Antiseptik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Antiséptik je učinkovina, ki uničuje mikroorganizme na koži in sluznicah ali preprečuje njihovo razmnoževanje.[1] Soroden izraz je razkužilo, vendar gre pri razkužilih za uporabo na površinah oziroma neživih predmetih.[2][3] Med seboj se razlikujejo po kemijski strukturi, mehanizmu delovanja, učinkovitosti ter področju in načinu uporabe.[2] Mednje spadajo na primer določeni alkoholi, bigvanidi, fenoli ...[4]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Antiseptiki se na koži in sluznicah uporabljajo za različne namene, na primer:[5]

  • preprečevanje okužb kože po poškodbah, kot so ureznine, praske, manjše opekline;
  • razkuževanje rok (zdravstvenih delavcev);
  • razkuževanje kože ali sluznic pred posegom (na primer pred odvzemom krvi ali pred operativnim posegom);
  • v obliki ustnih vod, pastil in drugih farmacevtskih oblik za zdravljenje okužb žrela, grla, ustne votline, dlesni.[2]

Vrste antiseptikov[uredi | uredi kodo]

Glede na učinek na različne vrste mikroorganizmov jih lahko razdelimo na:[2][4]

Antiseptiki delujejo predvsem proti vegetativnim oblikam mikroorganizmov, pogosti proti njihovim sporam niso učinkoviti.[2] Če so učinkoviti tudi proti sporam, so lahko:[4]

  • sporostatični (zavrejo razvoj spor)
  • sporocidni (uničijo spore)

Antiseptiki glede na kemijsko zgradbo[uredi | uredi kodo]

Skupina Predstavniki[4][2] Učinkovitost Mehanizem delovanja
Alkoholi - etanol
- izopropanol
- propan-1-ol
Delujejo baktericidno, fungicidno in virucidno; neučinkoviti proti bakterijskim in glivnim sporam ter virusov brez ovojnice.[2] Uničijo strukturo beljakovin v membranah in v citoplazmi mikroorganizmov.[2][3]
Anilidi - triklokarban Aktivni proti grampozitivnim bakterijam; učinkovitost proti gramnegativnim bakterijam in glivam je slabša.[4] Spremenijo prepustnost celične membrane mikroorganizma in povzročijo celično smrt.[4]
Bigvanidi - klorheksidin Delujejo baktericidno in bakteriostatično (predvsem učinkoviti proti grampozitivnim bakterijam), virustatično in fungistatično, ne uničujejo pa spor.[2] Poškodujejo citoplazemsko membrano mikroorganizmov ter tako spremenijo njeno prepustnost, ovirajo delovanje celičnih encimov.[2]
Spojine, ki sproščajo halogene - klorove spojine (hipoklorna kislina, natrijev hipoklorit ...)
- jodove spojine (jod, povidon-jod)
Delujejo baktericidno, fungicidno, virucidno in sporocidno; klorove spojine imajo močnejši učinek od jodovih.[2] Delujejo kot oksidanti in poškodujejo beljakovine in druge komponente mikroorganizmov.[4]
Kvaterne amonijeve spojine - cetilpiridinijev klorid Delujejo baktericidno, fungicidno in virucidno.[2] Adsorpirajo se na celično membrano in spremenijo njeno prepustnost.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 Kumperščak Duh, Matejka (2018). Antiseptiki in razkužila v lekarniški praksi. Farmacevtski vestnik, letnik 69, številka 2, str. 139-147.
  3. 3,0 3,1 https://www.nasa-lekarna.si/clanki/clanek/sredstva-za-razkuzevanje/ Hojnik. V. Sredstva za razkuževanje. Vpogled: 29. 12. 2020.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 McDonnell G., Denver Russell A. Antiseptics and Disinfectants: Activity, Action, and Resistance. Clin Microbiol Rev. 1999 Jan; 12(1): 147–179.
  5. https://www.medicalnewstoday.com/articles/antiseptic#uses, vpogled: 29. 12. 2020.