Pojdi na vsebino

Kurkuma

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kurkuma
Curcuma longa
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:
Plantae (rastline)
Deblo:
Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred:
Liliopsida (enokaličnice)
Red:
Zingiberales (ingverjevci)
Družina:
Zingiberaceae (ingverjevke)
Poddružina:
Zingiberoideae
Pleme:
Zingibereae
Rod:
Curcuma
Vrsta:
C. longa

Kurkuma (znanstveno ime Curcuma longa) je rastlinska vrsta iz rodu Curcuma v družini ingverjevk (Zingiberaceae). Rastlina je doma v tropskih gozdovih jugovzhodne Azije. Danes jo gojijo na jugu Kitajske, v Indiji, v Indoneziji in še posebno na Javi. Kurkuma je tesna sorodnica ingverja. Trsju podobna trajnica v višino zraste do enega metra. Ima izredno dekorativne in velike liste ter čudovite belorumene cvetove. Imenujejo jo tudi »Indijski žafran«, »rumeni ingver« ali »kitajske korenine«. Deli rastline, ki jedi in oblačila obarvajo rumeno, so rizomi, torej podzemna stebla.

Opis

[uredi | uredi kodo]
Rast, listi in socvetje
Podzemni deli rastline in spodnji del nadzemnih delov

Videz in list

[uredi | uredi kodo]

Kurkuma je trajnica, ki doseže višino do 1 metra. Proizvaja močno razvejane, rumene do oranžne, valjaste, aromatične korenike, ki služijo kot trajni organi, na koncih pa se razvijejo gomolji.

Nadomestni, dvodelni, goli listi so razdeljeni na listni ovoj, pecelj in listno ploščo. Listne plošče tvorijo psevdosteblo. Pecelj je dolg od 20 do 45 centimetrov. Preproste listne plošče so podolgovate do eliptične, običajno dolge od 30 do 45, redko do 90 centimetrov in široke od 15 do 18 centimetrov, z zoženim dnom plošče in kratkim, koničastim zgornjim koncem.[1]

Socvetje, cvet in plod

[uredi | uredi kodo]

Na Kitajskem cvetenje običajno nastopi avgusta. Steblo socvetja, dolgo od 12 do 20 centimetrov, nad katerim stoji socvetje, sedi na koncu na psevdosteblu. Valjasto, klasasto socvetje, visoko od 12 do 18 centimetrov in premera od 4 do 9 centimetrov, vsebuje veliko cvetov. Svetlo zeleni ovršni listi, nad katerimi stojijo cvetovi, so dolgi od 3 do 5 centimetrov, jajčasti do podolgovati in imajo topi zgornji konec. V zgornjem delu socvetja so ovršni listi, nad katerimi ne stojijo cvetovi; so razprti, beli do zeleni, včasih pa rdečkasto-vijolični, njihov zgornji konec pa je koničast.

Hermafroditni cvetovi so zigomorfni in trilistni. Trije čašni listi, dolgi od 0,8 do 1,2 centimetra, so zraščeni, beli in puhasto dlakavi, trije zobci čašice pa so neenaki. Trije svetlo rumeni cvetni listi so zraščeni in tvorijo venčno cev, dolgo do 3 centimetre. Trije venčni režnji, dolgi od 1 do 1,5 centimetra, so trikotni z bodičastim zgornjim koncem; srednji venčni rež je večji od obeh stranskih. Samo srednji prašnik notranjega kroga je ploden. Prašnik je pri dnu izbočen. Vsi drugi prašniki so preoblikovani v staminode. Zunanji staminodi so krajši od labeluma. Labelum je rumenkast, z rumenim pasom na sredini, je jajčaste oblike in dolg od 1,2 do 2 cm. Trije plodniki so zraščeni v spodnji, trikomorni jajčnik, ki je redko dlakav.

Kapsula se odpre s tremi predelki.

Število kromosomov

[uredi | uredi kodo]

Število kromosomov je 2n = 48.[2]

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

O njeni prvotni razširjenosti ni znanega nič. Prva odkritja kurkume dolge kot gojene rastline so verjetno v jugozahodni Indiji.[3] Curcuma longa je neofit v številnih državah Južne Azije, pa tudi v Avstraliji, na Kubi, Haitiju in Havajih.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Curcuma longa je bila prvič objavljena leta 1753 pri Carlu Linnaeusu v knjigi Species Plantarum, zvezek I, stran 2.[4]

