Karel Lavrič

Karel Lavrič
Rojstvo	1. november 1818({{padleft:1818|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) Prem
Smrt	3. marec 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (57 let) Gorica
Državljanstvo	Cislajtanija  Avstrijsko cesarstvo
Poklic	politik, pravoznanec, pravnik

Karel Lavrič, slovenski narodni buditelj, pravnik in politik, * 1. november 1818, Prem, † 3. marec 1876, Gorica.

Lavrič je pravo študiral v Gradcu in Padovi, kjer je 1845 tudi doktoriral. V javnosti je prvič nastopil 1848, ko je v ljubljanskem časopisu Laibacher Zeitung zagovarjal povezavo slovenskih dežel z Nemško zvezo. Leta 1852 se je kot odvetnik naselil v Tolminu, kjer se je vključil v narodno gibanje in pomagal 1862 ustanoviti čitalnico in postal njen prvi predsednik. Lavrič je pomagal pri ustanavljanju še drugih čitalnic na Primorskem, zlasti po letu 1864, ko se je preselil v Ajdovščino in 1869, ko je živel v Gorici.

Leta 1868 se je vključil v taborsko gibanje in bil organizator in govornik na taboru pri Šempasu, ki se je vršil 18. oktobra 1868. Od začetka leta 1870 je vodil Sočo, prvo politično društvo goriških Slovencev in bil isto leto izvoljen v goriški deželni zbor, v katerem je zagovarjal enakopravno rabo slovenščine. Nemoč, da bi to dosegel v konfrotaciji z Italijani, ga je napeljala na odločitev, da je protestno izstopil iz deželnega zbora. Ko je v Gorici pričelo izhajati glasilo Soča, je v njem zagovarjal svoja politična stališča.

Lavrič je dosledno zagovarjal jezikovno enakopravnost, zedinjeno Slovenijo in federalistično ureditev Avstro-Ogrske. Načela enakopravnosti in demokratičnosti je zagovarjal tudi v odnosu do Italijanov.

Med vračanjem iz Trsta v Tolmin je v prenočišču v Gorici storil samomor.

Zgodnje življenje

Grad Prem blizu Ilirske Bistrice, kjer je Lavrič preživel svoje otroštvo

Karel Edvard Lavrič se je rodil v družini višjega srednjega razreda v južnokranjskem mestu Prem (danes del občine Ilirska Bistrica). Njegov oče je delal kot avstrijski okrožni sodnik. Karel je obiskoval osnovno šolo v Postojni. Leta 1827 se je po očetovi smrti družina preselila v Ljubljano, kjer je Karel obiskoval klasični licej. Leta 1835 so se preselili v Gradec. Tam se je pridružil krogu mladih slovenskih intelektualcev, ki sta ga organizirala Davorin Trstenjak in Stanko Vraz. Med letoma 1839 in 1843 je študiral pravo na univerzi v Gradcu. Študij je nadaljeval na univerzi v Padovi. Med letoma 1845 in 1848 je veliko potoval po Evropi in se kmalu pred izbruhom revolucije leta 1848 naselil v Trstu.

Javno je postal znan konec aprila 1848, ko je v Laibacher Zeitungu, vplivnem nemško govorečem časopisu iz Ljubljane, objavil članek, v katerem je podpiral ohranitev Štajerske in Iliriskega Kraljestva, kjer je živela velika večina Slovencev, v Nemški Konfederaciji ter udeležbo Slovencev na volitvah za frankfurtski parlament. Ta stališča so bila blizu idejam kranjskih pronemških liberalcev, kot je bil Anastasius Grün, vendar so bila v nasprotju s projektom avtonomne Zedinjene Slovenije znotraj Avstrijskega Cesarstva, ki ga je podpirala večina slovenskih liberalnih nacionalistov.

