Leopold Cigoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Leopold Cigoj
Rojstvo21. marec 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Smrt7. avgust 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (48 let)
DržavljanstvoFlag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik, publicist

Leopold Cigoj, slovenski rimskokatoliški duhovnik, vzgojitelj otrok in publicist, * 21. marec 1886, Malovše, † 7. avgust 1934, Malovše.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Osnovno šolo je obiskoval v Črničah, gimnazijo in bogoslovje pa v Gorici. Posvečen je bil 18. aprila 1909. Prvo službo je nastopil kot kaplan v Dornberku (1909-1910). Ker je zbolel na pljučih ga je nadškof Frančišek Borgia Sedej poslal za župnijskega upravitelja na Lokve nad Gorico (1910-1916) in nato za vikarja v Stomaž pri Ajdovščini (1916-1925). Ko so v Gorici v malem semenišču odprli škofijsko gimnazijo je nadškof Cigoja imenoval za prefekta malega semenišča, kasneje pa za spirituala (1927-1934). Ko je zbolel za zlatenico in rakom je po težki bolezni umrl v domačem kraju.[1]

Po priključitvi Primorske k Italiji so slovenski in hrvaški duhovniki poživili delovanje društva »Zbor svečenikov sv. Pavla« in pričeli izdajati istoimensko glasilo. V društvu so ustanovili razne odseke. Cigoj je prevzel »odsek za šolstvo«, ki je imel nalogo, da se v osnovnih šolah nadaljuje s poukom kateheze in vzgojo otrok. Po prejšnji avstrijski šolski zakonodaji je bil pouk verouka obvezen šolski predmet, izvajali pa so ga duhovniki; italijanski šolski zakon, ki so ga tedaj razširili tudi na Primorsko, pa je verouk izločil kot obvezen predmet, duhovnikom pa vstop v šolo prepovedal. Nadškof Sedej je po težkem boju s fašističnimi oblastmi dosegel, da je verouk ostal obvezen predmet in da so ga lahko poučevali duhovniki. Nadškof se je v boju za pouk verouka opiral na Cigojeve članke objavljene v Zboru svečenikov sv. Pavla. Sedejeva zmaga v boju za verouk je ohranila slovenski manjšini v Italiji pouk tudi po šolski reformi 1929 in kasneje, ter še danes zagotavlja verouku na osnovnih šolah v goriški in tržaški pokrajni izreden pravni položaj.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]