  5. 55 - Norman McNaughton
  6. 71 - Thomas Sharpe
  7. 76 - Sydney Smith
  8. 79 - Richard Raymond-Barker

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Der Rote Kampfflieger (1917)

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Njegovemu imenu v čast so v Nemčiji večkrat poimenovali po njem različne enote:

  • Jagdgeschwader 132 »Richthofen« (1. april 1936 - 1. november 1938) — prva lovska enota po prvi svetovni vojni
  • Jagdgeschwader 131 »Richthofen« (1. november 1938 - 1. maj 1939) — Luftwaffe, predhodnik iz druge svetovne vojne znanega JG 2
  • Jagdgeschwader 2 »Richthofen« (1. maj 1939 - 7. maj 1945) — Luftwaffe, eden izmed najbolj poznanih lovskih polkov Luftwaffe
  • Jagdgeschwader 71 »Richthofen« ( 6. junij 1959) — prva letalska enota opremljena z reaktivnimi letali v povojnem Bundeswehru - njegov prvi poveljnik je postal največji as iz druge svetovne vojne, Erich Hartmann.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

V slovenščini:

V angleščini:

V nemščini: