Jezero Manyara

Jezero Manyara
Pogled na narodni park jezera Manyara.
Jezero Manyara se nahaja v Tanzanija
Jezero Manyara
Jezero Manyara
Legaokrožje Monduli, regija Aruša, Tanzanija
Vrsta jezeraslano, alkalno jezero, endoreično
Glavni dotokireka Simba (iz severa), Makayuni (iz vzhoda)
Maks. dolžina40 km
Maks. širina15 km
Površina470 km2[1]
Maks. globina3,7 m
Gladina (n.m.)1045 m
Jezero Manyara, obale in pečina po mraku

Jezero Manyara je jezero v okrožju Monduli v regiji Aruša v Tanzaniji in je po površini sedmo največje jezero Tanzanije s površino 470 kvadratnih kilometrov. Je plitvo, alkalno jezero v veji Natron-Manyara-Balangida Velikega tektonskega jarka.[2] Severozahodni kvadrant jezera (približno 200 kvadratnih kilometrov)[3] je vključen v narodni park jezera Manyara in je del biosfernega rezervata jezera Manyara, ki ga je leta 1981 ustanovil UNESCO kot del svojega programa Človek in biosfera.[4]

Obstajajo različne razlage o tem, kako je jezero Manyara dobilo ime. Ime Manyara morda izvira iz masajske besede emanyara, ki je šilasta, zaščitna ograda okoli družinske domačije (boma). Morda je jezero poimenovano tako, ker ga obkroža 600 m visok rob razpoke kot ograda okoli masajske bome.[5] Druga teorija je, da je pleme Mbugwe, ki živi na območju jezera Manyara, jezeru dalo ime na podlagi besede Mbugwe Manyero, kar pomeni korito ali kraj, kjer živali pijejo vodo.[6]

Hidrologija[uredi | uredi kodo]

Jezero Manyara ima porečje približno 18.372 km2 z nadmorsko višino od 938 m do 3633 m. Jezero je v zaprti kotlini brez odtoka, kjer se voda izgublja le z izhlapevanjem. Napajajo ga podzemni izviri, vendar velika večina dotoka prihaja iz deževnice, ki se napaja iz stalnih in kratkotrajnih rek, ki odmakajo okoliško porečje.[7] Globina jezera in območje, ki ga pokriva, močno niha. V času mokre sezone je jezero največ 40 km široko in 15 km z največjo globino 3,7 m. Leta 2010 je batimetrična raziskava pokazala, da ima jezero povprečno globino 0,81 m, največjo globino pa približno 1,18 m. V ekstremnih sušnih obdobjih se površina jezera zmanjša, ko voda izhlapi, včasih pa se jezero popolnoma izsuši. Jezero Manyara je alkalno jezero s pH blizu 9,5,[8] in vsebuje tudi veliko raztopljenih soli. Voda v sušnem obdobju postaja vse bolj slana, saj voda izhlapi in se soli kopičijo.[9] V sušnih obdobjih se ob obali izpostavijo velike površine blata. Te alkalne ravnice poženejo v travnike in privabljajo pašne živali, vključno z velikimi čredami bivolov, gnujev in zeber. Zahodno stran jezera obkroža strma riftna pečina, na severu je višavje Ngorongoro, medtem ko se na vzhodu in jugovzhodu valovita ravnica z izoliranimi vulkanskimi gorami umakne v peneplen (planotasto površje nastalo z erozijo). V jezero se izliva več izvirov, potokov, mokrišč in manjših jezer, tako trajnih kot sezonskih. Obale slanega jezera gostijo na severni konici mesto Mto wa Mbu s svojim namakalnim kmetijstvom. Na njeni zahodni strani se razprostira gozd podzemne vode, ki se razteza med obalo jezera in riftno pečino in ga večinoma pokriva narodni park do Marang' gozda. V riftni dolini južno od jezera se za namakanje uporabljajo obsežne poplavne ravnice rek. Bolj vlažna in produktivna višavja po celotnem povodju večinoma uporabljajo različne etnične skupine za kmetijstvo, odvisno od zgodovinskih vzorcev migracij in preseljevanja. Bolj suhe in bolj nepredvidljive savane uporabljajo za pašo živine pastirji (predvsem Masaji). Jugovzhodno od jezera je še en velik in znan narodni park (Tarangire). Poleg tega so povsod po porečju številni rezervati za divjad, naravovarstvena območja, gozdni rezervati, območja za upravljanje divjih živali ter številne vasi in turistična infrastruktura (ceste, domovi in šotorska naselja).

Grožnje in zaščita[uredi | uredi kodo]

Jezero Manyara je delno zaščiteno v narodnem parku jezera Manyara in je eden od sedmih tanzanijskih Unescovih biosfernih rezervatov. Širši družbeno-ekološki sistem porečja jezera Manyara trpi zaradi številnih okoljskih težav zaradi netrajnostne rabe zemlje in vode.[10] Jezero Manyara je v zadnjih 120 letih doživelo splošno naraščajočo pot pri stopnjah sedimentacije z izrazitimi vrhovi v 1960-ih in leta 2010.[11] Povečane stopnje sedimentacije so v veliki meri posledica zapletene interakcije med povečano gorvodno erozijo tal po spremembah talne odeje[12] in naravnimi nihanji padavin.

Ribe[uredi | uredi kodo]

Glavni ribji vrsti, ki naseljujeta jezero, sta som in tilapija. Ribolov je manjši, vendar so ribe običajno le v bližini dotokov, kjer so koncentracije soli nižje. Jezero Manyara je tipsko območje za ogroženo ribo Oreochromis amphimelas, vrsto iz družine ciklidov, endemično za Tanzanijo, najdemo jo v jezeru Manyara in številnih drugih slanih jezerih z zaprtimi kotanjami. Izkoriščanje je prepovedano v delih jezera Manyara znotraj narodnega parka, zaščitena parkovna območja pa zagotavljajo pomembno semensko zalogo za obnavljanje ribolovnih populacij.[13]

Ptice[uredi | uredi kodo]

Narodni park jezera Manyara je znan po jatah tisočih plamencev, ki se v mokri sezoni hranijo ob robu jezera. Včasih je bilo ocenjenih več kot 2 milijona osebkov različnih vrst vodnih ptic. Naslednja tabela povzema najštevilčnejše vrste glede na informativni list o pomembnih območjih ptic: jezero Manyara.[14]

Vrsta Trenutna kategorija Rdečega seznama IUCN Sezona Leto(a) ocene Ocena prebivalstva
Northern Shoveler (Spatula clypeata) LC zima 1995 4650 osebkov
Veliki plamenec (Phoenicopterus roseus) ELC ne vzreja - 40.000 osebkov
Mali plamenec (Phoeniconaias minor) NT ne vzreja 1991 1.900.000 osebkov
Yellow-billed Stork (Mycteria ibis) LC ne vzreja 1995 1020 osebkov
Rožnati pelikan (Pelecanus onocrotalus) LC ne vzreja 1991 200.000 osebkov
Črnokrili polojnik (Himantopus himantopus) NR ne vzreja 1995 8367 osebkov
Sabljarka (Recurvirostra avosetta) LC ne vzreja 1995 4940 osebkov
Kostanjevo črtasti deževnik (Charadrius pallidus) NT ne vzreja 1995 619 osebkov
Kaspijski deževnik (Charadrius asiaticus) LC zima 1995 3302 osebkov
Togotnik (Calidris pugnax) LC zima 1995 45.486 osebkov
Mali prodnik (Calidris minuta) LC zima 1995 78.675 osebkov
Jezerski martinec (Tringa stagnatilis) LC zima 1995 2441 osebkov
Črnonoga čigra (Sterna nilotica) NR zima 1995 1566 osebkov
Beloperuta čigra (Chlidonias leucopterus) LC zima 1995 3283 osebkov
Skupina vrst - vodne ptice n/a ne vzreja 1991-1995 1.000.000-2.499.999 osebkov

Obisk jezera Manyara[uredi | uredi kodo]

Do jezera Manyara se lahko pride skozi narodni park jezera Manyara. Z vhodnimi vrati, ki služijo kot izhod, je pot v park dejansko zanka, ki jo je mogoče z džipom prevoziti v nekaj urah. Pot poteka skozi gozdove, grmičevje in močvirje, preden dosežemo obalo jezera. Pobočje riftne doline ponuja spektakularno ozadje.

Iz bližnjega mesta Mto wa Mbu je preko programa Kulturni turizem mogoče organizirati izlet s kanujem po jezeru ali ribolov za učenje tradicionalnih načinov ribolova. Prav tako je mogoče izvsti kolesarske izlete na vzhodno obalo jezera.[15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Source book for the inland fisheries of Africa vol. 1«. FAO.
  2. Foster, A. and C. Ebinger and E. Mbede and D. Rex (Avgust 1997). »Tectonic development of the northern Tanzanian sector of the East African Rift System«. Journal of the Geological Society. 154 (4): 689–700. doi:10.1144/gsjgs.154.4.0689. S2CID 128697181.
  3. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2022. Pridobljeno 20. januarja 2022.
  4. "Lake Manyara". UNESCO.[1] Retrieved 16 June 2016.
  5. http://www.tanzania.eu/showpage-tanzania-lake_manyara_national_park.html
  6. https://www.jamiiforums.com/threads/maana-ya-manyara.60552/
  7. Deus, Dorothea; Richard Gloaguen and Peter Krause (2013). »Water Balance Modeling in a Semi-Arid Environment with Limited in situ Data Using Remote Sensing in Lake Manyara, East African Rift, Tanzania«. Remote Sensing. 5 (4): 1651–1680. Bibcode:2013RemS....5.1651D. doi:10.3390/rs5041651.
  8. Hughes, R. H.; Hughes, J. S. (1992). A directory of African wetlands. UNEP. p. 255.
  9. https://www.lakelubbers.com/lake-manyara-1672/
  10. Janssens de Bisthoven, Luc (1. avgust 2020). »Social-ecological assessment of Lake Manyara basin, Tanzania: A mixed method approach«. Journal of Environmental Management. 267: 110594. doi:10.1016/j.jenvman.2020.110594. PMID 32349949. S2CID 217592412.[mrtva povezava]
  11. Wynants, Maarten (15. maj 2020). »Determining tributary sources of increased sedimentation in East-African Rift Lakes«. Science of the Total Environment. 717: 137266. Bibcode:2020ScTEn.717m7266W. doi:10.1016/j.scitotenv.2020.137266. PMID 32084693. S2CID 211246435.
  12. Wynants, Maarten (1. september 2018). »Pinpointing areas of increased soil erosion risk following land cover change in the Lake Manyara catchment, Tanzania«. International Journal of Applied Earth Observation and Geoinformation. 71: 1–8. Bibcode:2018IJAEO..71....1W. doi:10.1016/j.jag.2018.05.008. hdl:10566/3835. S2CID 51873764.
  13. Bayona, J.D.R. 2006. Oreochromis amphimelas. The IUCN Red List of Threatened Species 2006: e.T60629A12388607. https://doi.org/10.2305/IUCN.UK.2006.RLTS.T60629A12388607.en. Downloaded on 24 April 2019.
  14. BirdLife International (2019) Important Bird Areas factsheet: Lake Manyara. Downloaded from http://www.birdlife.org on 24/04/2019
  15. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2019. Pridobljeno 20. januarja 2022.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]