Letoon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Letoon
Λητῶον
Letoon tempel axb01.jpg
Dobro vidni temelji treh templjev v Letoonu
Letoon se nahaja v Turčija
Letoon
Geografska lokacija: Turčija
Drugo imeLetoum
LokacijaKumluova, Provinca Muğla,
Zastava Turčije Turčija
RegijaLikija
Koordinati36°19′55″N 29°17′23″E / 36.33194°N 29.28972°E / 36.33194; 29.28972
TipSvetišče
DelKsantosa
Zgodovina
Ustanovljenopozno 6. stoletje pr. n. št.
Opuščeno7. stoletje n. št.
Druge informacije
TipKulturni
Kriterijiii, iii
Razglasitev1988 (12. zasedanje)
ID #484-003
DelKsantos-Letoon

Letoon (starogrško Λητῶον), včasih polatinjeno v Letoum, je bilo svetišče boginje Leto blizu starodavnega mesta Ksantos v Likiji v južni Anatoliji. Bil je eno od najpomembnejših verskih središč v regiji. Najdišče leži južno od turške vasi Kumluova v okraju Fethiye province Muğla v Turčiji. Leži ob reki Ksantos približno štiri kilometre južno od Ksantosa.[1]

Najdišče je od leta 1988 skupaj s Ksantosom na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheološke najdbe na tem mestu, ki ni bilo nikoli stalno naseljeno naselje, kažejo na versko središče s konca 6. stoletja pr. n. št. Letoon je bil torej ustanovljen pred grško hegemonijo v Likiji, ki se je začela v začetku 4. stoletja pr. n. št. Mesto je bilo pred tem verjetno posvečeno starejšemu kultu boginje matere. V Likiji je to bila Eni Mahanahi. Po prihodu Grkov jo je zamenjala boginja Leto, kateri sta se pridružila njena potomca, dvojčka Apolon in Artemida.[2]

V grški mitologiji sta trditev o zgodnjem Apolonovem kultu v dolini Ksanta, ki ju sicer ne podpirata niti zgodovina niti arheologija, podala dva mita, oba povezana z eponimom "Likus". Eden od njiju je izviral iz avtohtonih Telhinov z Rodosa, ki naj bi kolonizirali regijo v času Devkalionove poplave. Drugi Likus je bil Atenec Likus, ki ga je brat Egej pregnal iz Aten. Likus je bil videc, ki je uvedel kult Likejskega Apolona. Slednjega je ljudska etimologija povezala z Likijo in zato Likusa postavila za njenega atenskega kolonizatorja.[3]

Temelje helenističnega templja, posvečenega boginji Leto in njenima otrokoma Apolonu in Artemidi, so začeli izkopavati leta 1962 pod vodstvom H. Metzgerja.[4] Arheologi so izkopali večino ruševin in odkrili trijezični Letoonski napis v grščini, likijščini in aramejščini, ključen za razvozlanje likijskega jezika. Letoonski napis hrani Muzej Fethiye.

Na svetost najdišča kaže Apijanova anekdota, povezana s kraljem Mitridatom VI. Pontskim, ki je nameraval med svojim obleganjem likijskega obalnega mesta Patara za lastne namene posekati drevesa v svetem gaju. V nočni mori je dobil opozorilo, naj tega svetoskrunskega dejanja ne stori.[5]

Sveto mesto je ostalo dejavno vse do rimskega obdobja. V zgodnjem krščanskem obdobju je bila na najdišču zgrajena cerkev, ki je bila v 7. stoletju zapuščena. Za njeno gradnjo so uporabili kamen iz grških svetišč.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Strabo, xiv.2.2 in 3.6.
  2. Lycian Turkey.
  3. Pierre Grimal. The Dictionary of Classical Mythology: "Lycus".
  4. H. Metzger, "Fouilles du Létôon de Xanthe (1962-65)" Revue archéologique (1966).
  5. Appian. Mithridates, 27. V T.R. Bryce. "The Arrival of the Goddess Leto in Lycia". Historia: Zeitschrift für Alte Geschichte, 321 (1983:1-13): 3, sklic 9.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lars Heinze. Modernisierte Hüllen? Das Letoon bei Xanthos und die Verwendung von Tempeln als Medium der Erinnerungskultur in hellenistischen Heiligtümern. Stadtkultur im Hellenismus. Albrecht Matthaei/Martin Zimmermann, Heidelberg 2014, str. 76–96.      
  • Jacques Des Courtils. Guide de Xantos et du Létôon. Ege Yayınları, Istanbul 2003, ISBN 975-8070-54-1; Tudi v A guide to Xanthos and Letoon. Ege Yayınları, Istanbul 2003, ISBN 975-8070-55-X.
  • Fouilles de Xanthos. Klincksieck, Paris
    • Band 6: Henri Metzger. La stèle trilingue du Létôon. 1979, ISBN 2-252-02109-8;
    • Band 7: André Balland. Inscriptions d'époque impériale du Létôon. 1981, ISBN 2-252-02344-9;
    • Band 9: André Bourgarel, Henri Metzger, Gérard Siebert. La région nord du Létôon. 2 Bände. 1992, ISBN 2-252-02850-5.
    • Band 11: Erik Hansen, Christian Le Roy. Le temple de Léto au Létoon de Xanthos. Étude architecturale, Aarhus/Paris 2012
  • Erik Hansen. Le temple de Létô au Létôon de Xanthos. V: Revue archéologique. 1991, ISSN 0035-0737, str. 323–340.
  • Christian Le Roy. Le Développement Monumental du Létôon des Xanthos.RA 2, 1991, 341–351.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]