Vrste

[uredi | uredi kodo]
  • Curcuma aeruginosa Roxb. (1810).
  • Curcuma albicoma S.Q. Tong (1986).
  • Curcuma albiflora Thwaites (1861).
  • Curcuma alismatifolia Gagnep. (1903)
  • Curcuma amada Roxb. (1810)
  • Curcuma amarissima Roscoe (1826).
  • Curcuma angustifolia Roxb. (1810).
  • Curcuma aromatica Salisb. (1808)
  • Curcuma attenuata Wall. ex Baker (1890).
  • Curcuma aurantiaca van Zijp (1915).
  • Curcuma australasica Hook.f. (1867).
  • Curcuma bakeriana Hemsl. (1892) nomen illegit.
  • Curcuma bicolor Mood & K.Larsen (2001).
  • Curcuma bhatii (R.M. Smith) Skornickova & M. Sabu (2005).
  • Curcuma burttii K. Larsen & R.M. Smith (1978).
  • Curcuma caesia Roxb. (1810).
  • Curcuma ceratotheca K. Schum. (1899).
  • Curcuma chuanezhu Z.Y. Zhu (1990), nomen illegit.
  • Curcuma chuanhuangjiang Z.Y. Zhu (1990), nomen illegit.
  • Curcuma chuanyujin C.K. Hsieh & H. Zhang (1990).
  • Curcuma cochinchinensis Gagnep. (1907).
  • Curcuma codonantha Skornickova (2003).
  • Curcuma coerulea K. Schum. (1904).
  • Curcuma colorata Valeton (1918).
  • Curcuma comosa Roxb. (1810).
  • Curcuma coriacea Mangaly & M. Sabu (1988 publ. 1989).
  • Curcuma decipiens Dalzell (1850).
  • Curcuma domestica Valeton (1918), syn. Curcuma longa Linn.
  • Curcuma ecalcarata Sivar. & Balach. (1983).
  • Curcuma euchroma Valeton (1918).
  • Curcuma ecomata Craib (1912).
  • Curcuma elata Roxb. (1820).
  • Curcuma exigua N. Liu (1987).
  • Curcuma ferruginea Roxb. (1810).
  • Curcuma flaviflora S.Q. Tong (1986).
  • Curcuma glans K. Larsen & Mood (2001).
  • Curcuma gracillima Gagnep. (1903).
  • Curcuma grandiflora Wall. ex Baker (1892).
  • Curcuma haritha Mangaly & M. Sabu (1993).
  • Curcuma harmandii Gagnep. (1907).
  • Curcuma heyneana Valeton & van Zijp (1917).
  • Curcuma inodora Blatt. (1930 publ. 1931).
  • Curcuma karnatakensis Amalraj (1991).
  • Curcuma kudagensis Velayudhan, V.S. Pillai & Amalraj (1990).
  • Curcuma kwangsiensis S.G. Lee & C.F. Liang (1977).
  • Curcuma lanceolata Ridley (1907).
  • Curcuma larsenii C. Maknoi & T. Jenjittikul (2006).
  • Curcuma latiflora Valeton (1913).
  • Curcuma latifolia Roscoe (1825).
  • Curcuma leucorrhiza Roxb. (1810).
  • Curcuma loerzingii Valeton (1918).
  • Curcuma longa L. (1753) :
  • Curcuma longispica Valeton (1918).
  • Curcuma malabarica Velayudhan, Amalraj & Muralidharan (1990).
  • Curcuma mangga Valeton & van Zijp (1917).
  • Curcuma meraukensis Valeton (1913).
  • Curcuma mutabilis Skornickova, M. Sabu & Prasanthkumar (2004).
  • Curcuma neilgherrensis Wight (1853).
  • Curcuma nilamburensis K.C. Velayudhan et al. (1994).
  • Curcuma oligantha Trimen (1885).
  • Curcuma ornata Wall. ex Baker (1890).
  • Curcuma parviflora Wall. (1830).
  • Curcuma parvula Gage (1905).
  • Curcuma peethapushpa Sasidh. & Sivar. (1988 publ. 1989).
  • Curcuma petiolata Roxb. (1820).
  • Curcuma phaeocaulis Valeton (1918).
  • Curcuma pierreana Gagnep. (1907).
  • Curcuma plicata Wall. ex Baker (1890).
  • Curcuma porphyrotaenia Zipp. ex Span. (1841).
  • Curcuma prakasha S. Tripathi (2001 publ. 2002).
  • Curcuma pseudomontana J. Graham (1839).
  • Curcuma purpurascens Blume (1827).
  • Curcuma purpurea Blatt. (1930 publ. 1931).
  • Curcuma raktakanta Mangaly & M. Sabu (1988 publ. 1989).
  • Curcuma reclinata Roxb. (1810).
  • Curcuma rhabdota Sirirugsa & M.F. Newman (2000).
  • Curcuma rhomba Mood & K. Larsen (2001).
  • Curcuma roscoeana Wall. (1829).
  • Curcuma rubescens Roxb. (1810).
  • Curcuma rubrobracteata Skornickova, M. Sabu & Prasanthkumar (2003).
  • Curcuma sichuanensis X.X. Chen (1984).
  • Curcuma singularis Gagnep. (1907).
  • Curcuma sparganiifolia Gagnep. (1903).
  • Curcuma stenochila Gagnep. (1903).
  • Curcuma strobilifera Wall. ex Baker (1890).
  • Curcuma sulcata Haines (1923).
  • Curcuma sumatrana Miq. (1861).
  • Curcuma sylvatica Valeton (1918).
  • Curcuma thalakaveriensis Velayudhan et al. (1991).
  • Curcuma thorelii Gagnep. (1907).
  • Curcuma trichosantha Gagnep. (1907).
  • Curcuma vamana M. Sabu & Mangaly (1987 publ. 1988).
  • Curcuma vellanikkarensis K.C. Velayudhan et al. (1994).
  • Curcuma wenyujin Y.H. Chen & C. Ling (1981).
  • Curcuma wenchowensis Y.H. Chen & C. Ling (1975).
  • Curcuma xanthorrhiza Roxb. (1820)
  • Curcuma yunnanensis N. Liu & C. Senjen (1987).
  • Curcuma zedoaria (Christm.) Roscoe (1807)