Konec leta 1848 se je Lavrič naselil v majhnem mestu Sežana blizu Trsta, kjer je delal v avstrijski javni upravi. V tem obdobju se je lotil več uspešnih projektov za izboljšanje položaja gospodarsko zaostale kraške regije, vključno z obsežnim programom pogozdovanja. Leta 1852 se je preselil v Tolmin, kjer je odprl uspešno odvetniško pisarno. Bil je aktiven v kulturnem življenju lokalne nemško govoreče elite. V Tolminu se je spreobrnil v luteranstvo, da bi ugajal svoji zaročenki Marie Schimpf, hčerki bogatega nemškega trgovca iz Trsta. Njena zavrnitev je Lavriča pahnila v globoko depresijo, ki je v začetku leta 1860 dosegla vrhunec s poskusom samomora.

Vzpon karieri

Plakat, ki vabi na tabor v Šempasu blizu Gorice

Po uvedbi ustave v Avstrijskem Cesarstvu leta 1861 se je Lavrič ponovno politično angažiral. Kmalu se je povzpel med voditelje slovenskega narodnega gibanja v Goriški in Gradiški grofiji. Leta 1863 se je preselil v Ajdovščino v Vipavski dolini, leta 1869 pa v Gorico, deželno središče. Kot široko izobražen intelektualec je postal eden glavnih teoretikov tako imenovanih Mladoslovencev, liberalnega krila slovenskega narodnega gibanja. Pod vplivom teorij Sismondija, Bluntschlija in Karla von Rottecka je verjel v potrebo po povezovanju gospodarskega reformizma z liberalnimi političnimi institucijami v decentralizirani državi. Kot močan govornik je potoval po regiji, da bi promoviral svoje liberalne vrednote ustavništva, gospodarskega izboljšanja ter etnične in jezikovne enakosti.

Lavrič je bil med prvimi slovenskimi politiki, ki so podprli idejo o množičnih javnih mobilizacijah kmetov v podporo ideji narodne emancipacije. Po zgledu Daniela O'Connella na ogromnih shodih je Lavrič pomagal organizirati množične javne shode v podporo programu Zedinjene Slovenije. Ti shodi, znani kot Tabori, ki so potekali med letoma 1868 in 1871, so se izkazali za izjemno uspešne. Lavrič je osebno sodeloval pri organizaciji 8 od 18 shodov. Med njimi so bili najuspešnejši shodi v Šempasu pri Gorici oktobra 1868, ki se jih je udeležilo okoli 14.000 ljudi, v Vipavi avgusta 1870 (12.000 ljudi) in v Kastavu v Istri maja 1871 (10.000 ljudi).

Leta 1870 je bil Lavrič izvoljen v deželni zbor Gorice in Gradišča.

Zadnja leta

V zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja se je razkol med liberalnimi mladoslovenci in konservativnimi staroslovenci zaostril. Oba tabora sta ustanovila svoji politični organizaciji v Goriško-Gradiški grofiji, Lavrič pa je postal vodja lokalne mladoslovenske frakcije. Njegovi konservativni nasprotniki so sprožili številne napade na njegovo osebnost, zasmehovali njegov idealizem in izkoriščali njegovo protestantsko vero. Razkol je dosegel vrhunec leta 1873, ko lokalnim slovenskim nacionalistom zaradi notranjih razdorov ni uspelo dobiti sedeža v avstrijskem parlamentu. Slovenski frakciji v Gorici in Gradišču sta leta 1875 dosegli sporazum, za razliko od sosednje slovenske regije Kranjske, kjer se je boj med njima nadaljeval in se razvijal v dvostranskem sistemu.

Kljub razočaranju nad odnosi znotraj slovenskega nacionalizma je Lavrič nadaljeval svoje javno delovanje in se osredotočil na boj za enakopravnost slovenščine v javni upravi in ​​šolstvu. Njegov odločen liberalizem in univerzalizem sta mu prinesla spoštovanje italijanskih politikov v regiji; Eden njihovih najbolj radikalnih voditeljev, Carlo Favetti, je javno hvalil Lavričev patriotizem in osebno integriteto ter ga označil za "slovenskega Garibaldija".

Od začetka sedemdesetih let 19. stoletja je Lavrič trpel za pogostimi depresijami. Leta 1871 in ponovno leta 1876 je več mesecev preživel v zdravilišču na jadranski obali. Spomladi 1876 je po vrnitvi z enega od teh umikov storil samomor v svojem domu v Gorici. Pokopan je bil na lokalnem pokopališču.