Limbuš

Limbuš
Limbuš Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°33′29.07″N 15°34′43.5″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Podravska
Tradicionalna pokrajina	Štajerska
Občina	Maribor
Površina
• Skupno	3,69 km2
Nadm. višina	283,5 m m
Prebivalstvo  (2025)
• Skupno	2.004
• Gostota	540 preb./km2
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	2341 Limbuš
Zemljevidi	Najdi.si Geopedia

Limbuš je naselje v mariborskem mestnem območju, ki leži na desnem bregu Drave ob lokalni cesti Maribor - Ruše v Mestni občini Maribor.

Limbuš in njegovo širše območje imata bogato zgodovino, ki sega v Ilirsko – Keltsko obdobje, ko je bilo naseljeno obrežje Drave ob Starem zalivu, kjer so bila najdena ognjišča in posodje. Iz rimskega obdobja je znano, da se je naselje v času Kristusovega rojstva imenovalo Olimacium. Še danes je ohranjenih sedem rimskih gomil, v katerih je med drugim najden tudi Trajanov novec. Gomile so locirane neposredno ob Dravi, med starim in novim zalivom.

V srednjem veku je bil na Grajskem griču, južno od središča vasi, zgrajen grad, katerega lastniki so bili gospodje Lembachi. Prvič so omenjeni leta 1147 in drugič leta 1189. Njihov rod je v 15. stoletju izumrl in gospostvo je prehajalo na različne dediče. Med njimi so bili Celjski grofje, Frankopani, Galli in Ivniška gospoda. Slednji so grad z vsemi posestvi vred leta 1666 prodali benediktincem iz Šent Pavla na Koroškem, in ti so z gospostvom upravljali vse do leta 1941, s prekinitvijo v času jožefinskih reform. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 jim je bilo v denacionalizacijskih postopkih večino posesti ponovno vrnjeno.

Župnija Limbuš

Samostojna župnija v Limbušu je nastala potem, ko je pogorela Magdalenska cerkev (v začetku 16. stoletja) in se je magdalenski župnik začasno preselil na območje tedanje Magdalenske podružnice v Limbušu. V obdobju med 1512 in 1524 je nastala župnija Sv. Jakoba Limbuš, ki je prvotno obsegala območje od Ruš do Zrkovcev, kasneje pa so na posameznih območjih nastajale samostojne župnije Ruše, Magdalena, Sv. Jožef in Brezje.

Današnja župnija Limbuš je rimskokatoliška župnija ter del Dekanije Maribor in Mariborske nadškofije in mtropolije. Obsega Limbuš, Pekre, Hrastje, Vrhov dol, Damiševo naselje, Laznico in Bistrico ob Dravi (do potoka). Zavetnik župnije je apostol sv. Jakob Starejši.

Župnijska cerkev sv. Jakoba

Gotska cerkev je bila zgrajena okoli leta 1300, pisno se prvič omenja leta 1387. Zvonik, ki je bil za eno etažo nižji od današnjega, je bil prizidan v začetku 16. stoletja. Ob koncu 17. stoletja je ladja bila nadzidana z ravnim stropom, prizidan je bil prezbiterij in dve kapeli, zvonik je povišan za etažo. Cerkev je v prvi polovici 18. stoletja dobila banjast obok in zakristijo (povečana leta 1833). Glavni oltar je bil izdelan leta 1708 v delavnici Franca K. Reisa v Mariboru. V glavni niši stoji kip zavetnika župnije, ob straneh so kipi velikih cerkvenih očetov. Nad osrednjim kipom je v niši prizor Marijinega kronanja, na straneh pa sv. Peter in Pavel.

Cerkev je bila posvečena 20. 10. 1870. Pred tem je bila prenovljena, Jakob Brolla pa jo je opremil s freskami. Naslednja večja prenova je potekala med leti od 1997 do 1998 in bila osredotočena na notranjost. Dobi nov daritveni oltar, ambon in krstilnik. Prav tako je ponovno posvečena. Po notranji prenovi je nato leta 2004 bila prenove deležna še zunanjost.

Cerkev Žalostne Matere Božje na Pekrski gorci

Cerkev je imenovana tudi Slovenska kalvarija in je bila zgrajena v prvi polovici 19. stoletja, na mestu kjer naj okoli leta 1664 bil postavljen križ. Gradnja je bila končana 3. 5. 1835, ko je hkrati tudi blagoslovljena.

Danes so v cerkvi redne svete maše vsako prvo nedeljo v mesecu od maja do oktobra in na sveti večer.

Zgodovina

Leta 1820 je na območju Vrhovega dola, na kraju, ki se zdaj imenuje Meranovo, posestvo kupil nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški, vnuk Marije Terezije, in tu uredil vzorno vinogradništvo, zibelko sodobnega vinogradništva na območju tedanje Štajerske. Leta 1832 je v Hrastju ustanovil še prvo vinogradniško–sadjarsko šolo v tedanji deželi Štajerski. To je v bistvu začetek kmetijskega šolstva na našem območju in predhodnica mariborske srednje kmetijske šole in sedanje Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor. Meranovo je bilo po zasnovi nadvojvode Janeza primer socialnega odnosa do delavcev, saj je bilo vsako soboto opoldne izplačilo tedenskega zaslužka, ob praznikih pa darilo v obliki vina in moke. Nadvojvoda Janez je ustanovil tudi sklad za ostarele viničarje ter jih nagrajeval z denarjem in spominskimi darili na Jakobovo nedeljo, ženam viničarjev pa namenjal svilene rute. Nadvojvoda Janez je prav tako zaslužen za potek železnice od Gradca do Trsta skozi Maribor in s tem za razvoj Maribora, za izgradnjo ceste skozi Hudo luknjo na Koroškem in za popis narodnega blaga ter šeg in običajev po Sloveniji. V dvajsetem stoletju so se v Limbuš priseljevali mariborski industrialisti, veleposestniki in oficirji, ki so bili v Limbušu in okolici poleg benediktincev in Meranovega tretji steber kmetijstva. Poleg teh ključnih lastnikov posestev v kraju je bilo še nekaj kmetov domačinov, ki so delovali v središču Limbuša, Laznici in Vrhovem Dolu. Bilo je tudi nekaj obrtnikov, dve trgovini in kar štiri gostilne, med njimi za Mariborčane in njihove nedeljske izlete posebej privlačna gostilna Julija Robiča.