Vsebnost kurkume

[uredi | uredi kodo]

Korenika je zelo podobna ingverju, vendar je intenzivno rumene barve. Vsebuje do pet odstotkov tipičnih eteričnih olj ter do tri odstotke kurkumina in njegovih derivatov (kurkuminoidov), ki so odgovorni za njeno rumeno barvo. Od teh treh odstotkov so najpomembnejše kemične sestavine kurkumin (60 %), demetoksikurkumin (25 %) in bisdemetoksykurkumin (15 %). Eterično olje, ki predstavlja približno 2 do 5 % posušene začimbe, je sestavljeno iz 60 % seskviterpenov, kot so turmeron (do 30 %), ar-turmeron (do 25 %), atlanton in zingiberen (do 25 %), ter monoterpenov (cimen, 1,8-cineol, felandren, sabinen, borneol in drugi). Drugi derivati ​​seskviterpenov se pojavljajo v različnih vrstah in so delno vrstno specifični. Nekatere pogoste sestavine so sladkorji, beljakovine in smole.[5]

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Uporaba v naravnem zdravilstvu

[uredi | uredi kodo]

Kurkumo uporabljajo v zdravilstvu za pospeševanje izločanja žolča, ker stiska žolčni mehur. Eterično olje kurkume topi žolčne kamne, skupaj z barvilom pa razkužujeta žolčni mehur in žolčevod ter blažita njuno vnetje. V indijski tradicionalni medicini (ajurveda) se uporablja že tisočletja za zdravljenje rakastih obolenj in pri pojavih luskavice (psoriaze), prav tako pa tudi v kozmetičnih pripravkih.

Kurkuma
Plantaža kurkume

Uporaba v mešanicah začimb

[uredi | uredi kodo]

Sveža korenina ima smolnat, rahlo pekoč okus; posušena ima rahlo pikanten in zemeljsko-grenak okus. Uporablja se predvsem mleta zaradi njene barvilne moči, na primer kot sestavina v mešanicah začimb, kot je karijev prašek. Kurkuma je bistveno cenejša od žafrana, ki ima tudi močno rumeno barvo. V Indiji je uporaba karijevega praška dokumentirana že 4000 let.[6] Susanne S. Renner domneva, da so kurkumo uporabljali že pred 10.000 leti, »ko so ljudje v delti Gangesa začeli kmetovati in uporabljati rastline.«[7]

Indija je največja pridelovalka na svetu in porabi približno 80 % svetovnega pridelka. V zahodni kuhinji ima kurkuma manjšo vlogo kot sestavina karijevega praška, kot poceni nadomestek žafrana ali kot barvilo v živilski industriji, na primer za gorčico, testenine ali kurkumin riž.