V drugi svetovni vojni je bil v Limbušu že 30. maja 1941 ustanovni odbor Osvobodilne fronte in skozi vso vojno izrazita podpora narodnoosvobodilni borbi. Vojnih žrtev na strani podpore NOB je bilo 24. Večje število moških pa je bilo vpoklicanih v nemško vojsko in mnogi so padli daleč od domovine. Koliko natančno, ni raziskano.

Povojni razvoj kraja zaznamujejo intenzivna gradnja zaselkov in infrastrukture, širitev šole, gradnja podjetja Marles in Obrata Gozdnega gospodarstva ter zamiranje zasebnega kmetijstva.

Limbuš je dal svoj prispevek tudi leta 1991, v času osamosvojitvene vojne za Slovenije, ko so pripadniki Teritorialne obrambe ob pomoči domačinov izvedli uspešno blokado tankovske kolone JLA na Lackovi cesti in na mostu v Limbušu ter dosegli predajo vojakov.

Poosamosvojitveno obdobje je zaznamovano s propadom podjetja Marles in na drugi strani z nastajanjem množice malih podjetij, z izgradnjo zadnjih faz vodovoda, kanalizacije, urejanjem cest zunaj središča kraja, izgradnjo telovadnice ob osnovni šoli in ustvarjanjem pogojev za devetletko ter v letu 2004 z začetkom urejanja ceste skozi središče: s krožiščem se je povsem spremenila podoba središča, ob tem pa je nedaleč vstran nastalo tudi novo naselje poimenovano po nadvojvodi Janezu.

Društva, bratovščine in šolstvo

V preteklosti so v Limbušu obstajale različne bratovščine (npr. vinogradniška bratovščina, ki je oskrbovala grozdni oltar v župnijski cerkvi), predhodnice kasnejšega društvenega povezovanja.

Leta 1847 je v Limbušu je nastalo prvo Društvo za branje slovenskih bukvic v Sloveniji, ki ga je ustanovil župnik Anton Lah; ta je tudi sestavil prve »reglce« za delovanje slovenskih bralnic. Ti »reglci« so še danes osnova za pravila o delovanju slovenskih knjižnic.

Za Limbuš je pomembno tudi leta 1890 ustanovljeno Društvo za požarno obrambo, danes Prostovoljno gasilsko društvo Pekre, katerega požarni rajon je tudi celotna krajevna skupnosti Limbuš. V njegovem okviru deluje tudi ena najstarejših gasilskih godba na slovenskem, Gasilska godba PGD Pekre, nekoč med ljudmi poimenovala "Perntalska pleh muzika". (Perntal je ljudsko poimenovanje Vrhovega Dola, predela današnjega Limbuša, kjer so se godbeniki dobivali na vajah.

Med svetovnima vojnama je v Limbušu nastalo Sokolsko društvo, bilo pa je tudi nekaj poskusov ustanovitve Orlov. Značilnost medvojnega obdobja je izrazito izraženo slovenstvo pri učiteljstvu, duhovništvu in pomembnih krajevnih veljakih.

Limbuš ima dolgoletno šolsko tradicijo, saj prvi viri o organiziranem osnovnem šolstvu izhajajo iz druge polovice 18. stoletja. Danes je v Osnovni šoli Rada Robiča v Limbušu pouk organiziran v modernih prostorih ter obsega devetletno osnovnošolsko izobraževanje. Ob šoli se nahaja še vrtec in otroške jasli.

Grad Limbuš

Grad je stal na Grajskem griču nad vasjo Limbuš, vendar so danes vidne le razvaline, med njimi tudi kip zadnje gospodarice gradu. Pozidal ga je Leopold Limbuški in Limbuški gospodje ga je nato uporavljajo vse do njihovega izumrtja ok. leta 1330. Med turškimi vpadi je bil grad večkrat poškodovan. Leta 1666 je gospoščino kupil šentpavelski samostan na Koroškem in ga upravljal do 1782, ko je red bil ukinjen. Grad in njegova posest je nato prešla v državno last, ki ga je dalaja v najem. Že v tem obdobju je stavba začela razpadati, zato so jo leta 1797 podrli.

Objekt je 8. 4. 1992 bil razglašen za nepremični spomenik lokalnega pomena in je vpisan v Register nepremične kulturne dediščine.

Limbuš danes

Limbuš je imel leta 2025 ok. 2000 prebivalcev.

V kraju še danes nastajajo novi individualni stanovanjski objekti ter novi zaselki, s tem pa se iz leta v leto povečuje tudi število prebivalcev.

V Limbušu se ponovno prebuja tudi ljubiteljska kultura, ki je po svojih aktivnostih na tem območju znana že več kot pol stoletja. Ljubiteljska kultura v Limbušu in Pekrah je znana predvsem po svojih gledaliških predstavah, na katerih ljubiteljski igralci in entuziasti uprizorijo marsikatero domačo in tujo igro.

Zunanje povezave

• Krajevna skupnost Limbuš
• Župnija sv. Jakoba
• Turistično društvo Limbuš
• Meranovo