Večje količine kurkume v prahu se uporabljajo v nekaterih receptih za zlato mleko ali kurkumin latte.[8]

Uporaba v kulinariki

[uredi | uredi kodo]

Uporabljamo jo kot dodatek in začimbo, ki da jedem rumeno barvo, njena aroma pa ni bistvena za jed. Uporablja se v indijskih in šrilanških jedeh. Pospešuje prebavo in ima antiseptične učinke. Pridobivajo jo večinoma iz zmlete korenine rastline Curcuma longa, ki raste na Šri Lanki in predstavlja pri barvanju jedi cenejšo alternativo za kašmirski žafran (saffron). Tudi sicer se uporablja kot naravno barvilo tkanin, ki jih obarva v lepo rumeno barvo. Registrirana je v angleškem seznamu naravnih barvil z oznako C.I.75300 ali- naravno rumena 3. Med registriranimi dodatki (aditivi) v hrani pa je označena s kodo E 100.

Druge uporabe

[uredi | uredi kodo]

Poleg uporabe kot začimbe in za barvanje hrane se je kurkuma vse do 20. stoletja uporabljala za barvanje papirja, lakov in mazil. Tradicionalne tkanine otoka Timor (Tai) so barvane s kurkumo. Odvisno od uporabe to ustvari odtenke od rumene do temno oranžne. Papir, barvan rumeno s kurkuminom (kurkumin papir), se je v kemiji uporabljal kot indikatorski papir za alkalije, ki ga obarvajo rjavo-rdeče (prehodna točka pri pH = 8,6). Kurkumino barvilo kurkumin se uporablja kot reagent za odkrivanje bora v obliki borove kisline, ki v kisli raztopini proizvaja rdeče barvilo rozocianin.

Ker je kurkuma relativno poceni, se pogosto uporablja za podaljšanje žafrana. Zgornja reakcija z alkalijami, kot je kavstična soda, se uporablja za testiranje izdelka.

Ponarejanje

[uredi | uredi kodo]

Za vizualno izboljšanje bledega kurkuminega prahu in intenziviranje barve, ki jo pričakujejo potrošniki, se pogosto uporabljajo barvila, ki vsebujejo svinec, kot je svinčev kromat.[9] Študija v Bangladešu je odkrila ponarejanje v 7 od 9 pregledanih regij, pri čemer so ravni svinca presegle mejo v državi za do 500-krat.[10] Nedavni rezultati študije iz Nemčije in Švice niso odkrili prekomerne kontaminacije s svincem v kurkuminem prahu, ki je bil naprodaj.[11]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Delin Wu, Kai Larsen: Zingiberaceae. In: Wu Zheng-yi, Peter H. Raven (Hrsg.): Flora of China. Band 24: Flagellariaceae through Marantaceae. Science Press und Missouri Botanical Garden Press, Peking und St. Louis, 2000, ISBN 0-915279-83-5. Curcuma longa Linnaeus. S. 361 - textgleich online wie gedrucktes Werk
  2. ↑ Curcuma longa v Tropicos.org. In: IPCN Chromosome Reports. Missouri Botanical Garden, St. Louis
  3. ↑ Curcuma longa. In: POWO = Plants of the World Online von Board of Trustees of the Royal Botanic Gardens, Kew: Kew Science, abgerufen am 31. Mai 2025.
  4. ↑ Curcuma longa v Tropicos.org. Missouri Botanical Garden, St. Louis, abgerufen am 1. Juni 2025.
  5. ↑ Fred Siewek: Exotische Gewürze Herkunft Verwendung Inhaltsstoffe. Springer-Verlag, 2013, ISBN 978-3-0348-5239-5, S. 72 (omejen predogled v storitvi Google Books)
  6. ↑ Andrew Lawler (29. januar 2013). »Where Did Curry Come From?«. Slate (v angleščini).
  7. ↑ »So gesund ist das Gewürz Kurkuma tatsächlich«. ARD alpha (v nemščini). 30. november 2021.
  8. ↑ »Gelb und gesund?«. Verbraucherzentrale (v nemščini). 11. marec 2021.
  9. ↑ »Kurkuma – mit Schwermetallen verunreinigt?«. Chemisches und Veterinäruntersuchungsamt Karlsruhe (v nemščini). 16. marec 2020.
  10. ↑ »Turmeric means "yellow" in Bengali«. Environmental Research (v angleščini). 2019-12. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  11. ↑ »Bleigehalte in Kurkuma – Untersuchungsergebnisse 2020«. Bayerisches Landesamt für Gesundheit und Lebensmittelsicherheit (v nemščini). 25. oktober 2023.

Viri:

[uredi | uredi kodo]
  • Gööck Roland, Gewürze und Krauter von A - Z" (V svetu začimb in dišav), Založba Mladinska knjiga in HP Droga Portorož, Ljubljana, 1979 (COBISS)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kurkuma&oldid=6510965«